Jedro

Tožena stranka je kot pravno podlago razveljavitve sporne odločbe navedla določbo 1. odstavka 76. člena ZJU. Ta določba vsebuje pooblastilo toženi stranki, da lahko o razveljavitvi odloči tudi na lastno pobudo, ne vsebuje pa pravne podlage za samo razveljavitev (pravnomočne) odločbe. Ker je torej tožena stranka sporno odločbo z izpodbijanim sklepom razveljavila, ne da bi za to navedla pravno podlago, je treba po presoji sodišča izpodbijani sklep v spornem delu že iz tega razloga odpraviti.

Nesporno je, da je odločba z dne 20. 4. 2009, s katero je bilo odločeno o pravici tožeče stranke, pravnomočna. Njena vsebina zato stranke, zaradi zagotovitve načela pravne varnosti, veže, četudi na račun načela zakonitosti. V pravnomočno odločbo je dopustno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so vezana na točno določene razloge. Poleg izrednih pravnih sredstev, ki so določena v ZUP, ki ga tožena stranka pri odločanju uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 39. člena ZJU, sankcije v primeru nezakonitosti kot lex specialis določa tudi ZJU v določbah od 74. do 77a. člena.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se 2. točka sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. 10051-913/2009/3 z dne 18. 11. 2009, v delu, v katerem je bila razveljavljena odločba Župana občine Izola, št. 123-26/1990 z dne 20. 4. 2009, odpravi.

2. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora, odmerjene na 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe brez obresti, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS (v nadaljevanju tožena stranka) je s sklepom, št. 10051-913/2009/3 z dne 18. 11. 2009 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Župana občine Izola, št. 123-26/90 z dne 26. 8. 2009, s katero je bila tožeča stranka z dnem 21. 8. 2009 imenovana v uradniški naziv notranji revizor podsekretar. Tožena stranka je citirano odločbo razveljavila in zadevo vrnila Županu občine Izola v ponoven postopek (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Hkrati pa je, ob reševanju pritožbe, po uradni dolžnosti, razveljavila odločbo Župana občine Izola, št. 123-26/90 z dne 29. 10. 2007, s katero je bila tožeča stranka z dnem 1. 11. 2007 imenovana v uradniški naziv podsekretar, in odločbo, št. 123-26/1990 z dne 20. 4. 2009, s katero je bil naziv tožeče stranke notranji revizor podsekretar preveden v naziv notranji revizor sekretar (2. točka izpodbijanega sklepa). Tožeča stranka s tožbo izpodbija izpodbijani sklep v delu, v katerem je tožena stranka razveljavila odločbo Župana občine Izola, št. 123-26/1990 z dne 20. 4. 2009, saj v tožbi sama navaja, da za izpodbijanje izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je bila razveljavljena odločba Župana občine Izola, št. 123-26/90 z dne 29. 10. 2007, nima pravnega interesa. V zvezi s spornim delom izpodbijanega sklepa tožena stranka v njegovi obrazložitvi navaja, da je odločbo z dne 20. 4. 2009 razveljavila na podlagi 1. odstavka 76. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07-UPB3 s spremembami, v nadaljevanju ZJU), saj je bila nezakonito izdana. V nasprotju z veljavnimi predpisi je bila namreč izdana ugotovitvena odločba, v kateri je bilo ugotovljeno, da se naziv notranji revizor podsekretar tožeči stranki z dnem 28. 11. 2009 prevede v naziv notranji revizor sekretar. Odločba se sklicuje na 1. odstavek 194. člena ZJU, ki pa je določba prehodne narave, ki se nanaša na prevedbo nazivov pridobljenih po predhodno veljavnem Zakonu o delavcih v državnih organih v nove uradniške nazive po ZJU, ne more pa biti ta določba podlaga za prevedbo enega naziva v drugega po ZJU. Tožeča stranka zato zmotno meni, da je bila z odločbo z dne 20. 4. 2009 imenovana v naziv notranji revizor sekretar, saj se uradniški naziv lahko pridobi le z odločbo, izdano v skladu s 3. odstavkom 84. člena ZJU, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je brez pomena poimenovanje odločbe z dne 20. 4. 2009, ki jo je tožena stranka razveljavila, kot ugotovitvene odločbe, pač pa je bistven njen izrek, ki ima obe sestavini po določbi 3. odstavka 84. člena ZJU, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje tožena stranka. V izreku je namreč določen naziv, v katerega se imenuje, naveden pa je tudi datum začetka učinkovanja imenovanja, pa tudi sicer bi odločba začela veljati z njeno dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo, kar je zanjo ugodneje kot stališče tožene stranke, da odločba sploh nima pravnih učinkov. Pravna podlaga, na katero organ opira svojo odločitev, ni predmet pravnomočnosti odločbe, četudi je bila v tej zadevi nepravilno navedena v izreku odločbe. Pravnomočna namreč postane le odločitev o pravici oziroma obveznosti stranke. Da gre pri odločbi z dne 20. 4. 2009 za imenovanje v naziv je razvidno tudi iz določb ZJU, ki so naštete v uvodu odločbe, med katerimi ni sporne določbe 194. člena ZJU, in dejstva, da je bilo imenovanje v naziv posledica spremembe sistematizacije delovnih mest. Odločba z dne 20. 4. 2009 je, kljub nekaterim pomanjkljivostim, odločba, zato je neutemeljeno stališče tožene stranke, da iz nje ne morejo nastati nobene pravne posledice, pri čemer nadalje navaja, da ima od dne 28. 11. 2008 sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela v nazivu notranji revizor sekretar. Določba 76. člena ZJU, ki toženi stranki daje pooblastilo, da na lastno pobudo razveljavi akt, pa je v nasprotju s splošno sprejetim pravilom prepovedi odločati v škodo pritožnika in v nasprotju z ustavnim načelom pravne države, saj posega v pogodbo, ki jo je tožeča stranka sklenila z delodajalcem. V nadaljevanju tožbe podaja svojo oceno ugotovitev inšpektorice pri pregledu, ki ga je opravila pri Občini Izola, in sistematizacije delovnih mest, kar pa ni pomembno za odločitev v tej zadevi, zato sodišče teh tožbenih navedb ne povzema. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v spornem delu odpravi in samo odloči o imenovanju tožeče stranke v naziv.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo vročilo tudi drugotoženi stranki Občini Izola, ki nanjo v določenem ji roku ni odgovorila.

