Jedro

Če je tožeča stranka v pravdi uveljavljala ugotovitev obstoja svoje (denarne) terjatve do tožene stranke, v tožbi pa ni navedla vrednosti spornega predmeta, sodišče pa s tožbo tudi ni postopalo kot z nepopolno vlogo, ne more v pritožbi uspešno izpodbijati odmere stroškov postopka, ki jo je sodišče izvedlo tako, da je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta uporabilo določilo 4. točke 22. člena ZST.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini razlike med zakonitimi zamudnimi obrestmi in obrestmi po TOM od zneska 196.560,00 SIT od 1.7.1999 do plačila, ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve v višini stroškov prijave terjatve v znesku 35.552,00 SIT. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 3.347,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2000 do plačila.

Proti navedeni sodbi je le glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlagala njeno razveljavitev v tem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino spornega predmeta in deleže uspeha vsake od strank, poleg tega pa je svojo odločitev napačno oprlo na 4. točko 22. čl. ZST.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi nedenarno terjatev (ugotovitev obstoja terjatve). V takšnem primeru jo 2. odst. 44. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99)) zavezuje, da v tožbi navede vrednost spornega predmeta. Tega pa ni storila, ampak je kot sporni predmet le navedla : "ugotovitev obstoja terjatve v višini 35.552,00 SIT ter razlike med zakonitimi obrestmi in obrestmi po TOM od zneska 196.560,00 SIT od 1.7.1999 do plačila".

Tudi sodišče prve stopnje njene tožbe ni obravnavalo kot nepopolno vlogo po 45. in 108. čl. ZPP, in je ni pozvalo k popravi v navedenem smislu. Ne glede na to pa tožeča stranka v tej fazi postopka ne more več izpodbijati odločitve sodišča prve stopnje v delu, kolikor je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 50.552,00 SIT (35.552,00 SIT iz naslova ugotovitve obstoja terjatve v tem delu, ki je zneskovno določena in 15.000,00 SIT po 4. točki 22.čl. Zakona o sodnih taksah za del iz naslova obresti, ki zneskovno ni določen). Pritožbeno sodišče v zvezi s takšno določitvijo vrednosti spornega predmeta nima pomislekov (niti kolikor je upoštevana 4. točka 22. čl. ZST, po kateri se kot vrednost zahtevka za plačilo takse vzame v vseh drugih primerih, če v tem zakonu ni drugače določeno - znesek v vrednosti 1.000 točk), ta tudi ni v škodo tožeče stranke, saj je tudi za plačilo sodne takse sodišče prve stopnje upoštevalo navedeno vrednost. Glede na to je tudi uspeh strank v pravdi pravilno izračunan in je tožeča stranka v pravdi uspela s približno 29 % svojega zahtevka.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.