Jedro

Zakon ne pozna roka za uveljavitev zahtevka za prenehanje stvarne služnosti zaradi nepotrebnosti ali prenehanja drugega razloga, zaradi katerega je bila ustanovljena. To velja tudi za primer, če se je služnost uporabljala v daljši kot priposestvovalni dobi, odkar je postala nepotrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo tako, da je služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili preko parcel št. 5334/11 in 5334/3, vl. št. 486 k.o. G., v korist toženih strank ukinilo, ker ni več gospodarske potrebe, ter tožencem prepovedalo vsakršno nadaljnjo hojo ali vožnjo preko teh parcel. Tako je odločilo zato, ker je zaradi spremenjenih razmer, ki so v modernizaciji kmetovanja, zlasti motorizaciji, postala služnostna pot nepotrebna za uporabo gospodujočih zemljišč.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili toženci z vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. V pritožbi navajajo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo spremenjenih gospodarskih potreb tožencev, da so modernizirani že preko dvajset let in prav tako dolgo tudi uporabljajo to pot s kmetijsko mehanizacijo, še dalj pa za pešpot in prevoze z drugimi sredstvi, zato je odločitev sodišča neutemeljena in preuranjena. Toženi A. L. pa se tudi ne strinja z ugotovitvami sodišča glede razlike dolžine poti do njegovih parcel preko služnostne poti ali po javni poti, ki jo je ugotovilo sodišče s pomočjo Geodetske uprave K. Zato tožene stranke predlagajo, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbeni razlogi niso podani ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru se sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje in pojasnjuje, zakaj je obravnavana služna pot postala atraktivna za tožence.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, kakor tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Za kakšne kršitve določb pravdnega postopka naj bi šlo, pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče pa samo ni ugotovilo kakih kršitev, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni nobene gospodarske potrebe za vožnjo po služni poti mimo hiše tožeče stranke, kajti razlike v razdalji so minimalne. Poleg tega vozijo toženci po javni poti vseskozi po utrjeni poti, če pa bi se peljali po služnostni poti, pa morajo približno 185 m voziti po neurejeni trasi, ker gre za razgibano, ovinkasto pot s kolesnicami.

Razlika v izračunu dostopa na gospodujoče zemljišče po javni poti ali po služnostni poti, ki jo v pritožbi navaja toženi L., se minimalno razlikuje od izračuna Geodetske uprave K., zato sodišče druge stopnje meni, da je odveč v tej zadevi razširiti dokazni postopek s ponovnim izračunom razlike.

V zvezi s pritožbeno trditvijo, da toženci uporabljajo pot tudi za hojo, velja povedati, da je to nova trditev, ki je toženci med postopkom niso postavili, le prvi toženec je med dokazom z zaslišanjem strank povedal, da je šel v letu 1992 dvakrat peš po sporni poti. Ker pritožba za omenjeno novo trditev ne ponudi nobenega dokaza, je ni mogoče sprejeti kot relevantne.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ocenjevalo služno pot in javno pot in to ne le glede njunih dolžin, marveč tudi glede njunih kvalitet, čas, ki je potreben za vožnjo po njiju in tako ugotovilo njuno enakovrednost. Spremenjene razmere so po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopile z motorizacijo ter modernizacijo kmetovanja, kot trdi tudi pritožba.

Pri tem pa sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da bi glede na to, da je kmetovanje modernizirano že več kot dvajset let, moral tožnik zahtevati prenehanje služnosti že prej. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih namreč določa v 2. odst. 58. člena, da lahko zahteva lastnik služne stvari naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Tako ne postavlja nobenega roka za uveljavljanje takšne zahteve. Ni namreč videti razloga, zakaj naj bi tožnika trpela še naprej obremenitve zaradi služnostnih voženj, dasiravno so te po uvedbi mehanizacije, torej od nastanka spremenjenih razmer trajale toliko časa, kot je predpisano za priposestvovanje služnosti (prvi odst. 54. člena ZTLR). Ne gre pozabiti, da imajo toženci možnost uporabljati za izkoriščanje svojih zemljišč domala enakovredno javno pot. Sodišče prve stopnje je torej pravilno razsodilo in toženim strankam ukinilo služnostno pravico, ker je le-ta postala nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te sodbe. Stroške odgovora na pritožbo pa trpi tožeča stranka sama, ker z njim ni pripomogla k odločitvi o pritožbi in jih torej ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP).