Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugih delih (tožena stranka je imela na razpolago delo, ki bi bilo za tožnika ustrezno), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 20. 12. 2010, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita in se razveljavi (tč. 1 izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 1. 2011, ampak z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje 22. 11. 2011, tožena stranka je dolžna tožniku za ves čas prenehanja delovnega razmerja do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati in izplačati pripadajoče mesečne neto plače, obračunane od bruto mesečnega zneska 816,11 EUR in zmanjšane za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od bruto zneska plač plačati davke in prispevke ter akontacijo dohodnine in tožnika prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, vse v roku 8 dni pod izvršbo, višji zahtevek je zavrnilo ( tč. 2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini neto zneska, obračunanega od bruto zneska 10.837,12 EUR, odvesti vse dajatve ter akontacijo dohodnine od tega bruto zneska, v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (tč. 3 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, za tožnika pa je dolžna poravnati stroške postopka v višini 459,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (tč. 4 izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Sodišče je namreč odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, tožnik tožbeni zahtevek, kot izhaja iz sodbe ni postavil, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje samovoljno oblikovalo tožbeni zahtevek, kar ni dopustno. Sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o celotnem postavljenem tožbenem zahtevku. Izrek sodbe je nesklepčen, nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Bistvena kršitev je podana, ker sodišče ni odločilo o dovoljenosti spremembe tožbe. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 5. člena ZPP, saj stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o zahtevku in navedbah nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je dokazne predloge tožene stranke zavrnilo kot nepotrebne, obrazložitve ni podalo. Predlagani in neizvedeni dokazi bi lahko vplivali na pravno odločilna dejstva. Nedvomno gre za kršitev načela kontradiktornosti. Nezakonito je uporabilo določbe 118. člena ZDR, saj ni podan osnovni pogoj za uporabo navedenega člena. Najmanj kar mora tožnik izjaviti je, da poda izjavo, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče v obrazložitvi zmotno povzema, da je tožnik smiselno navedel, da ne želi vrnitve nazaj na delo k toženi stranki. Tožnik je podal podredni tožbeni zahtevek za uporabo 118. člena ZDR, ne pa izjave, da delovnega razmerja ne želi nadaljevati. Razlogi za uporabo 118. člena ZDR so bili izključno interesi tožnika v tem postopku in ne njegova želja, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Zakonita zastopnica je med zaslišanjem jasno navedla, da bi tožnika sprejela nazaj na delo, če bi imeli povečan obseg dela. Zatrjevanje tožnika glede diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu ni potrdila nobena od zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje se je opredelilo zgolj do tistih dokaznih predlogov, ki gredo tožniku v korist, do dokaznih predlogov tožene stranke se je negativno opredelilo, pri čemer ni navedlo razlogov. Po ustaljeni sodni praksi je razlog sodišča za uporabo 118. člena ZDR povsem nezakonit. Odškodnina iz tega naslova se ne presoja po splošnih pravilih odškodninskega delikta, kot to nezakonito izhaja iz izpodbijane sodbe. Ta odškodnina je nadomestilo za čas brezposelnosti. Ne drži, da tožena stranka ni ugovarjala takšnemu načinu izračuna odškodnine. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev sodišča je nerazumljiva in v nasprotju s podatki in dokazili v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sama pogodba z družbo P. d.o.o. ter optimizacija procesov v podjetju B. d.o.o. dokazuje navedbe tožene stranke, da se je odločila za reorganizacijo tožene stranke, kar je bil eden od razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Iz dokumenta Optimizacija procesov neposredno izhaja predlog družbe P. d.o.o. po planiranju proizvodnje za en dan vnaprej, s čimer bi se znižale kapacitete na delovnih mestih pomožni delavec za 3 delavce. Sodišče se do tega ni opredelilo. Sodišče je zelo laično navedlo, da okoliščine o rasti prihodkov in števila zaposlenih ne potrjujejo, da se je pri toženi stranki zmanjšala potreba po opravljanju tožnikovega dela. Tožnik ni prerekal trditev tožene stranke, da rast prihodkov in števila zaposlenih izvira zgolj iz trgovske dejavnosti in ne iz proizvodne, kjer je bil zaposlen tožnik. Sodišče prve stopnje zaključuje, da elektronsko sporočilo z dne 13. 6. 2011 ne dokazuje, da je prišlo do zmanjšanja prometa zaradi izgube posla z družbo H.. Sodišče ponovno govori o splošnem zmanjšanju prometa, čeprav je tožena stranka zatrjevala zmanjšanje prometa pri sortiranju plastike, kjer je delal tožnik. Sodišče je enostransko povzelo argument tožnika, da elektronski dopis družbe H. dokazuje, da je prišlo do izgube posla šele maja 2011, ne pa decembra 2010. Sodišče ni upoštevalo, niti se ni opredelilo do dokaznih predlogov tožene stranke (dnevni pregledi transakcij zaloge za november in december 2010), ki izkazujeta upad leč, ki jih je sortiral tožnik. Upad prometa je tožena stranka dokazovala tudi z elektronskim dopisom z dne 15. 12. 2010, kjer je partner toženi stranki sporočil, da bo prekinil sodelovanje s toženo stranko. Tudi zaslišane priče so potrdile upad v proizvodnji dejavnosti sortiranja plastike. Poudarja, da se je Vrhovno sodišče RS že večkrat izreklo o dejstvu, da sodišče ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Glede na dejstvo, da je bilo dejansko delo tožnika omejeno predvsem na pobiranje plastičnih leč, je utemeljeno, da je bila ob zmanjšani dobavi le teh pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno tožniku, saj so ostali delavci opravljali tudi druga dela. Sodišče zaključuje, da bi tožena stranka tožniku lahko ponudila pogodbo o zaposlitvi za delo viličarja ali delo na mlinu. Glede na izpovedbo tožnika je jasno, da se je sam zelo dobro zavedal, da za delo na viličarju ni dovolj samostojen in zanesljiv. Sodišče je tudi spregledalo ali pa ni presojalo dokaza - zdravniško spričevalo z dne 9. 12. 2010, iz katerega izhaja, da tožnik začasno ni zmožen za delo na višini, za vožnjo viličarja. Tožnik ima izpit za viličarja, zato izobraževanja ne potrebuje. Tožnik in B.P. nista opravljala istovrstnega dela, imata tudi drugačno izobrazbo, zato primerjava ni mogoča. Sodišče je prezrlo neresničnost navedb tožnika glede dejstva, od kod izvirajo njegove psihične težave, glede navedbe, da je delo pri toženi stranki organizirano tudi v popoldanskem času, kot tudi glede dejstva, da mu dopust ni bil omogočen. Navaja, da je sodišče višino odškodnine odmerilo povsem nesorazmerno in v neskladju z običajno sodno prakso. Tožnik domačih razmer, tako glede zdravstvenega stanja otroka kot tudi glede žene, tožene stranke ni seznanil, čeprav je imel to možnost. Uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Obrazložitev sodbe ni pomanjkljiva, zato je bila toženi stranki dana možnost, da je učinkovito branila in varovala svoje pravne interese in ji ustavne pravice niso bile kršene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je dne 6. 6. 2012 podala dopolnitev pritožbe, ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po preteku zakonskega roka za pritožbo (drugi odstavek 343.člen ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1.,2.,3.,6.,7.,11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloga o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

