Jedro

Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium).

Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedenega sprejema stališče pritožbenega sodišča, da sicer podani kršitvi prvega odstavka 442. člena ZKP in 355. člena ZKP nista vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, zato relativna bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 33756/2019 z dne 5. 11. 2024 obsojenca A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let s posebnim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovancu B. B. plača 8.100,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je ugodilo oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku in obsojencu naložilo, da mu mora plačati 8.100,00 EUR. Nadalje je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v plačilo pa mu je naložilo povračilo stroškov iz 94. člena ZKP in na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 33756/2019 z dne 22. 5. 2025 ugodilo pritožbi Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu, ob tem pa tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izreklo kazen šest mesecev zapora, v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa tako, da je oškodovanca B. B. po drugem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Obsojencu je po 75. členu KZ-1 v plačilo naložilo znesek 8.100,00 EUR pridobljene premoženjske koristi. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih pravic obsojenca. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjen senat sodišča prve stopnje.

3.Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Izpostavlja, da kršitev 442. člena in 355. člena ZKP ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako meni, da je pravna kvalifikacija po prvem odstavku 211. člena KZ-1 pravilna in v konkretnem primeru ne gre za poslovno goljufijo. Končno poudarja, da so tudi razlogi sodišč o verodostojnosti oškodovanca ustrezni, pri čemer med njimi ni zaznati zatrjevanih nasprotij, medtem ko vložnik v nadaljevanju zahteve uveljavlja nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

Glede pravne kvalifikacije in konkretizacije zakonskih znakov

5.Vložnik v okviru kršitev materialnopravne narave zatrjuje, da sodišči nista uporabili pravilne pravne kvalifikacije, saj gre po njegovi oceni v konkretnem primeru za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in ne goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s čimer sta sodišči storili kršitev po 372. členu ZKP. Slednje v bistvenem utemeljuje z navedbami, da iz opisa izhaja, da je bil sporni pravni posel sklenjen med dvema gospodarskima družbama (C., d.o.o. in D., d.o.o.) in ne med fizičnima osebama. Posledično, zatrjuje, je o obtožbi odločalo stvarno nepristojno sodišče, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6.O navedenem očitku je pravilno stališče zavzelo že pritožbeno sodišče, ki je ustrezno poudarilo, da je v obravnavani zadevi ključnega pomena, ali je obsojenec očitano dejanje storil "pri opravljanju gospodarske dejavnosti", kar je temeljni razlikovalni zakonski znak med kaznivim dejanjem poslovne in klasične goljufije. Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije namreč predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium). Sodna praksa je s tem v zvezi že zavzela stališče, da ni pomembno, kakšen status ima oseba, temveč je pomembno, da dejansko opravlja gospodarsko dejavnost.

7.Kazenskopravni očitek v delu, relevantnem za presojo obravnavanega očitka vložnika, določa: "[obsojenec] je B. B. lažno prikazal, da je lastnik in dejanski direktor družbe D., d.o.o. iz Sofije, katerega zgolj formalni direktor je E. E. [...]." Sodišče druge stopnje je zato pravilno zaključilo, da že iz samega opisa izhaja, da obsojenec ni dejansko opravljal gospodarske dejavnosti, temveč se je v takšni funkciji zgolj pretvarjal in oškodovancu to dejstvo lažno prikazoval, kar je bil tudi eden izmed ključnih preslepitvenih aktov obsojenca. Slednje je bilo po ugotovitvah sodišč nato potrjeno tudi v dokaznem postopku, v katerem se je sodišče prepričalo tudi o tem, da obsojenec v tem primeru ni ravnal kot posrednik družbe D., d.o.o.. Pravna kvalifikacija po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je zato pravilna in posledično o obtožbi ni odločalo stvarno nepristojno sodišče. Zatrjevanih kršitev po obrazloženem ni mogoče prepoznati.

8.Nadalje pa drži, kar navaja obramba, da je sodišče poseglo v opis in iz slednjega na podlagi ugotovitev dokaznega postopka izpustilo zapis, da je pri pravnem poslu (posojilni pogodbi), k sklenitvi katerega je obsojenec nagovarjal oškodovanca, šlo za pravni posel družbe D., d.o.o.. Pritrditi je mogoče tudi očitku, da se pritožbeno sodišče do istovrstne pritožbene kritike ni opredelilo, vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da slednje ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je obsojenec pravno osebo D., d.o.o., s katero je občasno sodeloval kot posrednik, v povezavi z E. E. (formalnim direktorjem družbe D., d.o.o.) le izkoristil za pridobitev premoženjske koristi in je s tem namenom oškodovancu le navidezno predstavljal, da gre za posel te družbe, medtem ko je od samega začetka zasledoval zgolj lastne interese (točka 5, str. 10 prvostopenjske sodbe). Kot je razvidno, je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje opis le preciziralo, ni pa takšen poseg odločilnega pomena za obstoj niti za pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kar neutemeljeno skuša prikazati vložnik.

