Jedro

Iz navedb tožene stranke izhaja, da je podala ugovor v smislu tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev - torej ugovor znižanja zavarovalnine zaradi tehničnih izboljšav stroja ne pa tudi ugovora znižanja zavarovalnine zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti po 2. točki prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev. Tožena stranka se v svojih vlogah ni niti enkrat sklicevala na določilo 2. točke prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev niti ni podala nobenih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih povezanih z obrabo, starostjo in ekonomsko ali tehnično zastarelostjo. Sodišče lahko odloča le v mejah postavljenega zahtevka ali ugovora. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da je tožena stranka upravičena do odbitka 30 odstotkov zavarovalnine zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti kršilo določila pravdnega postopka (odločitev mimo trditev strank).

Pogodbenega materialnega prava sodišče namreč ni dolžno poznati po uradni dolžnosti in ga lahko uporabi le v mejah, v katerih se nanj sklicujejo pravdne stranke, pri čemer vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v II. točki izreka tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi še za 6.166,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2015 dalje do plačila, - v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 2.223,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba proti II. točki izreka izpodbijane sodbe zavrne in se v nespremenjenem delu (za znesek 5.320,76 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati pritožbene stroške v znesku 446,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 5.461,91 EUR s pripadki (I. točka izreka), v višjem znesku, za 11.487,33 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka) Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 97,34 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi pogodbe o zavarovanju stroja za rizik strojeloma dolžna poleg že prostovoljno plačane zavarovalnine v višini 4.598,48 EUR tožeči stranki zaradi nastanka zavarovalnega primera plačati še zavarovalnino v višini 5.461,91 EUR.1 Odločilo je tudi, da stroški nadgradnje in reprogramiranja programske opreme SKADA, nakupa licenc, izdelave vezalnih načrtov, izdelave navodil za posluževanje sistema in šolanja uporabnika niso bili kriti s sklenjenim zavarovanjem.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe (II. točki izreka) ter odločitvi o stroških (III. točki izreka) je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeči stranki so se zaradi prenapetostnega oziroma drugega tokovnega udara okvarile komunikacijske plošče mešalne linije D. Stroški popravila so znašali 23.941,91 EUR plus DDV. Tožeča stranka je imela stroj za primer strojeloma zavarovan pri toženi stranki po zavarovalni polici številka ... (priloga B1) za katero so veljali Splošni pogoji za strojelomno zavarovanje ..., (Priloga A17; v nadaljevanju: Splošni pogoji). Med pravdnima stranka je bila dogovorjena 10 % odbitna franšiza. Tožeča stranka je toženi stranki prijavila škodni primer in zahtevala povračilo stroškov popravila v višini 23.941,91 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki prostovoljno izplačala le nesporni del zavarovalnine v višini 4.598,48 EUR.3 Preostali del zavarovalnine, v višini 16.949,24 EUR, je tožeča stranka vtoževala v tem postopku.

6. Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu zavarovalnino, odškodnino ali storila kaj drugega (921. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ).4 S premoženjskim zavarovanjem se zagotavlja povrnitev škode, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer (prvi odstavek 949. člena OZ). Za katere zavarovalne primere je sklenjena zavarovalna pogodba in katere vrste škod ter v kakšnem obsegu krije zavarovalna pogodba, je določeno v sklenjeni zavarovalni polici in Splošnih pogojih.

7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da programska oprema SKADA predstavlja računalniški program v smislu 7. točke drugega odstavka 2. člena Splošnih pogojev. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe logično in prepričljivo pojasnilo, zakaj programska oprema SKADA predstavlja elektronski računalniški program. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na razlago gesla „programska oprema“ (ang. software) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pojasnilo, da je uporabniška (aplikativna) programska oprema vrsta računalniških programov. Ker je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi večkrat sama zatrejvala, da programska oprema SKADA predstavlja aplikativno programsko opremo za nadzorne in posluževalne računalnike, kar sta potrdila tako izvedenec M. B. v svojem mnenju (glej list. 81 do 83) in tudi priča U. P. (glej zapisnik o zaslišanju priče, list. št. 45, 54 in 55), pritožbeno sodišče v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je programska oprema SKADA elektronski računalniški program (software), ne dvomi.

8. Strojelomno zavarovanje ne krije vseh stroškov in vsake škode, ki nastane na predmetu zavarovanja zaradi poškodbe le-tega, temveč le škodo, v obsegu, ki je določen s Splošnimi pogoji. Iz 7. točke drugega odstavka 2. člena Splošnih pogojev izhaja, da zavarovanje za primer strojeloma krije stroške povezane z elektronskimi računalniškimi programi (software) le, če je to med strankama zavarovalne pogodbe posebej dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno zaključilo, da pravdni stranki posebnega dogovora o zavarovanju elektronskih računalniških programov vgrajenih v stroj nista sklenili. Tega zaključka tožeča stranka v pritožbi niti ne izpodbija.

