Jedro

Ker je med dediči sporen obseg zapuščine in sicer, ali v zapuščino spada umetniški opus pokojnika, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek prekinilo in odločilo o napotitvi na pravdo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se v zadnji vrstici pred besedo „sodi“ doda beseda „ne“.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek, dedinjo (sedaj pritožnico) pa je napotilo na pravdo, da zoper sodediča vloži tožbo na ugotovitev, da slikarski in kiparski opus zapustnika L. P. sodi v njegovo zapuščino. Določilo je 30-dnevni rok za vložitev tožbe, zapuščinski postopek pa prekinilo za 30 dni oziroma do pravnomočno zaključenega postopka, če bo v tem roku vložena ustrezna tožba.

Zoper sklep se pritožuje dedinja M. K. P. Pritožuje se laično. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Ocenjuje, da je napotitev na pravdo nesmiselna in nezakonita, sodnici pa očita, da jo je izbrala kot poraženko neverodostojne tožbe. Sklicuje se na določila Zakona o dedovanju, ki se nanašajo na odpoved dediščini, ki ne more biti delna, niti pogojna, in zatrjuje, da so vsi trije otroci dedne deleže odstopili materi V. P, ki je dediščino sprejela. Sodišče bi moralo upoštevati temeljni sklep o dedovanju opr. št. O 103/1966-4, namesto da se sklicuje na namišljeni spor med dediči. V zapuščini so postale slike moteče šele leta 2004, to je v 11. letu obravnave, zato bi sodišče moralo ukrepati v skladu s 141. čl. Zakona o dedovanju in ne po 212. čl. citiranega zakona. Glede očitkov sodnice o njeni izpovedbeni nestanovitnosti pa navaja, da gre za posledico slabega zastopanja njenih dveh odslovljenih pravnih zastopnikov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica zmotno meni, da med dediči ni spora o obsegu dediščine. Med dediči obstaja spor o tem, ali spada umetniški opus pok. V. P. v njegovo zapuščino ali ne. Dediči pokojnega (med njimi tudi pritožnica) so najprej podali predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, predmet dodatne zapuščine pa so, kot so navajali, predstavljala umetniška dela pokojnega očeta, risbe, slike in kipi (umetniški opus). Tekom postopka je pritožnica podala drugačno stališče, da ne gre za novo najdeno premoženje. Da je zapustnikova vdova umetniški opus priposestvovala, da so otroci podali dedne izjave o odpovedi dedovanju ter da bi moralo sodišče najdeno premoženje razdeliti na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med dediči sporen obseg zapuščine in sicer, ali v zapuščino spada umetniški opus pokojnega V. P., ali ne, kot to trdi pritožnica. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je postopek prekinilo in odločilo o napotitvi na pravdo (212. in 213. čl. Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD; Ur. l. SRS št. 15/76 s spremembami). Ugovor zastaranja je sodišče že pravnomočno zavrnilo in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Pač pa je prvostopno sodišče v 2. točki izpodbijanega sklepa napačno navedlo, naj dedinja M. K. P. vloži tožbo na ugotovitev, da slikarski in kiparski opus zapustnika V. P. sodi v njegovo zapuščino. Pritožnica namreč zatrjuje, da slikarski in kiparski opus pokojnega ne sodita v njegovo zapuščino, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in 2. točko izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je navedlo, da naj dedinja vloži tožbo na ugotovitev, da slikarski in kiparski opus zapustnika L. P. ne sodita v njegovo zapuščino.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP; Ur.l. RS št. 26/99-45/2008).