Jedro

Starši pod predpisanimi pogoji iz 142. členaOZ odgovarjajo za škodo, ki jo njihov otrok povzroči drugemu, medtem ko je tožnik (otrok) s svojo protipredpisno vožnjo povzročil škodo sebi. Mladoletni otrok ne odgovarja za svoje starše, zato opustitev spremstva pri vožnji in nadzora sploh, na katero se v pritožbi posebej sklicuje toženka, ne predstavlja pravnorelevantnega vzroka iz tožnikove odgovornostne sfere.

Dodatek za nego otroka, ki je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, je treba všteti v odškodnino, čeprav starši te pravice niso uveljavljali v postopku pred pristojnim organom, kadar bi oškodovancu takšna pravica sicer pripadala.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) razveljavi v točki II.2. glede zneska 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2009 do plačila, v točki II.3. in v točki II.5. ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; b) spremeni v točki II.4. tako, da mora toženka plačati tožniku še 26.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila, v petnajstih dneh.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku za nematerialno škodo 48.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje, za materialno škodo 8.224,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 2.224,90 EUR za čas od 1.1.2007 dalje in od zneska 6.000,00 EUR za čas od 11.11.2009 dalje) ter mu od 1.11.2009 dalje plačevati 187,50 EUR mesečne rente za tujo pomoč. V presežku je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo. Toženko pa je zavezalo tudi k povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.337,55 EUR, z obrestmi.

2. Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili. Uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge, tožnik brez opredeljenega pritožbenega predloga, medtem ko toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku pripisalo previsok delež soprispevka k nastanku škode, hkrati pa mu je prisodilo prenizko odškodnino. Posledično izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Opozarja na neprilagojeno hitrost vožnje toženkine zavarovanke glede na mnenje izvedenca prometne stroke. Voznica bi z umikanjem v desno lahko preprečila nezgodo. Nezgodo bi lahko preprečila tudi, če bi vozila le z nekoliko višjo hitrostjo od primerne. Tako pa jo je prekoračila kar za 100 %. Tožnik, ki je s kolesom zapeljal na prednostno cesto, je k nastanku škode prispeval le 25 % in ne 50 %, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi prisojena odškodnina za vse vrste tožnikove nematerialne škode je prenizka, predvsem pa je bistveno nižja od odškodnin, ki so bile prisojene v drugih podobnih primerih, kjer so oškodovanci utrpeli poškodbo glave in možganov. Primerna odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem bi znašala najmanj 50.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 170.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 20.000,00 EUR in za prestani strah 10.000,00 EUR, vse ob polnem temelju. Zaradi nižjega soprispevka bi moral biti ustrezno višji tudi delež materialne škode. Stroški postopka niso bili pravilno izračunani, saj je bil zahtevek glede na ugotovitve izvedencev večkrat spremenjen in je bil zato tožnikov uspeh v pravdi bistveno višji od tistega, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje.

4. Toženka očita sodišču prve stopnje, da je napačno uporabilo materialno pravo pri oceni soprispevka oškodovanca k nastanku škode. Ni namreč upoštevalo dejstva, da je tožnik vozil kolo v cestnem prometu brez spremstva odrasle osebe. Gre za opustitev tožnikovih staršev, ki izvira iz tožnikove sfere in zato vpliva na višino prispevka oškodovanca k nastanku škode, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa. Očitno tožnikovi starši niso bili dovolj skrbni, saj je tožnikova mati izpovedala, da je tožnik brez vednosti in dovoljenja staršev vzel kolo in se odpeljal. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do toženkinega ugovora, da je bil tožnik brez obvezne čelade v cestnem prometu. Tožnikov soprispevek zato znaša najmanj 70 %. Glede prisojene odškodnine za nematerialno škodo toženka nima pripomb. Nasprotuje pa odločitvi o povračilu stroškov za tujo nego in pomoč in o plačevanju mesečne rente iz tega naslova. Tožnik je namreč upravičen do dodatka za nego, ki je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi njegove nege in varstva. Toženka je v zvezi s tem predlagala poizvedbe pri CSD, ali je bil tožniku priznan dodatek za nego otroka in v kakšni višini, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Navedeni dodatek bi moralo upoštevati pri izračunu višine tuje pomoči in prejete zneske odšteti. Zaradi opisanih pomanjkljivosti je bil napačno ugotovljen uspeh v pravdi, zato je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožnik na toženkino pritožbo ni odgovoril, medtem ko toženka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

