Jedro

Pojem ''odsvojitev'' v ZBan-2 ni posebej opredeljen oziroma definiran. Kar pa ne pomeni, da ga je mogoče poljubno razlagati, temveč se je treba v takšnem primeru po presoji sodišča opreti na splošno opredelitev, ki jo ima pojem na civilnem pravnem področju. Po tem pojmovanju pa odsvojitev pomeni prenos lastninske pravice na določeni stvari na drugo osebo in s tem prenos pravno priznane pravice do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje. Šele s prenosom med računi in torej z razpolagalnim pravnim poslom preide lastninska pravica na delnicah in s tem pravica do uveljavljanja pravic iz delnic.

Izrek

I. Tožba zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrže. II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo o prepovedi uresničevanja vseh pravic iz delnic, izdano v postopku nadzora, v 1. točki izreka ugotovila: - da sta bili tožeči stranki izdani odredba o odsvojitvi delnic z oznako ... z dne ... (v nadaljevanju: odredba) in odločba o ugovoru z oznako ... z dne ... (v nadaljevanju: odločba), v skladu s katerima bi morala tožeča stranka do 16. 12. 2019 odsvojiti navadne redne delnice družbe A. (v nadaljevanju: družba A.) z ISIN-kodo ... in oznako vrednostnega papirja A. (v nadaljevanju A.), tako da se bo delež glasovalnih pravic in skupni obseg delnic zmanjšal pod 10-odstotni delež v osnovnem kapitalu; - da je bila tožeča stranka 17. 12. 2019 imetnica 63.000 delnic A., kar je 54,38% deleža v kapitalu; - da je tožeča stranka 24. 3. 2020 imetnica 63.360 delnic A., kar je 54,69% deleža v kapitalu; kar pomeni, da tožeča stranka delnic A. ni odsvojila v roku, določenem z odredbo, zato ji tožena stranka na podlagi prvega odstavka 269. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) prepoveduje uresničevanje vseh pravic iz delnic A., razen pravic iz 11.575 delnic A., ki ne presegajo kvalificiranega deleža. V 2. točki izreka se predlog tožeče stranke za določitev najmanj 90-dnevnega roka za dopolnitev poročila in izvedbo razpolagalnega pravnega posla zavrže. V 3. točki izreka se DRUŽBI A.. d.d. prepoveduje po izdaji izpodbijane odločbe tožeči stranki omogočiti uresničevanje pravic iz delnic A., razen pravic iz 11.575 delnic A., ki ne presegajo kvalificiranega deleža. V 4. točki je napovedano, da bodo v skladu z 277. členom ZBan-2 na spletnih straneh tožene stranke po dokončnosti te odločbe javno objavljene informacije v zvezi s tem ukrepom nadzora, in sicer - informacije o kršitelju, in sicer o nazivu in sedežu pravne osebe, - informacije o kršitvi, in sicer opis okoliščin in ravnanj, ki pomenijo kršitev ZBan-2 ali Uredbe EU št. 575 2013 in narava ugotovljenih kršitev, - izrek odločbe, s katero se postopek konča ter - informacija o tem, ali je zoper odločbo začet postopek sodnega varstva.

2. V obrazložitvi k 1. točki izreka tožena stranka kot pravni okvir za izdajo izpodbijane odločbe navaja določbe 269., 73., 267. in 322. člena ZBan-2. V nadaljevanju opiše dosedanji postopek nadzora ter v tej zvezi navaja, da je tožeči stranki in sedmim drugim subjektom, ki so imeli delnice A. v svojem imenu in za račun tožeče stranke, z odredbo naložila, da morajo v roku štirih mesecev odsvojiti vse delnice, ki jih imajo v nasprotju z zakonom, to je vse delnice, s katerimi vsi subjekti iz odredbe skupaj dosegajo ali presegajo 10% vrednosti kapitala hranilnice. Ugovor tožeče stranke in šestih subjektov je toženka z odločbo o ugovoru zavrnila, ugovor enega subjekta pa zavrgla kot prepozen. Zavrnila je tudi prošnjo tožeče stranke za podaljšanje roka za odsvojitev delnic do pridobitve dovoljenja za kvalificiran delež novega pridobitelja B. ter ob upoštevanju podaljšanja roka za čas od vložitve ugovorov do vročitve odločbe o ugovoru ugotovila, da je rok za odsvojitev delnic iz odredbe iztekel 16. 12. 2019. Nakar je tožečo stranko pozvala, da se v osmih dneh izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo izpodbijane odločbe, to je odločbe o prepovedi uresničevanja vseh pravic iz delnic, kar je le-ta tudi storila.