Sodišče uvodoma navaja, da je tožeča stranka predmetno tožbo, s katero izpodbija izpodbijani sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS v delu, v katerem je bila odločba Župana občine Izola z dne 20. 4. 2009 razveljavljena (in ne hkrati vrnjena v nov postopek), vložila zoper Republiko Slovenijo in zoper Občino Izola. Glede na določbo 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), po kateri je v upravnem sporu tožena stranka država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, je v tej zadevi tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, Občina Izola pa pasivne legitimacije nima.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporna razveljavitev odločbe Župana občine Izola, št. 123-26/1990 z dne 20. 4. 2009, s katero je bil naziv tožeče stranke notranji revizor podsekretar preveden v naziv notranji revizor sekretar, ki jo je tožena stranka z izpodbijanim sklepom razveljavila po uradni dolžnosti.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka navedla, da je odločba z dne 20. 4. 2009 nezakonita, saj je bil z njo napačno uporabljen 194. člen ZJU, in kot pravno podlago razveljavitve navedla določbo 1. odstavka 76. člena ZJU. Slednja določba vsebuje pooblastilo toženi stranki, da lahko o razveljavitvi odloči tudi na lastno pobudo, ne vsebuje pa pravne podlage za samo razveljavitev (pravnomočne) odločbe. Ker je torej tožena stranka sporno odločbo z izpodbijanim sklepom razveljavila, ne da bi za to navedla pravno podlago, je potrebno po presoji sodišča izpodbijani sklep v spornem delu odpraviti že iz tega razloga. Navedba določb predpisov, na katere se opira odločba, je namreč po določbi 4. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) obvezna sestavina obrazložitve upravne odločbe, njihova nenavedba oziroma neuporaba citirane določbe ZUP pa po presoji sodišča predstavlja kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (bistvena kršitev določb upravnega postopka). Le ustrezno obrazložena odločba namreč zadosti ustavni pravici tožeče stranke iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja nepristranski in pošten postopek ter njeni ustavni pravici do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Pravica do pravnega sredstva tožeče stranke je namreč lahko učinkovita le, če tožena stranka svojo obrazložitev poda tako kot zahteva 214. člen ZUP. Ker tožena stranka zgoraj navedenemu z izpodbijanim sklepom v izpodbijanem delu ni zadostila, je tudi sodišču onemogočila kontrolo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in kontrolo pravilnosti uporabe materialnega oziroma procesnega predpisa na ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče še dodaja, da je nesporno, da je odločba Župana občine Izola, št. 123-26/1990 z dne 20. 4. 2009, s katero je bilo odločeno, ne glede na njeno poimenovanje kot ugotovitvena odločba, o pravici tožeče stranke, pravnomočna. Njena vsebina zato stranke, zaradi zagotovitve načela pravne varnosti, veže, četudi na račun načela zakonitosti, na katerega se smiselno sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu. V pravnomočno odločbo je dopustno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so vezana na točno določene razloge. Poleg izrednih pravnih sredstev, ki so določena v ZUP, ki ga tožena stranka pri odločanju uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 39. člena ZJU, sankcije v primeru nezakonitosti kot lex specialis določa tudi ZJU v določbah od 74. do 77a. člena. Po določbi 1. odstavka 75. člena ZJU se lahko deloma razveljavijo tudi akti, s katerimi se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, če so posamezne določbe v škodo javnega interesa ali v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo, v kolikor se jih nadomesti z določbami, ki so v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo. Ker iz izpodbijanega sklepa izhaja, da o uvrstitvi tožeče stranke v naziv notranji revizor podsekretar še ni bilo odločeno, saj je bila odločba Župana občine Izola z dne 26. 8. 2009 razveljavljena in vrnjena v ponoven postopek (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), tožena stranka v času izdaje izpodbijanega sklepa, v določbi 1. odstavka 75. člena ZJU, (še) ni imela pravne podlage za razveljavitev odločbe z dne 20. 4. 2009, s katero je bil naziv tožeče stranke notranji revizor podsekretar preveden v naziv notranji revizor sekretar.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče, v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo. Ker iz podatkov sodnega spisa ne izhaja, da je bil postopek uvrstitve tožeče stranke v naziv revizor podsekretar že končan, sodišče zadeve v odpravljenem delu ni vračalo toženi stranki v ponoven postopek, saj ima tožena stranka oziroma drug pristojen organ, v kolikor so podani zakonski razlogi, sporno odločbo z dne 20. 4. 2009 pravico razveljaviti v okviru odločanja uvrstitve tožeče stranke v naziv revizor podsekretar.

Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče samo odloči o njenem imenovanju v naziv, vendar njenemu predlogu ni sledilo, saj v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1 za tovrstno odločanje sodišča. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da jo sodišče zasliši. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep v spornem delu odpraviti. Zaradi navedenega, in ker v tem upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi določbe 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tožeča stranka je s tožbo predlagala tudi, da sodišče toženi stranki naloži plačilo njenih stroškov upravnega spora. Sodišče je na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 njenemu predlogu zoper prvotoženo stranko ugodilo in višino stroškov odmerilo v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tako, da je tožeči stranki, ki jo zastopa odvetnik, v tej zadevi, ki je bila rešena na seji, priznalo 350,00 EUR. Prvotoženi stranki je določilo 15 dnevni rok izpolnitve obveznosti na podlagi 2. odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, prvi dan po preteku tega roka pa začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti.