Jedro

Načelo kontradiktornosti bi bilo kršeno le v primeru, če bi prvostopenjsko sodišče v sklepu, s katerim je odločalo o ugovoru toženca, odločitev oprlo na trditve ali dokaze tožnice iz odgovora na ugovor, pri tem pa prej ne bi dalo tožencu možnosti, da se o tem izjavi. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje odločitve v ničemer ni oprlo na trditve tožnice v odgovoru na ugovor, niti na tam predlagane dokaze, pač pa le na tiste v predlogu, zato očitek kršitve načela kontradiktornosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep istega sodišča o izdaji začasne odredbe P 1722/2011-II z dne 21. 8. 2014 in odločilo, da ostane v veljavi sklep o izdaji začasne odredbe, s katerim je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 1319/1, 1319/2, 1318, vse k. o. X do ½ ter parc. št. 1317/5, 1315/1, 1317/6 in 1315/2 do 1/6, vse k. o. X. 2. Zoper sklep se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic ter predlaga pritožbenemu sodišču, da ga spremeni oziroma podrejeno razveljavi. Navaja, da bi sodišče lahko ugotovilo resnično dejansko stanje s predhodnim ustreznim materialnim procesnim vodstvom. V ta namen bi moralo razpisati vsaj ustni in javni narok in se posledično prepričati o resničnosti procesnega gradiva obeh pravdnih strank. Obrazložitev sodišča kaže na arbitrarno in pristransko sojenje. Sodišče ni podalo razlogov o vseh pravno relevantnih dejstvih in dokazih ter je zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Pred sprejetjem odločitve sodišče tožencu ni poslalo v odgovor tožničinega odgovora na ugovor. S tem mu je onemogočilo, da bi se pred odločanjem o ugovoru seznanil z dodatnimi navedbami tožeče stranke in da bi tudi on sodišču posredoval dodatne argumente. Zmotna je ocena o tem, da naj bi bila terjatev tožnice na ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo nepremičnine, t.i. nedenarna terjatev. Ugotovitveni zahtevki se nikoli prisilno ne izvršujejo, tako se izkaže za pravilno stališče, da z ugotovitveno tožbo ni moč opravičevati predlogov za izdajo začasnih odredb. Sodišče je ugotavljalo objektivno nevarnost, vendar ni podalo razlogov o vsebini ugovora toženca. Toženec kritizira stališče sodišča o opisu dogodka, kot ga je podala tožnica, sodišče pa tega dejstva ni pravilno preverjalo. Upoštevati bi moralo tudi v spis vloženo izjavo hčerke pravdnih strank.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženca odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa prvostopenjskega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o izdaji začasne odredbe pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki ureja pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Pri tem ni zagrešilo v pritožbi očitanih, niti ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V obravnavanem sklepu je v celoti in pravilno odgovorilo na vse toženčeve ugovorne navedbe, ki jih v pretežni meri ponavlja tudi v pritožbi. Prav nobene podlage nima tudi pritožbeni očitek o kršitvi ustavnih pravic ter o arbitrarnem in pristranskem sojenju v tej zadevi.

6. Tožnica se v predlogu za izdajo začasne odredbe res sklicuje na 270. člen ZIZ, ki ureja pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, četudi iz vsebine predloga izhaja, da predlaga začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve. Sklicuje se na obstoj nevarnosti, da bo toženec razpolagal s svojim solastninskim deležem na nepremičninah, četudi je med strankama spor o obsegu in deležih na njih kot skupnem premoženju. Glede tega zadostuje pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da ni vezano na materialnopravno podlago zahtevkov. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki se tiče tožničinega odgovora na ugovor. Ta vloga pritožniku res ni bila vročena pred obravnavanim sklepom, ampak skupaj z njim. Vendar bi bilo načelo kontradiktornosti lahko kršeno le v primeru, če bi prvostopenjsko sodišče v sklepu, s katerim je odločalo o ugovoru toženca, odločitev oprlo na trditve ali dokaze tožnice iz odgovora na ugovor, pri tem pa prej ne bi dalo tožencu možnost, da se o tem izjavi.(1) V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje odločitve v ničemer ni oprlo na trditve tožnice v odgovoru na ugovor, niti na tam predlagane dokaze, pač pa le na tiste v predlogu. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču, da bi moralo zaslišati toženca. V postopku zavarovanja zaslišanje strank načeloma res ni izključeno, kot ugotavlja pritožba, vendar v tem postopku ni bilo potrebno. Pravdni stranki sta imeli možnost in tudi sta obširno navedli trditve, ugovore in pojasnila, ki se tičejo predlagane začasne odredbe. Tudi zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče z ustreznim materialnim procesnim vodstvom in svojo aktivno vlogo ugotoviti resnično dejansko stanje. Odločitev v postopku zavarovanja je začasna, hkrati pa v postopku velja načelo hitrosti postopka. Predvsem pa mora upnik svojo terjatev izkazati zgolj s stopnjo verjetnosti in ne s stopnjo prepričanja o resničnosti navedb strank.

7. Pritožba tudi nima prav, ko očita sodišču zmotno oceno, da naj bi bila terjatev tožnice nedenarna terjatev. V tem delu je pritožba tudi nerazumljiva. Vsekakor je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, na kakšno vrsto terjatve se zavarovanje nanaša, enako pravilno je tudi njeno stališče, da sodna praksa dopušča v določenih primerih tudi pri ugotovitvenih zahtevkih zavarovanje za izdajo začasne odredbe. Iz obrazložitve sklepa v nadaljevanju jasno in pravilno izhaja, v čem je namen zavarovanja zahtevkov po tožbi in nasprotni tožbi pravdnih strank. Tožnica je zato verjetno izkazala obstoj terjatve, kot to zahteva prvi odstavek 272. člena ZIZ.

8. Poleg izkazane verjetnosti terjatve mora upnik za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve izkazati še eno od alternativno določenih predpostavk iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnica ni izpolnila zahtevanega pogoja objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve. Za navedeno predpostavko ni potrebno trditi in izkazati konkretnega delovanja dolžnika, ki bi pomenilo nevarnost za bodočo izterjavo, pač pa zadostuje že verjeten izkaz nastanka same te posledice. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da je tožnica izkazala ne le objektivno nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe lahko precej otežena, ampak v določeni meri celo subjektivno nevarnost, saj je kot verjetno izkazala, da je tožnik na ogled nepremičnin pripeljal potencialnega kupca. Brez izrečene prepovedi bi toženec lahko z nepremičninami, ki so skupno premoženje pravdnih strank, s svojim solastninskim deležem kljub zakonski prepovedi razpolagal. Ker, kot rečeno, zadostuje objektivna nevarnost za takšno ravnanje, nima pomena sklicevanje pritožbe na pisno izjavo hčerke pravdnih strank, ki naj bi dokazovala zgolj neverodostojnost tožničinih trditev o tem, ali je sama videla morebitnega kupca nepremičnin.

9. Ker sta izpolnjena oba pogoja za izdajo začasne odredbe, je odločitev o zavrnitvi ugovora pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10. Stroški v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe delijo usodo ostalih pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP). Zato bo o pritožbenih stroških tega postopka odločeno s končno odločitvijo o glavni stvari.

(1) Glej odločbe US RS Up-419/10 ter VSL II Cp 2748/2012, II Cp 181/2013.