Jedro

V pravdi na nedopustnost izvršbe ni mogoče posegati v izvršilni naslov, saj je ta postopek omejen le na presojo dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre samo za presojo dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (t.i. pravi opozicijski ugovori iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ). Na podlagi dejstva, da je vložena tožba na nedopustnost izvršbe, še ni mogoče sklepati, da upnikova terjatev ni izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti, saj upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom. Ker pa je dolžnica upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka ugovarjala z razlogom, da »ni ničesar dolžna«, je treba njene ugovorne navedbe presoditi v smeri (naknadnega) prenehanja terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnico.

2. Proti navedenemu sklepu je pravočasno pritožbo vložil upnik iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 121. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007, ZFPPIPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da nad dolžnico začne stečajni postopek, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo z obrazložitvijo, da dolžnica ni dolgoročno plačilno nesposobna v smislu tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj je lastnica stanovanja na naslovu bivanja v vrednosti cca. 100.000,00 EUR, kar je več kot znaša upnikova terjatev. Prav tako ni ugotovilo verjetnosti obstoja terjatve (četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP), saj sklep o izvršbi še ni postal pravnomočen, ker je tožnica vložila tožbo na nedopustnost izvršbe na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, ZIZ), to pa je po mnenju sodišča prve stopnje predstavljalo takšen dvom v obstoj terjatve, da le-ta ni izkazana s stopnjo verjetnosti.

5. Določba 232. člena ZFPPIPP določa obvezne sestavine predloga za začetek stečajnega postopka. V skladu s prvim odstavkom tega člena mora predlog za začetek stečajnega postopka med drugim vsebovati opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen, in dokaze o teh dejstvih. Kadar predlog za začetek stečajnega postopka vloži upnik, mora vsebovati tudi opis dejstev in okoliščin, iz katerih verjetno izhaja, da ima terjatev do dolžnika in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve za več kot dva meseca (četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP). Morebitne listinske dokaze o terjatvi in zamudi s plačilom mora upnik priložiti predlogu (peti odstavek 232. člena ZFPPIPP).

6. Upnik je glede verjetnosti obstoja terjatve navajal, da ima na dolžničini nepremičnini vknjiženo zastavno pravico na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani II R 1080/94 z dne 15. 09. 1994 za zavarovanje dolga v višini 133.854,75 ATS. Pri Okrajnem sodišču v Ljubljani teče izvršilni postopek In 194/2001 zaradi izvršbe na nepremičnino stečajne dolžnice, kjer je dolžnica vložila tožbo na nedopustnost izvršbe.

7. Dolžnica je v ugovoru zoper dolžnikov predlog za začetek stečajnega postopka trdila, da sklep o izvršbi ni nikoli postal pravnomočen in da upniku ni ničesar dolžna, kar dokazuje v pravdi na nedopustnost izvršbe. Sodišče druge stopnje poudarja, da v pravdi na nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ) ni mogoče posegati v izvršilni naslov, saj je ta postopek omejen le na presojo dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev. Gre samo za presojo dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (t.i. pravi opozicijski ugovori iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ). Na podlagi dejstva, da je vložena tožba na nedopustnost izvršbe, še ni mogoče sklepati, da upnikova terjatev ni izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti, saj upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom. Ker pa je dolžnica upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka ugovarjala (drugi odstavek 235. člen ZFPPIPP) z razlogom, da »ni ničesar dolžna«, je treba njene ugovorne navedbe presoditi v smeri (naknadnega) prenehanja terjatve. Dolžnica dokazov o prenehanju terjatve (npr. da je terjatev plačala) ni predložila, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP pozvati, da to stori. Šele na takšni podlagi bi bilo mogoče presojati, ali je verjetnejši obstoj terjatve, ali pa je bolj verjetno, da je terjatev prenehala.

8. Insolventnost opredeljuje prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP kot položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali če dolžnik postane dolgoročno plačilno nesposoben. Iz tega izhaja, da za dokaz dolžnikove insolventnosti zadošča izkaz enega od dveh alternativno določenih pogojev (bodisi trajnejše nelikvidnosti bodisi dolgoročne plačilne nesposobnosti). Da bi olajšal prepoznavanje procesne predpostavke insolventnosti dolžnika, je ZFPPIPP uvedel izpodbojne domneve. Pri dolžniku, ki je potrošnik, ZFPPIPP vzpostavlja izpodbojno domnevo trajnejše nelikvidnosti, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev (2. točka drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti pa obstaja, če je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

9. Upnik je insolventnost dolžnika opiral na domnevo trajnejše nelikvidnosti iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Navajal je, da je dolžnica upokojenka, ki prejema pokojnino, njeno izplačilo pa je zakonsko omejeno na 2.284,12 EUR in da je dolžnica upniku dolžna že več kot deset let. Dolžnica je v svojem ugovoru (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP) temu nasprotovala in navajala, da prejema pokojnino in je lastnica stanovanja na naslovu bivanja, zato razlog insolventnosti ni podan. Sodišče prve stopnje se je opredelilo zgolj do tistih dolžničinih trditev, da ni podan razlog dolgoročne plačilne nesposobnosti (na kar kaže lastništvo stanovanja), ni pa se opredelilo do upnikovih navedb glede trajnejše nelikvidnosti dolžnice (razmerje med dvomesečno zamudo z izpolnitvijo dolga v znesku, ki presega trikratnik prihodkov), s čimer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Finančno stanje dolžnika in s tem obstoj stečajnega razloga se ugotavlja na podlagi poročila o stanju dolžnikovega premoženja, ki ga mora dolžnik priložiti svoji izjavi o razlogih za začetek postopka ali dati na naroku za začetek postopka osebnega stečaja (3. točka tretjega odstavka 384. člena ZFPPIPP). Zakon na ta način porazdeljuje trditveno in dokazno breme glede obstoja stečajnega razloga med obe stranki postopka. Dolžnica poročila o stanju svojega premoženja ni predložila, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje k temu v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati (285. člen ZPP) in nato na podlagi izida dokaznega postopka odločiti o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (peti odstavek 239. člena ZFPPIPP).

11. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravila o materialnem procesnem vodstvu ter trditvenem in dokaznem bremenu, kot izhaja iz zgornje obrazložitve, in na tej podlagi ponovno obravnavati obstoj pravnih predpostavk za začetek postopka osebnega stečaja.