9. Ker torej programska oprema SKADA predstavlja računalniški program in se pravdni stranki v okviru sklenjenega stojelomnega zavarovanja nista posebej dogovorili tudi za zavarovanje elektronskih računalniških programov vgrajenih v stroje, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na podlagi sklenjenega zavarovanja ni upravičena do povračila stroškov povezanih s posodobitvijo in reprogramiranjem programske opreme SKADA. Posledično tožena stranka ni upravičena niti do povračila stroškov za nadgradnjo licenc za uporabo programske opreme SKADA, izdelavo navodil za posluževanje ter šolanje uporabnika za uporabo posodobljene in reprogramirane programske opreme SKADA, saj so ti stroški bili nujni le zaradi posodobitve in reprogramiranja programske opreme SKADA.

10. Na podlagi sklenjenega zavarovanja je, kot je že pojasnjeno zgoraj, zavarovalnica (tožena stranka) dolžna kriti le škodo na tistem premoženju, ki je bilo predmet zavarovanja, in le v takšnem obsegu kot je dogovorjeno z zavarovalno polico in Splošnimi pogoji. Zato tožeča stranka v tem postopku ne more uspeti z obširnimi pritožbenimi navedbami o nujnosti nadgradnje in preprogramiranja programske opreme SKADA za delovanje stroja.

11. Pravilne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da stroški izdelave elektro veznih shem oziroma vezalnih načrtov PZI in PID za elektro komandne omarice v višini 1.250,00 EUR niso kriti s sklenjenim strojelomnim zavarovanjem. Iz izvedeniškega mnenja (list. št. 84) po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je za izdelavo elektro komandnih omaric in za krmilni sistem v elektro delavnici bilo potrebno izdelati elektro vezalne načrte PZI in PID, ki se nanašajo na priklop komandnih omaric. Izvedenec je tudi pojasnil, da običajno elektro načrte PID dostavi izvajalec naročniku ob prevzemu sistema ter da je tovrstna projektna dokumentacija nujna pri tako zahtevnem servisnem popravilu. Ti načrti predstavljajo shemo povezav med novimi računalniškimi komponentami in že prej obstoječimi (neokvarjenimi) krmilnimi komponentami mešalne linije. Zato so bili po presoji pritožbenega sodišča nujno potrebni za izvedbo pravilne montaže, vezave novih komandnih omaric z novimi računalniškimi komponentami na obstoječe komponente. Glede na pojasnjeno tako stroški izdelave elektro veznih shem oziroma vezalnih načrtov PZI in PID za elektro komandne omarice v višini 1.250,00 EUR predstavljajo odvisne stroške po drugem odstavku 5. člena Splošnih pogojev.5 Gre namreč za stroške, ki so bili nujno potrebni za pravilno izvedbo montaže. 12. Drži pritožbena trditev da ugovora odbitka zaradi tehničnih izboljšav po določilu tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev ni mogoče enačiti z ugovorom odbitka zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti po določilu 2. točke prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev. Gre za dva različna ugovora, ki sta obravnavna v dveh različnih določilih Splošnih pogojev. Zato je zmotno stališče sodišče prve stopnje, da je tožena stranka z uveljavljanjem ugovora znižanja zavarovalnine zaradi tehničnih izboljšav po tretjem odstavku 5. člena Splošnih pogojev smiselno uveljavljala tudi ugovor znižanja zavarovalnine za 30 odstotkov zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti po 2. točki prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev.

13. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje ves čas dosledno zatrjevala, da je stroj zaradi popravila tehnološko izboljšan in je zato treba od stroškov popravila skladno z določilom tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev odbiti 30 %. Tako je v 3. točki odgovora na tožbo (list. št. 17) zatrjevala, da je tožeči stranki priznala stroške dobave komponent in opreme zmanjšane za 30 % zaradi tehnološke izboljšave, ker je šlo v tem primeru za stroške, ki so nastali zaradi drugih sprememb na zavarovani stvari in se le-ti v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Splošnih pogojev v škodo ne vračunajo. V pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2018 (list. št. 27) je trdila, da je „cenilec vrednost izboljšav zaradi novejšega sistema krmiljenja in novejše komandne plošče ocenil na 30 % in za tak znesek znižal strošek začasnega saniranja“ ter da „vse ostale spremembe, ..., pa predstavljajo spremembe, ki so izboljšava.“ Da je bil s popravilom stroj izboljšan je tožena stranka trdila tudi v pripravljalnih vlogah z dne 29. 6. 2018 (list. št. 36) in z dne 30. 1. 2019 (list. št. 100). V obeh vlogah je zatrjevala, da novo krmiljenje pomeni tehnološko izboljšavo stroja, da gre za evidenten napredek ter novejšo in naprednejšo tehnologijo in je zato odbitek zaradi izboljšave v višini 30 % utemeljen. V zadnji pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2019 (list. št. 119) je še navedla: „Sodišče naj oceni, kolikšna je za toženo stranko pridobitev na vrednosti, ki je zaradi povsem novih vgrajenih delov funkcionalno, tehnološko in ekonomsko izboljšana. Prehod iz zastarele, dvajset let stare analogne tehnologije krmiljenja na novo, digitalno, dejansko pomeni bistveno izboljšanje in pridobitev na vrednosti.“

14. Iz povzetih in citiranih navedb tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je tožena stranka podala ugovor v smislu tretjega odstavka 5. člena Splošnih pogojev - torej ugovor znižanja zavarovalnine zaradi tehničnih izboljšav stroja ne pa tudi ugovora znižanja zavarovalnine zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti po 2. točki prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev. Tožena stranka se v svojih vlogah ni niti enkrat sklicevala na določilo 2. točke prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev, ki predstavlja pogodbeno (pravno) podlago za znižanje zavarovalnine zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti niti ni podala nobenih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih povezanih z obrabo, starostjo in ekonomsko ali tehnično zastarelostjo.

15. Sodišče lahko odloča le v mejah postavljenega zahtevka ali ugovora (prvi odstavek 2. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da je tožena stranka upravičena do odbitka 30 odstotkov zavarovalnine zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti kršilo določila pravdnega postopka (odločitev mimo trditev strank). Tožena stranka namreč takšnega ugovora med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala. Glede na navedeno tožena stranka ni upravičena do znižanja zavarovalnine za 30 odstotkov zaradi obrabe, starosti in ekonomske ali tehnične zastarelosti.

16. Pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi, bi bilo mogoče šteti, da je ugovor znižanja zavarovalnine zaradi obrabe smiselno vsebovan v ugovoru znižanja zavarovalnine zaradi tehnološke izboljšave le-ta v tem primeru ni utemeljen. Tožena stranka namreč ni zmogla svojega trditvenega bremena glede pravne podlage ugovora za znižanje zavarovalnine zaradi obrabe. V tem primeru bi namreč tožena stranka morala utemelji materialnopravno vsebino ugovora in pogodbeno (pravno) podlago, na kateri ugovor temelji. To izhaja iz zahteve po substanciranju razlogov obrambe (212. člen ZPP), ki temelji na avtonomnem materialnem pravu. Pogodbenega materialnega prava sodišče namreč ni dolžno poznati po uradni dolžnosti in ga lahko uporabi le v mejah, v katerih se nanj sklicujejo pravdne stranke, pri čemer vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva.6

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Glede na vse navedeno so pritožbeni razlogi delno utemeljeni. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka uspela izkazati, da so poleg 16.548,36 EUR s strojelomnim zavarovanjem kriti tudi stroški izdelave shem v višini 1.250,00 EUR (torej skupaj 17.798,36 EUR), ob upoštevanju 10 odstotne odbitne franšize pa 16.018,52 EUR. Od tega zneska je tožeča stranka upravičena tudi do zamudnih obresti od 8. 5. 2015 dalje. Tožena stranka je del zavarovalnine v višini 4.598,48 EUR prostovoljno plačala dne 6. 7. 2015. Na ta dan je bila tožeča stranka upravičena do plačila 16.226,96 EUR (to je zavarovalnine v višini 16.018,52 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 208,44 EUR, glej prilogo). Tako je tožeča stranka v tem postopku utemeljeno vtoževala 11.628,48 EUR7 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2015 dalje. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke že ugodilo za 5.461,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2015, zato je treba tožbenemu zahtevku ugoditi še za 6.166,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2015 dalje do plačila. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka te sodbe.

19. V preostalem nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče, potem, ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških strank. Pritožbeno sodišče je o pravdnih stroških strank odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP). Pravdne stroške strank je odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)8 in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)9 ob upoštevanju da je bila vrednost spornega predmeta po tožbi 16.949,24 EUR (med 20.000 in 35.000 točk), vrednost točke 0,60 EUR ter da je bil uspeh tožeče stranke v pravdi 68,61 odstotkov,10 uspeh tožene stranke pa 31,39 odstotkov.

21. Pri odmeri pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče sledilo pritožbenemu očitku o napačni višini upoštevanih stroškov izvedenca (stroški izvedenca so znašali skupaj 1.161,75 EUR in ne 2.000,00 EUR),11 ne pa tudi pritožbenemu očitku, da je v tem primeru pri odmeri stroškov treba upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in kriteriju višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.12 V tem primeru po presoji pritožbenega sodišča ugotavljanja temelja ni povzročilo nastanka znatnih pravdnih stroškov. Tožeča stranka takšne okoliščine v pritožbi niti ni zatrjevala. Zato po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini.

22. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki je priznalo 500 točk za tožbo, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo, 250 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje naroku 18. 6. 2018, 100 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na naroku dne 3. 9. 2018, 50 točk za trajanje tega naroka in 100 točk za odsotnost iz pisarne, 125 točk za narok dne 31. 5. 2015, 100 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk za trajanje ter 50 točk za končno poročilo stranki ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (29 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 3.647,19 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 2.188,31 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih odvetnikih stroškov za posvet s stranko in pregled tožbe, saj gre v tem primeru za stroške, ki so že zajeti v postavki sestava tožbe (tarifna številka 39 OT). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki poleg navedenega priznalo še strošek sodne takse v višini 567,00 EUR, stroške izvedenca v višini 580,87 EUR in potne stroške pooblaščenca tožeče stranke za prihod na naroke na relaciji Novo mesto - Ljubljana - Novo mesto v višini 171,00 EUR (3 krat 57,00 EUR), torej skupaj 3.507,18 EUR pravdnih stroškov. Glede na 68,61 odstotni uspeh tožeče stranke v pravdi je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 2.406,28 EUR pravdnih stroškov.

23. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 580,87 EUR plačanih stroškov za izvedenca ter potne stroške za prihod na ogled v višini 2,60 EUR (2 krat 1,30 EUR - vozovnica LPP), torej skupaj 583,47 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov prihoda na sodišče, saj ima tožena stranka sedež v Ljubljani v neposredni bližini sodišča. Glede na 31,39 odstotni uspeh tožene stranke v pravdi je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 183,15 EUR pravdnih stroškov.

24. Po pobotanju priznanih pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.223,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

25. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili OT in ZST-1 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 11.487,33 EUR (torej med 10.000 in 20.000 točk, saj se je tožeča stranka izrecno pritožila le na zavrnilni del sodbe) ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

26. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 500 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (10 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse za pritožbo v višini 459,00 EUR.13 Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 832,32 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 53,68 odstotkih, ji je pritožbeno sodišče priznalo 446,79 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 446,79 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Presodilo je, da so bili z zavarovanjem kriti stroški popravila stroja v višini 16.548,36 EUR zmanjšani za 30 odstotni odbitek zaradi obrabe, starosti in ekonomske ter tehnične zastarelosti in za 10 odstotno odbitno franšizo, torej le stroški v višini 9.929,00 EUR. Ker je tožena stranka tožeči stranki prostovoljno že plačala zavarovalnino v višini 4.598,48 EUR je tako sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 5.461,91 EUR (9.929,00 EUR plus zakonske zamudne obresti od 8. 5. 2015 do 6. 7. 2015 v višini 131,39 EUR minus 4.598,48 EUR) 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Tožena stranka je tožeči stranki priznala stroške za popravilo stroja v višini 5.109,43 EUR. Ob upoštevanju 10 odstotne odbitne franšize pa je tožeči stranki izplačala 4.598,49 EUR. 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 5 Iz določila drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev izhaja, da se med stroške popravila štejejo tudi odvisni stroški, kot so stroški demontaže, ponovne montaže, prevoza, preizkusa ipd. 6 Primerjaj: VSRS sodba III Ips 95/2010 z dne 5. 7. 2011, VSRS sodba III Ips 7/2013 z dne 17. 6. 2014 in VSC sklep Cpg 135/2017 z dne 27. 9. 2017. 7 16.226,96 EUR minus 4.598,48 EUR. 8 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji. 9 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji. 10 Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala 16.949,24 EUR. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 11.628,48 EUR, kar predstavlja 68,61 odstotkov celotnega tožbenega zahtevka (68,61 odstotkov od 16.949,24 EUR je 11.628,48 EUR). 11 Glej sklepa VII Pg 1960/2016 z dne 9. 1. 2019 (list. št. 87) in 19. 3. 2019 (list. št. 115). 12 Primerjaj: VSL sklep II Cp 2980/2009 z dne 12. 5. 2010 in VSL sodba I Cp 3077/2016 z dne 1. 3. 2017. 13 Pritožbeno sodišče je pri odmeri pritožbenih stroškov upoštevalo takso za pritožbo v višini kot bi jo tožeča stranka bila dolžna plačati v skladu za določili ZST-1 pri vrednosti spornega predmeta pritožbe 11.487,33 EUR. Tožena stranka namreč po presoji pritožbenega sodišča ni dolžna nositi bremena napačno odmerjene sodne takse za pritožbo, ker do izdaje te sodbe z napačno odmero sodne takse sploh ni bila seznanjena, tožeča stranka pa ni zavarovala svojih pravic z dovoljenimi pravnimi sredstvi (ugovor proti plačilnemu nalogu).