9.Neutemeljen je tudi nadaljnji (podredni) materialnopravni očitek, da zakonski znak "preslepitve" oziroma "zavajanja" po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kot navaja vložnik, po vsebini ni konkretiziran. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja goljufije je ravnanje, ki pri drugem ustvari zmotno predstavo o dejstvih ali drugega pušča v njegovi zmoti. V obravnavanem primeru je zakonski znak "spravi v zmoto" in s tem preslepitveno ravnanje obsojenca tako na ravni opisa kot obrazložitve ustrezno konkretiziran z naslednjimi ključnimi okoliščinami: (i) obsojenec se je oškodovancu lažno prikazoval kot direktor družbe D., d.o.o.; (ii) pri tem ga je vztrajno nagovarjal, da investira v "donosen posel" s sladkorjem, katerega mu je predstavljal kot zanesljivega, saj naj bi zanj imel že kupca; (iii) zagotavljal mu je, da bo s svojim vložkom na tedenski ravni zaslužil 1.000,00 EUR; (iv) zaradi obljub po visokem dobičku in gotovem poslu - hkrati pa tudi zaradi videza uspešnega poslovneža - je oškodovanec naivno verjel, da so trditve o donosnem poslu s sladkorjem resnične. Oškodovanec je bil torej zapeljan na podlagi aktivnih ravnanj obsojenca v smeri lažnih obljub in vztrajnega lažnega prikazovanja dejstev, zato vsakršna nasprotna zatrjevanja vložnika ne vzdržijo, o čemer je ustrezne razloge navedlo že sodišče druge stopnje (točka 20 drugostopenjske sodbe).

Glede sojenja v nenavzočnosti

10.V okviru zatrjevanih procesnih kršitev vložnik kot prvi in temeljni očitek izpostavlja, da je sodišče prve stopnje narok dne 28. 9. 2023 nezakonito opravilo v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, kljub temu, da je obsojenec za njegov izostanek predložil zdravstveno opravičilo. Trdi, da zato niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti po določbah 442. člena ZKP, kar je ugotovilo že sodišče druge stopnje. S slednjim se ne strinja v stališču, da ugotovljena kršitev naj ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker se ta na dokaze, izvedene na tem naroku, naj ne bi opirala. Navedeno utemeljuje z navedbami, da ima obsojenec vselej pravico biti navzoč pri izvajanju vseh dokazov ter pri tem tudi aktivno sodelovati, kar obsojencu v tem primeru ni bilo omogočeno. Zato je bilo po trditvah zagovornika poseženo tudi v njegovo ustavno pravico do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi z 22. členom Ustave ter 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Hkrati je po njegovi oceni kršeno tudi določilo 355. člena ZKP, kar vse skupaj po mnenju vložnika nadalje vodi v kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba opira na nedovoljene dokaze. Končno izpostavlja, da je bila sodnica posameznica pred sodiščem prve stopnje z vsebino listinskih dokazov, ki so se na naroku izvajali, seznanjena, in jih je zato pri svoji presoji nujno - četudi le podzavestno, v smislu "psihološke okužbe" - upoštevala.

11.Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza (kopija tožbe in sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici v zadevi Pg 126/2020), ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedenega sprejema stališče pritožbenega sodišča, da sicer podani kršitvi prvega odstavka 442. člena ZKP in 355. člena ZKP nista vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, zato relativna bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic obsojenca.

12.V tem sklopu je nadalje zgrešen očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj razlogi, ki jih v podkrepitev navedene kršitve navaja vložnik, po vsebini ne pomenijo uveljavljanja te kršitve. V konkretni zadevi vložnik na nobeni točki postopka niti ne zatrjuje, da sta bila dokaza (navedeni kopiji tožbe in sodbe) pridobljena na nedovoljen način, zato se Vrhovno sodišče do zatrjevane kršitve vsebinsko ni opredelilo.

Glede ostalih procesnih kršitev

13.Vložnik v nadaljevanju zahteve z navedbami, s katerimi skuša izpodbijati zaključke sodišč o dejanskih okoliščinah v zvezi s tem, (i) da je v obravnavanem primeru šlo za posojilo in ne za (neuspelo) investicijo oškodovanca - izpostavlja predvsem, da je oškodovanec na glavni obravnavi izpovedal, da bi naj iz tega posla prejemal redni tedenski donos v višini 1.000,00 EUR in da bi bil v primeru posojilne pogodbe dogovorjen datum vračila posojila ter višina pogodbenih obresti; (ii) da je bil posel dogovorjen med dvema fizičnima osebama in ne med dvema gospodarskima družbama - vložnik v bistvenem trdi, da je obsojenec posel dogovoril in vodil v imenu družbe D., d.o.o., pri tem pa izpostavlja, da je odločitev o tem, kaj je direktor E. E. z nakazanimi sredstvi, v njegovi domeni ter da ne obstoji noben neposredni dokaz, da so ta sredstva pristala pri obsojencu; (iii) da je obsojenec oškodovanca zavajal ter ga s svojimi ravnanji preslepil - po vložnikovem stališču oškodovanec kot uspešen gospodarstvenik ni mogel tako "naivno" verjeti obsojencu in (iv) da izpovedba oškodovanca ni verodostojna oziroma je ta nezanesljiva, uveljavlja nedopusten razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

14.Sodišči sta se nadalje podrobno in konsistentno opredelili do vseh neskladij v oškodovančevi izpovedbi ter končno razumno izpostavili, da je njegova izpovedba v odločilnih dejstvih ves čas skladna (točka 7 prvostopenjske sodbe in zlasti točki 16 ter 17 drugostopenjske sodbe). Zato tudi ni mogoče pritrditi vložnikovemu stališču, da je v tem delu obrazložitve prvostopenjske sodbe podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

15.Vložnik neutemeljeno nasprotuje tudi razlogom drugostopenjske sodbe, da v konkretnem primeru za obstoj kaznivega dejanja ni odločilnega pomena, ali je pri predmetnem poslu s sladkorjem šlo za posojilo ali (neuspelo) investicijo. Sodišče druge stopnje se je do tega izrecno in celovito opredelilo ter pravilno izpostavilo, da so v tem primeru ključne zlasti okoliščine sklenitve predmetnega posla - pri tem ni bistveno, kako sta ga stranki poimenovali - ki nazorno prikazujejo preslepitveno ravnanje obsojenca, s čimer je pritrdilo razumnim razlogom prvostopenjskega sodišča (predvsem točka 18 drugostopenjske sodbe).

16.Sodišče druge stopnje je v točki 14 obrazložitve pravilno pojasnilo tudi, da so razlogi glede dejstva, da je oškodovanec posel štel za svojega in ne za posel družbe C., d.o.o., ker je bil edini družbenik in direktor te družbe, zaradi česar šteje sredstva za svoja, materialnopravno napačni, s čimer je pritrdilo istovrstni pritožbeni kritiki vložnika. Ustrezno pa je nadalje poudarilo tudi, da napačna obrazložitev v tem delu ni vplivala na pravilnost materialnopravnega zaključka glede pravne kvalifikacije obravnavanega kaznivega dejanja - za napolnitev zakonskega znaka poslovne goljufije "pri opravljanju gospodarske dejavnosti", za katero se zavzema vložnik, namreč ni pomembno, ali oškodovanec pri sklenitvi posla nastopa kot fizična ali pravna oseba, temveč se ta zakonski znak nanaša izključno na obdolženca.⁴ Prav tako je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da zaradi takšnega napačnega materialnopravnega izhodišča sicer obstaja nasprotje med razlogi in obrazložitvijo sodbe glede dejstva, na škodo čigavega (tujega ali svojega) premoženja je oškodovanec ravnal; sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zmotno zaključilo, da je ravnal na škodo svojega premoženja, medtem ko je sodišče druge stopnje slednje pravilno saniralo z argumentacijo, da je ravnal na škodo premoženja družbe C., d.o.o., kot je pravilno navedeno tudi v izreku sodbe. Vendar se je pri tem mogoče strinjati z zaključkom pritožbenega sodišča, da takšno nasprotje v konkretnem primeru ni precejšnje. Ali je oškodovanec v posledici obsojenčeve preslepitve ravnal na škodo tujega ali svojega premoženja namreč ni takšna okoliščina, ki bi kakorkoli vplivala na obstoj ali pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja in nasprotnemu stališču vložnika ni mogoče pritrditi. Zato absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče tudi v tem delu ni prepoznalo.

C.

17.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

18.Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

19.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodnici in sodnika Mitja Kozamernik, Maja Baškovič, mag. Andreja Sedej Grčar in Franc Seljak. Vrhovna sodnica Marjeta Švab Širok je napovedala odklonilno ločeno mnenje.

-------------------------------

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE MARJETE ŠVAB ŠIROK

Povezava na PDF dokument

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 211/1, 228, 228/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 355, 442 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.