Tožnik je s tožbo postavil zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo. S pripravljalno vlogo z dne 15. 6. 2011 je tožnik predlagal, da za primer ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in mu prisodi odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki jo je po višini opredelil v znesku 13.933,44 EUR.

V sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke (četrti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. list RS št.2/2004 in naslednji). Navedeno po določbi tretjega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih ( ZDR, Ur. list RS št.42/2002 in naslednji) velja tudi za primer, če sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Po prvem odstavku 118. člena ZDR lahko v tem primeru sodišče že na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino v višini do največ 18 njegovih mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je zato imelo v navedenih določbah ZDSS-1 in ZDR podlago za odločitev, da ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku prizna delovno dobo in pravice iz delovnega razmerja do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje, t.j. do 22. 11. 2011 in mu namesto reintegracije (vrnitve na delo) prisodi odškodnino. Navedbe tožene stranke, da ni bilo pravne podlage za spremembo tožbe in da sodišče prve stopnje ni odločilo v okviru tožbenega zahtevka, so torej neutemeljene.

Drugi odstavek 81. člena ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo prvega odstavka 82. člena ZDR je dokazno breme na delodajalcu, če redno odpove pogodbo o zaposlitvi. V določbi prvega odstavka 88. člena ZDR so opredeljeni razlogi, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec tudi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu pomožni delavec v reciklaži. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožena stranka reorganizirala in optimizirala delovni proces, kar je imelo za posledico reorganizacijo družbe. V pristojnosti delodajalca je, da organizira delo na način, za katerega meni, da je ekonomsko in organizacijsko smotrn. Zato ni odločilno dejstvo, da tožena stranka ni ukinila delovnega mesta pomožni delavec v reciklaži, bistveno je, da je tožena stranka zaradi zmanjšanja prometa reorganizirala delovni proces. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Pritožbeno sodišče pa soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugih delih. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik izpit za viličarja in da je tožena stranka imela na razpolago delo viličarja, zato bi mu tožena stranka lahko ponudila v podpis novo pogodbo za delo viličarja. Poleg tega je tožnik že pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opravljal delo viličarja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2010 nezakonita, utemeljen. Tožena stranka ni upoštevala določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR in ni preverila, ali je možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo zdravniško spričevalo z dne 9. 12. 2010, iz katerega izhaja, da tožnik začasno ni sposoben za delo na višini, za delo viličarja. Po oceni pritožbenega sodišča navedeno zdravniško spričevalo ni bistveno, saj govori le o začasni nezmožnosti za delo. Bistveno je, da tožena stranka tožniku ni ponudila drugega dela, čeprav ga je imela na razpolago. Zaradi ugotovitve, da je pri toženi stranki obstajala možnost za zaposlitev tožnika na drugih delih in da tožena stranka tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe, je sodišče prve stopnje odpoved pogodbe o zaposlitvi moralo razveljaviti kot nezakonito.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odmerilo višino odškodnine povsem nesorazmerno in v neskladju s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za odmero odškodnine. Pri določitvi višine odškodnine je upoštevalo dejstvo, da mora tožnik preživljati bolnega otroka, da glede na starost (50 let) sodi v kategorijo težje zaposljivih oseb, poleg tega je zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije omejen še dodatno pri zaposlitvi. Tako odmerjena odškodnina predstavlja denarno nadomestilo namesto reintegracije in ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na okoliščine je primera prisojena odškodnina v znesku 14 mesečnih bruto plač po pogodbi o zaposlitvi, tudi po stališču pritožbenega sodišča ustrezna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ne le zato, ker s pritožbo ni uspela, temveč tudi glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS št. 2/2004 in naslednji), da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker le ta ni prispeval k rešitvi zadeve.