6.Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo presojo o vzrokih in odgovornosti za nastanek obravnavane prometne nezgode ter z njo povezane škode, so celoviti in prepričljivi. Toženkina objektivna odgovornost za nastalo škodo ni sporna, kot tudi ne dejstvo, da sta oba udeleženca s svojo vožnjo kršila prometna pravila. Pač pa se pravdni stranki razhajata glede vprašanja, v kakšnem obsegu sta tožnik in toženkina zavarovanka prispevala k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je njun delež enak, torej za vsakega 50 %. Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljene okoliščine primera ni tehtnih razlogov, ki bi terjali drugačno porazdelitev odgovornosti. Dejstvo, da je toženkina zavarovanka pred zaviranjem vozila s hitrostjo, ki je bila ne samo višja od dovoljene, ampak skoraj dvakrat višja od hitrosti, ki je bila po mnenju izvedenca v danih razmerah še primerna, je bilo v izpodbijani sodbi že upoštevano, prav tako vozničino dobro poznavanje prometnih in ostalih razmer na kraju nezgode, ki jih posebej izpostavlja tožnikova pritožba. Ugotovitve izvedenca prometne stroke ne omogočajo zanesljivega sklepanja o tem, da do nezgode ne bi prišlo, če bi toženkina zavarovanka vozila s prilagojeno hitrostjo in če bi se namesto (ali poleg) sunkovitega zaviranja pred trčenjem tudi umikala v desno. Gotovo pa bi na ta način lahko zmanjšala posledice trčenja, kar je bilo v izpodbijani sodbi že ustrezno upoštevano. Kljub ugotovljeni krivdi toženkine zavarovanke pa tožnikov prispevek k nezgodi ne more biti nižji od 50 %. Odločilni vzrok za nezgodo je bil vendarle ravnanje samega tožnika, ki se je nepravilno vključeval na prednostno cesto in pri tem zapeljal predaleč stran od desnega roba vozišča. Predvsem pa ni mogoče spregledati dejstva, da tožnik pri vožnji ni uporabljal zaščitne čelade, ki jo predpisuje 1. odst. 84. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1; Ur. list RS, št. 83/2004 in naslednji). Med tožnikovimi poškodbami, ki jih je utrpel v trčenju, so bile najbolj usodne ravno poškodbe glave, te pa bi bilo mogoče z uporabo čelade vsaj omiliti, če ne že povsem preprečiti. Ni torej dvoma, da je tožnik s svojim ravnanjem in opustitvami znatno prispeval ne samo k nastanku nezgode, ampak tudi k obsegu nastale škode. Toženkina pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje to bistveno okoliščino spregledalo, nima podlage, saj se je v izpodbijani sodbi (na 4. strani) o tem posebej izreklo. Pravilno je zavrnilo tudi toženkin ugovor, da je tožnik vozil kolo brez spremstva odrasle osebe. Po 2. odst. 137. člena ZVCP-1 bi tožnika pri vožnji res morala spremljati polnoletna oseba, vendar ta kršitev bremeni tožnikove starše, ne pa samega tožnika, ki je v obravnavanem primeru oškodovanec. Starši pod predpisanimi pogoji iz 142. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS, št. 97/2007 – UPB-1) odgovarjajo za škodo, ki jo njihov otrok povzroči drugemu, medtem ko je tožnik s svojo protipredpisno vožnjo povzročil škodo sebi. Mladoletni otrok ne odgovarja za svoje starše, zato opustitev spremstva pri vožnji in nadzora sploh, na katero se v pritožbi posebej sklicuje toženka, ne predstavlja pravnorelevantnega vzroka iz tožnikove odgovornostne sfere. Po presoji pritožbenega sodišča bi lahko šlo v tem primeru kvečjemu za ravnanje tretje osebe, ki je prispevala k nastanku škode, za kar pa je v 4. odst. 153. člena OZ predpisana solidarna odgovornost tretjega in objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari. Potemtakem se toženka v razmerju do mladoletnega tožnika ne more niti delno razbremeniti svoje odgovornosti s trditvijo, da ga starši niso ustrezno nadzorovali, saj ta njihova opustitev očitno ni bila izključni vzrok za obravnavano nezgodo.

8. V postopku na prvi stopnji so bila pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pravdni stranki ne oporekata dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe o vrsti, naravi in teži tožnikovih poškodb, njihovem zdravljenju in posledicah, ki sicer temeljijo na tožnikovi zdravstveni dokumentaciji, izpovedi tožnikove matere ter mnenjih izvedencev, nevrologa in klinične psihologinje. Teh ugotovitev zato ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Pač pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku glede na ugotovljene okoliščine primera prisodilo prenizko odškodnino, upoštevaje merila, ki so za to predpisana v 179. členu OZ. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin ter številne hude nevšečnosti, ki jih je moral tožnik prestati med izjemno dolgotrajnim zdravljenjem, bi pravična denarna odškodnina za to vrsto škode znašala 40.000,00 EUR in ne zgolj 25.000,00 EUR, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Tudi prestane in bodoče tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti so glede na njihovo stopnjo in trajanje takšne, da opravičujejo višjo odškodnino iz tega naslova, in sicer 90.000,00 EUR, namesto prisojenih 65.000,00 EUR. Tožnik je zaradi trajne motorične prizadetosti, motnje vida, blažje izgube sluha in znatnega upada kognitivnih funkcij občutno in nepopravljivo oviran pri vseh življenjskih aktivnostih, tako pri osnovni skrbi zase kot pri učenju in prostočasnih dejavnostih ter druženju z vrstniki. Tudi ugotovljene duševne bolečine, ki jih tožnik trpi in jih bo še trpel zaradi svoje skaženosti, so tolikšne, da opravičujejo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, namesto prisojenih 4.000,00 EUR. Čeprav zaradi narave poškodb primarnega strahu ni trpel, pa je bil njegov poznejši sekundarni strah, ki ga je prestajal med zdravljenjem, zlasti v zvezi z njegovim negotovim izidom, tako intenziven, da mu iz tega naslova pripada odškodnina v višini 5.000,00 EUR in ne 3.500,00 EUR, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Celotno tožnikovo nepremoženjsko škodo je tako po presoji pritožbenega sodišča mogoče ovrednotiti z zneskom 150.000,00 EUR, ki glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine predstavlja pravično zadoščenje za tožnika. Še višja zahtevana odškodnina ni sprejemljiva, ne glede na ugotovljeno hudo trpljenje, ki ga tožnik prestaja zaradi poškodbe in njenih posledic. Pri presoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč poleg načela individualizacije treba upoštevati tudi načelo njene objektivne pogojenosti. Odškodnina v takšni višini (približno 155 povprečnih plač v času sojenja) je primerljiva s tistimi, ki so bile prisojene v drugih podobnih primerih. Zadeve iz sodne prakse, na katero se tožnik sklicuje v svoji pritožbi, so le delno primerljive s tožnikovo: v prvi in tretji zadevi, kjer sta bila oškodovanca mladoletna, je bil obseg škode večji, v drugem in četrtem primeru pa odstopa starost oškodovanca in tudi narava poškodb.

9. Glede na ugotovljeni prispevek tožnika k nastanku škode bi bil tožnik za svojo nepremoženjsko škodo upravičen do odškodnine v skupni višini 75.000,00 EUR. Poleg že prisojenega zneska mu torej dodatno pripada še 26.250,00 EUR. Sodišče druge stopnje je v tem delu ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) ustrezno spremenilo.

10. Utemeljena pa je tudi toženkina pritožba v delu, ki se nanaša na odškodnino za tujo pomoč. Toženka dejstvu, da tožnik potrebuje tujo nego in pomoč v prisojenem trajanju (75 ur mesečno od marca 2007 dalje), ne nasprotuje, prav tako ne dejstvu, da bo takšno pomoč potreboval tudi v prihodnje. Tudi ocenjeni vrednosti tuje nege in pomoči (5,00 EUR na uro) ne oporeka. Pravilno pa opozarja na dejstvo, da enako škodo krije dodatek za nego otroka, ki ga je mladoletni tožnik v delu vtoževanega obdobja že prejemal. Navedeni dodatek, ki je po 80. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. list RS, št. 110/2006) namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, je treba všteti v odškodnino, čeprav starši te pravice niso uveljavljali v postopku pred pristojnim organom, kadar bi oškodovancu takšna pravica sicer pripadala. Toženka je v zvezi s tem predlagala poizvedbe pri CSD, pri katerem se takšen dodatek za nego otroka uveljavlja. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno, če ne že zmotno ugotovljeno. Toženkini pritožbi v tem delu je treba torej ugoditi, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločitvi glede škode iz naslova tuje pomoči in glede rentnega zahtevka razveljavilo ter zadevo na podlagi 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje. Ocenjuje namreč, da bo ugotovljeno pomanjkljivost tako mogoče odpraviti smotrneje in brez nesorazmernega posega v pravico pravdnih strank do pritožbe.

11. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku z ustreznimi poizvedbami preveriti, ali je tožnik v vtoževanem obdobju prejemal dodatek za nego otroka in v kakšni višini, posebej pa tudi, ali je bil do takšnega dodatka upravičen, čeprav ga njegovi starši niso uveljavljali. Svoje ugotovitve bo moralo ustrezno upoštevati tudi pri odločanju o rentnem zahtevku. Znesek, ki ga je tožnik na ta račun že prejel ali bi ga lahko prejel, bo moralo odšteti od odškodnine za tujo pomoč oziroma od bodoče rente.

12. Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, saj je pravica do njihovega povračila, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka, odvisna od končnega izida pravde. V skladu s 4. odst. 165. člena ZPP bo zato o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje v novem sojenju.

13. V preostalem pritožbi pravdnih strank glede odločitve o glavni stvari nista utemeljeni, zato ju je sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.