3. Ob presoji izjave toženka ugotavlja, da je iz izpisa lastniške strukture družbe A. iz KDD na dan 17. 12. 2019 razvidno, da je tožeča stranka imetnica 63.000 delnic A., kar je enako 54,38% deleža v kapitalu, in ob preveritvi na dan 28. 1. 2020 ter na dan 24. 3. 2020 imetnica 63.360 delnic A., kar pomeni, da tožeča stranka delnic ni odsvojila v roku iz odredbe. Nadalje ugotavlja, da navedenega dejanskega stanja tožeča stranka v izjavi ne izpodbija, temveč navaja razloge, zakaj tega ni storila. Pri tem na prvem mestu navaja, da je v roku iz odredbe sklenila zavezovalni posel, kar naj bi bilo v skladu z odredbo. Toženka temu nasprotuje ter navaja, da je že v pozivu tožeči stranki pojasnila, da je za odsvojitev delnic nujno potreben tudi razpolagalni prvi posel, s katerim delnice in s tem tudi pravice iz delnic preidejo na pridobitelja. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 8. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP-1), po katerem imetnik pridobi nematerializiran vrednostni papir - delnico, ko se ta vpiše na njegov račun v centralnem registru. Sklenitev zgolj zavezovalnega posla tako ne zadostuje, saj nima nobenega učinka na uresničevanje pravic iz delnic, ampak te še vedno v celoti pripadajo imetniku delnic, ki je vpisan pri KDD. Poleg tega toženka ugotavlja, da je tudi sicer izvršitev razpolagalnega posla še negotova, saj iz pogodbe o nakupu delnic izhaja, da je sklenjena pod več odložnimi pogoji, kot je npr. pridobitev dovoljenja toženke oziroma ECB za kvalificirani delež in dovoljenje AVK, katerih izpolnitev ni odvisna le od volje in aktivnosti pogodbenih strank.

4. Navedbe tožeče stranke o razlogih, zaradi katerih naj ne bi mogla izpolniti odredbe, zlasti o težavah pri ponovnem pridobivanju delnic od drugih subjektov iz odredbe, vpisa zastavne pravice in težavah pri iskanju kupca, toženka na prvem mestu šteje za neupoštevne, ter navaja, da za izdajo izpodbijane odločbe zadošča dejstvo, da delnice niso bile odsvojene v roku. Kljub temu opravi tudi presojo navedenih razlogov ter poudari, da se z odredbo od tožeče stranke ni zahtevalo ponovnega pridobivanja delnic ter da je bila takšna odločitev za odkup delnic in za njihovo skupno paketno prodajo odločitev tožeče stranke, ki ne more vplivati na izpolnitev zahteve iz odredbe. Na izrečeni ukrep tudi ne more vplivati nepravnomočna odločitev sodišča glede vpisa zastavne pravice na delnicah tožeče stranke, saj bi tožeča stranka lahko predlagala drugo obliko zavarovanja terjatve in s tem omogočila prosto razpolaganje z delnicami, kar enako velja tudi za prepoved razpolaganja z delnicami družbe D.. Kot primer iskanja kupcev pa je tožeča stranka navedla prizadevanje za pridobitev ponudbe portugalske banke C., ki naj bi sporočila, da za nakup za zdaj ni zainteresirana, pri čemer pa toženka na podlagi predloženih listin ugotavlja, da v konkretnem primeru ni šlo za iskanje kupca za delnice, temveč za odprtje računa, oziroma se nakup delnic A. v korespondenci z omenjeno banko sploh ne omenja. Navedbe tožeče stranke v zvezi z težavnim iskanjem kupca toženka zato oceni kot pavšalne, nekonkretizirane in nedokazane.

5. Kot pavšalne oceni tudi navedbe tožeče stranke, po katerih naj bi uprava hranilnice potencialnim kupcem ne dovolila skrbnega pregleda, saj tožeča stranka ne navede niti enega investitorja, ki bi skrbni pregled predlagal in niti ene prošnje v tej zvezi in za to tudi ne predloži nobenega dokaza. Vpliva na odsvojitev delnic tudi ne vidi na podlagi dejstva, da je uprava hranilnice predlagala izključitev predkupne pravice za vse obstoječe delničarje ter v pogledu ostalih navedb, ki se nanašajo na sklic 35. skupščine.

6. V zvezi z očitkom tožeče stranke o nesorazmernosti ukrepa tožena stranka poudari pomen predhodne presoje primernosti imetnikov kvalificiranih deležev v bankah in hranilnicah, po kateri so le-ti lahko samo subjekti, ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene zahteve in pogoje, pri čemer namen določbe sledi strogi reguliranosti področja bančništva, ki zaradi vpliva na finančni sistem in upravljanje premoženja drugih zahteva posebno varstvo. Za kvalificirane imetnike, za katere veljajo tisti, ki imajo nad 10% lastništva v kapitalu banke oziroma hranilnice, tako velja neizpodbojna domneva, da pomembno vplivajo na upravljanje banke in so zato podvrženi posebnim zahtevam, zakon pa za primere kršitev določa različne ukrepe. V obravnavanem primeru toženka ugotavlja, da je tožeča stranka že pred enim letom, ob sodelovanju drugih subjektov iz odredbe, brez dovoljenja pridobila delnice v višini kar 70,78% deleža v kapitalu in s tem postala neupravičeni kvalificirani imetnik, za katerega je že v 73. členu ZBan-2 določena prepoved uresničevanja glasovalnih pravic, ki je nato nastopila z izdajo odredbe. Sama odredba za tožečo stranko ne določa posebnih negativnih posledic, temveč le zahteva uskladitev njenega delovanja z zahtevami predpisov. Če neupravičeni imetnik odredbe ne spoštuje, je predvideno nadaljnje stopnjevanje ukrepov, to je odvzem vseh pravic iz delnic, ki ga toženka izreka na podlagi 269. člena ZBan-2. Pri čemer toženka izpostavi tudi delež, s katerim razpolaga tožeča stranka, ki presega 50% deleža v kapitalu hranilnice in ji tako omogoča ne samo pomemben, ampak prevladujoč vpliv nad hranilnico. Ob upoštevanju vsega navedenega, torej zlasti trajanja kršitve (več kot eno leto), resnosti kršitve (več kot 50% delež v kapitalu) in izogibanja zahtevam zakona (že ob prvi pridobitvi in z neizpolnitvijo odredbe), toženka ocenjuje, da je izdaja odločbe o prepovedi izvrševanja vseh pravic sorazmeren ukrep, medtem ko so navedbe tožeče stranke o nepopravljivi škodi povsem pavšalne in nekonkretizirane. Tožeča stranka se je možnosti izdaje izpodbijane odločbe zavedala oziroma bi se je morala zavedati in to ustrezno upoštevati pri sklepanju posla. Poslovne odločitve tožeče stranke in prevzeta tveganja glede na povedano na presojo sorazmernosti ne morejo vplivati.

7. V zvezi z 2. točko izreka tožena stranka pojasni, da je bil rok za odsvojitev delnic določen s pravnomočno odločbo in da predlog za določitev dodatnega roka ni predmet tega postopka. Zato se predlog tožeče stranke, ki ga je dala v izjavi in s katerim je predlagala določitev dodatnega roka 90 dni, v katerem bo lahko dokončala izpolnjevanje odredbe in izvedla tudi razpolagalni pravni posel ter s tem preprečila prepoved iz 1. točke izreka, kot nedovoljen zavrže. 8. Prepoved hranilnici, da omogoči tožeči stranki uresničevanje pravic iz delnic, razen iz tistih, ki ne presegajo kvalificiranega deleža, po navedbah v obrazložitvi temelji na četrtem odstavku 269. člena ZBan-2. 9. Javna objava, napovedana v 4. točki izreka, pa temelji na določbah 277. člena ZBan-2, pri čemer toženka ne ugotavlja razlogov iz 278. člena ZBan-2, ki bi utemeljevali neobjavo identitete kršitelja. Če pa tožeča stranka meni, da obstojijo razlogi iz omenjenega člena, ji tožena stranka pojasni, da lahko vloži zoper ta del odločitve ugovor, o katerem toženka odloči z odločbo.

10. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in sodišču predlaga, da odločbo odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih predlaga, da se ji povrnejo stroški postopka. V tožbi uveljavlja tožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

11. Kot se navaja v povzetku tožbenih navedb, tožeča stranka odredbe o odsvojitvi delnic ni izpodbijala zgolj iz lojalnosti, čeprav ob njeni izdaji ni bila več kot 10% imetnik delnic A. in torej ni mogla sama izvršiti odredbe. Z izpolnjevanjem odredbe je začela takoj po njenem prejemu in si ves čas prizadevala, da jo pravočasno in pravilno izpolni. Pri tem je naletela na številne težave in o njih tudi redno obveščala toženko, kot to sledi iz dopisov, ki jih prilaga tožbi. Da bi pravilno izpolnila odredbo, je morala najprej pridobiti delnice družb, za katere je tožena stranka, sicer neutemeljeno, štela, da dejansko pripadajo tožeči stranki, ki jih je nato nameravala vse skupaj prodati v paketu. Pridobivanje delnic je bilo zamudno in drago, zaradi kratkega roka, postavljenega z odredbo, pa je tudi postopek s prodajo lahko izvedla le na način, ki so ga omogočale dane razmere. Tako je tožeča stranka 15. 12. 2019 sklenila pogodbo o nakupu in prenosu delnic z investitorjem, skladom B., v kateri sta se stranki dogovorili o vseh bistvenih sestavinah posla. Pogodba je bila sklenjena pod več odložnimi pogoji in zato, da se izogne kršitvam ZBan-2, tožeča stranka delnic ni prenesla tudi v centralnem registru vrednostnih papirjev pri KDD d.d., dokler ne bodo izpolnjeni odložni pogoji. Kupec je na podlagi pogodbe vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža nad 50% glasovalnih pravic v hranilnici in če bo kupec dovoljenje pridobil in se izpolnijo tudi drugi odložni pogoji, bo skladno z 59. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) veljalo, da so bile delnice veljavno odsvojene na dan sklenitve zavezovalnega posla. Zato je zmotna ugotovitev toženke, da tožeča stranka ni izvedla odsvojitve spornih delnic v roku iz odredbe.

12. Tožeča stranka je namreč s kupcem sklenila veljaven zavezovalni pravni posel, kar je po praksi drugih nadzornih organov, npr. Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP) in Vrhovnega sodišča RS odločilnega pomena za odsvojitev in kar še posebej velja zato, ker se z odredbo nalaga odsvojitev celotnega paketa več kot 50% delnic, za katerega se po ZBan-2 pridobitelju teh delnic nalaga pridobitev dovoljenja za kvalificiran delež, o katerem odloča ECB na predlog tožene stranke in je zato jasno, da pridobitelj ne more pristati na realizacijo zavezovalnega posla, preden ne dobil dovoljenja, saj bi se sicer znašel v enakem položaju, v kakršnem je sedaj tožeča stranka. Upoštevanje omenjenih omejitev pri sklepanju kupoprodajnih pogodb kaže na skrbno ravnanje pogodbenih strank in spoštovanje pravnega reda in ne na namen, da se pogodbe ne izpolnijo.

13. S sklenitvijo zavezovalnega posla je tožeča stranka izpolnila odredbo. V ZBan-2 ni izrecno določeno, da mora biti opravljen tudi razpolagalni pravni posel, zato so drugačne ugotovitve toženke po navedbah tožeče stranke napačne in brez podlage. Drugačno stališče ne izhaja niti iz drugih zakonov niti iz prakse drugih državnih organov. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na določbe Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) in še posebej na 5. člen Sklepa o informacijah o pomembnih deležih, ki ga izda ATVP po pooblastilu iz 150. člena ZTFI-1 in v katerem je določeno, da se za potrebe tega sklepa kot trenutek pridobitve oziroma odsvojitve šteje dan sklenitve zavezovalnega posla, na podlagi katerega je delničar, zavezanec za obveščanje ali imetnik finančnih instrumentov pridobil ali odsvojil delnice ali finančne instrumente, na podlagi katerih je dosegel katerega od pragov pomembnega deleža, ga presegel ali zmanjšal pod posamezni prag. Tožeča stranka navaja še, da je v obravnavanem primeru tako dejansko tudi že poročala ATVP o spremembi poslovnega deleža. In ker ZBan-2 o trenutku, ki velja za pridobitev oziroma odsvojitev delnic nima izrecnih določb, se po prepričanju tožeče stranke uporabi določba matičnega zakona, to je ZTFI-1 ter kot relevanten trenutek pridobitve oziroma odsvojitve šteje dan sklenitve zavezovalnega posla. V nadaljevanju poudarja še, da je do enake razlage mogoče priti tudi v povezavi s 6. členom Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1), ki v primeru opcij in terminskih pogodb nastanek obveznosti veže na sklenitev zavezovalne pogodbe, čeprav to izrecno iz zakona ne izhaja. Enako stališče pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča G 1/2013. Glede na povedano ni videti nobenega stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo relevantni trenutek za prenos vrednostnih papirjev po ZBan-2 razumeti drugače, razlogi za to pa so nenazadnje tudi praktične narave, saj zakonski roki ne omogočajo izvršitve na način, ki vključuje tudi razpolagalni pravni posel, še zlasti če gre za odsvojitev kvalificiranega deleža nad 50%. Kot primer tožeča stranka navaja prodajo E. banki F. d.d., ki je trajala skupaj več kot 15 mesecev in je štirimesečni rok iz odredbe za izvedbo celotnega prodajnega postopka očitno prekratek, tudi če bi bila tožeča stranka imetnica vseh delnic. Maksimalni rok za odsvojitev delnic torej ne more vključevati tudi razpolagalnega pravnega posla, ker ga v tem času ni mogoče izvršiti in je zato toženka z izpodbijano odločbo napačno uporabila določbo 269. člena ZBan-2. 14. Tožeča stranka v nadaljevanju podrobneje opisuje dejansko stanje v zvezi s pridobivanjem in odsvajanjem delnic, na katere se nanaša izpodbijana odločba. Pri tem najprej poudari, da ob izdaji odredbe ni imela v lasti in posesti zadevnih delnic razen tistih, ki ne presegajo 10% deleža in da zato z njimi ni mogla razpolagati. Šele 11. 12. 2019 ji je uspelo pridobiti skupaj 63.000 delnic z oznako A. in s tem 54,42% vseh delnic z omenjeno oznako. Za to, da jih je pridobila, je morala razvezati predhodno sklenjene kupoprodajne pogodbe oziroma skleniti nove, in to z vsemi družbami oziroma drugimi subjekti, navedenimi v izreku odločbe. Pa še pri nekaterih od teh prenosov je prišlo do zapletov, zapletlo pa se je tudi z vpisom zastavne pravice pri delnicah A., ki jim ima tožeča stranka.

15. Poleg tega si je tožeča stranka vse od izdaje odredbe prizadevala poiskati kupca, ki bi lahko pridobil dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v skladu z ZBan-2. S kupci je vzpostavljala stik telefonsko, zato nima listinskih dokazov, razen za prizadevanje pridobiti ponudbo portugalske banke C., za katero pa je, kot izhaja iz priložene elektronske korespondence, možnost sodelovanja predstavnik banke zavrnil. Poleg tega tožeča stranka potencialnim kupcem ni mogla zagotoviti verodostojnih podatkov, ker uprava hranilnice z njo ni želela sodelovati. Uprava družbe je tožečo stranka večkrat poskusila izključiti iz dokapitalizacije, kar tožeča stranka utemelji z opisom dogajanja in vsebino sklepov, ki so bili sprejeti na 35. in 36. skupščini hranilnice. Omogočanje skrbnega pregleda tožeči stranki oziroma potencialnim kupcem zato tožeča stranka oceni kot malo verjetno. Dodaja še, da delnic A. ni želela razpršiti med različne kupce pod pragom 10%, saj bi s tem utrpela ekonomsko škodo in obenem tvegala, da se ji ponovno pripiše namerno drobljenje naložbe in izogibanje določbam ZBan-2. Pri tem pa je bila postavljena v nemogoč položaj in se ji zdi, da toženka uravnava odredbe in interpretacije na način, da tožeča stranka odredb ne bi mogla niti teoretično izpolniti. Ne glede na vse težave pa je vendarle uspela skleniti pogodbo s skladom B. in odsvojiti delnice.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svojih navedbah in dokaznih predlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. V odgovoru izpostavlja, da tožeča stranka v tožbi za izpodbijanje 2. do 4. točke izreka odločbe ne poda nobene obrazložitve. Odločitev v 3. in 4. točki izreka sta sicer posledica odločitev v 1. točki izreka, medtem ko je 2. točka izreka posledica zahteve tožnice za podaljšanje roka. Ker je zoper 4. točko na voljo pravno sredstvo v obliki ugovora, tožba v tem delu ni dopustna in jo je treba zavreči. Tožba zoper 2. točko pa je povsem neobrazložena in jo je treba že iz tega razloga zavrniti.

18. Glede predlogov in navedb tožeče stranke ob sklicevanju na 359. člen ZBan-2 in 20. člen ZUS-1 navaja, da so navedbe in dokazni predlogi glede prodaje banke E. ter predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in G.G. prepozni in jih zato sodišče kot nedopustnih ne sme upoštevati. Nadalje opozarja na nasprotje med zatrjevanjem tožnice, da je delnice s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla že odsvojila in med vložitvijo tožbe iz razloga, da zavaruje svoj položaj imetnika večinska deleža v hranilnici. Opozarja tudi na navedbe, ki jih vsebuje poročilo, in v katerem je tožnica navedla, da bo prenos delnic izveden po izpolnitvi vseh odložnih pogojev in obenem zaprosila za podaljšanje roka iz odredbe, in šele kasneje, ko ji rok ni bil podaljšan, začela trditi, da je že s sklenitvijo zavezovalnega posla izpolnila obveznost iz odredbe. Kar pomeni, da navedbe prilagaja svojim interesom in zato njeno ravnanje ne zasluži pravnega varstva.

19. Kot ključno za zadevni postopek pa tožena stranka izpostavlja dejstvo, da tožeča stranka nima dovoljenja za kvalificirani delež in da je zato neupravičeni imetnik delnic A., ki jih kljub izdani odredbi ni odsvojila, ter poudarja, da je zato toženka v skladu z zakonsko ureditvijo (v ZBan-2) dolžna ukrepati. Pri tem se sklicuje na razloge za izdajo odredbe ter poudarja, da jih v tem postopku ni mogoče več izpodbijati. Obenem ponovno izpostavlja, da je za veljavno izpolnitev odredbe nujno, da preide možnost do uresničevanja pravic iz delnic, vključno z glasovalno pravico, na novega imetnika delnic, saj bi bila sicer celotna zakonska ureditev, ki je namenjena regulaciji kvalificiranih deležev oziroma njihovih imetnikov neučinkovita, saj bi jo bilo povsem enostavno obiti - s sklenitvijo prodajne pogodbe za sporni del delnic, ki pa ji nato ne bi sledil razpolagalni del posla. Zato je stopnjevanje sankcij, kakršnega predvideva zakon in ki mu je sledila toženka v konkretnem primeru, edina možnost za to, da se neupravičene imetnike prisili k spoštovanju zakona. Na upravičenost ukrepanja toženke pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je bila zahteva za pridobitev dovoljenja za kvalificirani delež, ki jo je vložil kupec zadevnih delnic A., že zavržena, ker je predlagatelj ni dopolnil v postavljenem roku. Poleg tega to ni edini odložni pogoj v pogodbi, sklenjeni s kupcem. Pogojev je več in šele ko se in če se pogoji izpolnijo, bi pogodba zavezovala in šele takrat bi lahko sledil razpolagalni pravni posel in prenos delnic na novega kupca. Stališča tožnice tudi ne potrjuje določba drugega odstavka 59. člena OZ, na katero se sklicuje v tožbi.

20. Tožena stranka nadalje poudarja, da je bil način izvršitve odredbe prepuščen tožnici in ostalim naslovnikom odredbe ter da se je tožnica sama odločila, da bo ponovno pridobila delnice in da jih bo prodala v paketu. Zato je na njej, da nosi posledice takšne odločitve in temu pripiše tudi morebitno škodo, ki bi ji zato nastala, in pa svojemu predhodnemu protipravnemu ravnanju, ki je ugotovljeno z odredbo.

21. Kot napačno tožena stranka oceni tudi sklicevanje tožnice na zakonodajo in sodno prakso na področju prevzemov. Po eni strani zato, ker gre za drugo področje zakonskega urejanja, saj določbe ZBan-2 in zakonodaja EU zasledujejo druge cilje kot ZPre-1, zlasti stabilno poslovanje kreditnih institucij in njihovo finančno trdnost. Po ZBan-2 gre za specialno zakonodajo, kjer nadzor opravljata toženka in ECB in ne ATVP. Po drugi strani pa tudi zakonodaja in sodna praksa na področju prevzemov ne določata kot splošnega pravilo, da je za prenos delnic ključna sklenitev zavezovalnega posla, temveč to velja le v izrecno določenih izjemnih primerih (delniških nakupnih opcij in terminskih pogodb). Sodba VS, na katero se sklicuje tožnica, ne pritrjuje njenemu stališču, medtem ko iz sodbe VS G 20/2008 z dne 19. 1. 2010 celo izrecno sledi, da je pravilno stališče tožene stranke in da torej ni videti, da bi različni državni organi različno tolmačili pravne norme, kot to trdi tožeča stranka.

22. Ker torej, kot sledi iz navedenega, tožnica ni izpolnila zahteve iz odredbe, je morala tožena stranka ustrezno ukrepati in izdati izpodbijano odločbo. V nasprotnem primeru bi tožnica kot imetnica delnic A. lahko izvrševala upravičenja iz teh delnic. Ukrepi, ki jih je v zvezi z delnicami A. tožnici in drugim subjektom izrekla ATVP, ne vplivajo na odločitev v konkretnem primeru. ATVP je s svojo odločbo tožnici odvzela le glasovalne pravice, ne pa tudi drugih upravičenj in je torej sankcija, predvidena v ZBan-2, širša. Toženka je dolžna slediti določbam ZBan-2, te pa ne določajo možnosti prilagoditve tega ukrepa zaradi morebitne izdane odločbe ATVP, kar je tudi logično, saj deluje vsak organ (le) na svojem področju v okviru svojih pristojnosti in ob različnih pogojih in ukrep enega izmed njih ne more biti odvisen od obstoja drugega.

23. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je rok za izvršitev ukrepa prekratek, tožena stranka navaja, da gre pri odredbi za ukrep, ki je namenjen odpravi protipravnega stanja in da je rok temu primeren. Štirimesečni rok je bil postavljen v zakonskem okviru (ki je od tri do šest mesecev) in ne kot najkrajši možni, zaradi ugovorov pa se je še podaljšal. Sicer pa bi bilo mogoče dolžini roka ugovarjati v ugovoru zoper odredbo, pa tega tožnica in ostali naslovniki odredbe niso storili. Lahko pa bi se tožnica odločila tudi za prodajo po manjših deležih delnic A. in s tem pospešila prodajo.

24. Glede navedb in predlogov tožnice, ki se nanašajo na prodajo banke E., toženka odgovarja, da so prepozni in s tem neupoštevni, obenem pa tudi povsem nepomembni. Prodaja deleža v banke E. ni potekala na podlagi ukrepov toženke in zato trajanje postopka prodaje deležev z obravnavano zadevo nima nobene zveze. Kot nepomembne zavrača tudi navedbe tožeče stranke, da hranilnica ni dobro stoječa, da ima vprašljiv položaj na trgu in je majhna ter da je zato interes zanjo izrazito omejen. Morebitno pomanjkanje interesa za nakup delnic A. na trgu je tveganje, ki je na strani tožeče stranke in ki ga je prevzela sama s svojim pristopom k poslovanju s temi delnicami. Zato ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da je bilo odredbo nemogoče izvršiti. Zavrača pa tudi navedbe tožeče stranke, s katerimi le-ta pojasnjuje aktivnosti v zvezi pridobivanjem delnic od drugih subjektov in na sklenitev pravnega posla z njihovim kupcem, tj. s B., ter poudarja, da je za izpodbijano odločitev relevantno zgolj dejstvo, da tožnica delnic ni odsvojila v roku iz odredbe. Dejanskega stanja, na katerem temelji odredba, toženka ni bila dolžna ponovno ugotavljati, tako kot tudi niso za odločitev pomembne težave, ki jih je imela tožnica pri izvrševanju odredbe in ki so vsekakor posledica njene odločitve o tem, kako bo odsvojitev delnic izvedla. Sicer pa, po obširnih navedbah toženke, ki so vsebinsko enake odgovoru na izjavo, tožnica za nobeno od okoliščin, za katere trdi, da so podaljševale postopek prodaje, ni izkazala, da je tudi dejansko imela vpliv na to, da delnice niso bile prodane v roku. Enako oziroma iz enakih razlogov kot v odgovoru na izjavo toženka zavrača kot nerelevantna tudi zatrjevanja tožnice o ekonomski škodi, ki naj bi jo utrpela z drugačnim (razpršenim) načinom prodaje delnic različnim kupcem. Pri tem ponovno poudari, da tožnici in drugim subjektom ni naložila načina prodaje delnic, temveč da s svojo odločitvijo zasleduje zgolj vzpostavitev stanja, ki je skladno z zakonodajo. Kot nerelevantne in pavšalne zavrača tudi navedbe tožnice o morebitni škodi, ki bi ji nastala zato, ker ne bi mogla sodelovati pri dokapitalizaciji hranilnice. Čemu so namenjene navedbe tožnice, ki se nanašajo na položaj kupca, pa tožena stranka iz tožbe niti ne more razbrati.

25. Tožena stranka v odgovoru sklepno navaja, da je tožbeni očitek, da je zmotno uporabila materialno pravo in nepravilno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje, neutemeljen. Relevantnega dejanskega stanja, tj. da tožnica ni odsvojila - prenesla delnic na drugega imetnika v roku iz odredbe, namreč tožeča stranka ne izpodbija. Vse ostale navedbe pa za odločitev niso pomembne in jih toženka pri odločanju ni bila dolžna upoštevati. Dokazni predlogi tožeče stranke so zato ne le prepozni, ampak tudi nepotrebni za odločitev sodišča. Zaslišanja G.G. in zakonitega zastopnika tožeče stranke tožeča stranka v postopku pred toženko ni predlagala. Predlog za zaslišanje G.G. je poleg tega nepopoln, saj ni navedeno, o katerih relevantnih dejstvih naj bi priča izpovedala. Predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika pa je le naveden na več mestih, obrazložen pa samo enkrat, in sicer se navaja, da bi lahko izpovedal o telefonskih kontaktih s potencialnimi kupci. Po mnenju toženke bi izvedba teh dokazov zgolj po nepotrebnem zavlačevala postopek in ne bi prispevala k rešitvi zadeve. Poudari še, da je bilo ukrepanje toženke glede na protipravno imetništvo delnic s strani tožnice nujno in izvedeno postopoma ter v okviru pristojnosti, ki jih ima toženka v takšnih primerih.

26. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi nasprotuje navedbam tožene stranke, razen kolikor jih ne priznava. Glede obsega izpodbijanja odločbe navaja, da je odločitev toženke v 3. in 4. točki izreka posledica odločitve, ki jo vsebuje 1. točka in da gre pri teh treh točkah za celoto, ki ji tožeča stranka v tožbi obširno in podkrepljeno z ustreznimi dokazi nasprotuje. Trditev toženke, da tožba za izpodbijanje 3. in 4. točke izreka nima razlogov, je zato neutemeljena. Obrazložila je tudi izpodbijanje 2. točke izreka, in sicer s tem, ko je na več mestih v tožbi navedla, zakaj je bil rok iz odredbe prekratek in neustrezen. Res pa je, da je imela tožeča stranka zoper 4. točko izreka ugovor, ki ga je tudi vložila, tožena stranka pa ga je z odločbo o ugovoru z dne 28. 5. 2020 zavrnila. Zoper odločbo o ugovoru se tožnica ni pritožila in je zato postala pravnomočna, kar pomeni, da drži ugotovitev toženke, da tožeča stranka 4. točke izreka ne more izpodbijati s tožbo.

27. Glede navedb in dokaznih predlogov, ki jim toženka nasprotuje, tožeča stranka navaja, da so dopustni, oziroma da so za njihovo upoštevanje izpolnjeni pogoji iz 52. člena ZUS-1. Vsa navedena dejstva in dokazi iz tožbe so obstajali že v času izdaje izpodbijane odločbe, vendar jih tožeča stranka ni mogla predložiti v postopku izdaje izpodbijane odločbe, saj je toženka določene navedbe podala šele v izpodbijani odločbi. Zato se je do njih opredelila v tožbi, pri tem pa ostala v okviru zatrjevanja in dokazovanja dejstev iz upravnega postopka, in sicer da je pravočasno odsvojila delnice A. in s tem izpolnila obveznost iz izpodbijane odločbe (pravilno: iz odredbe). Ne gre torej za novote in jih je zato sodišče dolžno upoštevati kot pravočasne in dopustne. Tudi ne drži, da naj bi tožeča stranka prihajala sama s seboj v nasprotje. Kot je navedla že v tožbi, je delnice odsvojila s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla. Z vložitvijo tožbe pa ne skuša varovati svojega položaja imetnika večinskega deleža v hranilnici kot takega, temveč položaj odsvojitelja večinskega deleža v skladu s sklenjeno pogodbo. Zaradi pogodbenih zavez je za tožečo stranko bistveno, da obdrži večinski delež v hranilnici, čeprav je delnice že odsvojila. Sicer pa vztraja, da je delnice A. odsvojila s sklenitvijo pogodbe, to je 15. 12. 2019. Vztraja, da razpolagalni posel ni nujno potreben ne po določbah ZNVP-1 ne po določbah druge zakonodaje. Za izpolnitev odredbe je morala tožeča stranka delnice le odsvojiti, kar je tudi storila. Vztraja tudi, da je treba pri presoji izpolnitve obveznosti upoštevati specifične okoliščine primera. In končno tožeča stranka vztraja tudi pri tem, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za to, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo v sporu polne jurisdikcije odloči o stvari.

28. Tožena stranka v pripravljalni vlogi prav tako vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih.

29. Pri svojih navedbah in predlogih vztraja tudi tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi in obenem prereka navedbe toženke, ki jih vsebuje njena pripravljalna vloga.

30. Tožba delno ni dopustna, v preostalem pa ni utemeljena.

31. V 269. členu ZBan-2 (odločba o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic), ki predstavlja pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe, je določeno, da v primeru, če neupravičeni imetnik delnic ne odsvoji v roku, določenem z odredbo o odsvojitvi delnic, ali če Banka Slovenije ugotovi, da ima pridobitelj delnice, ki so bile predmet odredbe o odsvojitvi delnic, v svojem imenu in za račun neupravičenega imetnika, Banka Slovenije z odločbo prepove neupravičenemu imetniku in morebitnim neupravičenim pridobiteljem uresničevanje vseh pravic iz delnic banke, ki jih imajo v nasprotju s tem zakonom.

32. V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je bila tožeči stranki in drugim, v odredbi navedenim subjektom kot neupravičenim imetnikom delnic A. na podlagi 267. člena ZBan-2 izdana odredba o odsvojitvi delnic A. z rokom štirih mesecev za njihovo odsvojitev, pa tudi, da je bila odredba z odločbo potrjena in s tem rok za odsvojitev delnic podaljšan do 16. 12. 2019. 33. Spora tudi ni o tem, da je tožeča stranka 15. 12. 2019 in torej v postavljenem roku sklenila pogodbo o nakupu in prenosu delnic A. s skladom B., v kateri sta se pogodbeni stranki dogovorili o vseh bistvenih sestavinah posla, in tudi ne o tem, da tožeča stranka delnic v roku iz odredbe ni prenesla na kupca v centralnem registru vrednostnih papirjev pri KDD d.d. Sporna je zahtevana odsvojitev delnic, oziroma kaj se pri tem zahteva od njihovega neupravičenega imetnika. Medtem ko tožeča stranka trdi, da za zahtevano odsvojitev delnic zadostuje sklenitev pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla, pa toženka trdi in vztraja, da to ni dovolj in da bi moral biti izveden tudi razpolagalni del posla, to je prenos delnic na kupca v centralnem registru vrednostnih papirjev pri KDD.

34. Kot izhaja iz zakonske ureditve, pojem „odsvojitev“ v ZBan-2 ni posebej opredeljen oziroma definiran. Kar pa ne pomeni, da ga je mogoče poljubno razlagati, temveč se je treba v takšnem primeru po presoji sodišča opreti na splošno opredelitev, ki jo ima pojem na civilnem pravnem področju. Po tem pojmovanju pa odsvojitev pomeni prenos lastninske pravice na določeni stvari na drugo osebo in s tem prenos pravno priznane pravice do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje. Posebna opredelitev pojma v ZBan-2 zato ni potrebna, oziroma bi bila potrebna v primeru, če bi se pojem odsvojitev moralo razumeti oziroma uporabiti drugače. Ko gre za delnice kot nematerializirane vrednostne papirje, je način njihove pridobitve posebej urejen v ZNVP-1. Tako je v prvem odstavku 8. člena tega zakona določeno, da imetnik pridobi nematerializirani vrednostni papir, ko se ta vpiše na njegov račun v centralnem registru. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni dovolj sklenitev pogodbe, temveč se na podlagi določb ZNVP-1 za odsvojitev delnic novemu imetniku in s tem za prenos vseh upravičenj iz delnic zahteva vpis delnic na novega imetnika v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev. Šele s prenosom med računi in torej z razpolagalnim pravnim poslom preide lastninska pravica na delnicah in s tem pravica do uveljavljanja pravic iz delnic. To pa pomeni, da ima prav tožena stranka, ko (kot nesporno) ugotavlja, da prenos delnic na kupca v centralnem registru ni bil opravljen in da zato zahtevana odsvojitev delnic A. ni bila izvedena v roku, ki je določen z odredbo, in da obenem nima prav tožeča stranka, ko trdi, da za izpolnitev zahteve zadošča zavezovalni pravni posel, tj. sklenitev pogodbe. Tožbeni ugovori v tej zvezi ne prepričajo o nasprotnem in jih v svojih vlogah s pravilnimi razlogi zavrne že tožena stranka. Tako z obširno in tudi po vsebini utemeljeno obrazložitvijo pravilno zavrne sklicevanje tožnice na drugi odstavek 59. člena OZ ter na zakonsko ureditev ter sodno prakso na področju prevzemov. Pri tem se je strinjati, da gre pri določbah ZTFI-1 in ZPre-1 za drugo področje zakonskega urejanja, kot je tisto v ZBan-2, pa tudi z ugotovitvami, da tudi na tem področju ne velja splošno pravilo, da je kot ključen trenutek za prenos delnic šteti sklenitev zavezovalnega pravnega posla, temveč da to velja zgolj v izjemnih primerih, ki so posebej določeni, kot to npr. velja za izjemna primera, ki sta določena v Sklepu, na katerega se sklicuje tožnica. V drugih primerih pa tudi pri zakonodaji, ki ureja prevzeme, velja, da je ključna točka pridobitev glasovalnih pravic in torej vpis delnic na novega imetnika v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev. Tožena stranka tudi pravilno ugotavlja, da sodna praksa, na katero s sklicuje tožnica, ne pritrjuje njenemu stališču in se obenem utemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča G 20/2008, ki stališču toženke pritrjuje, in sicer tudi glede delniških nakupnih opcij in terminskih pogodb, ki jih šteje za izjeme in ki jih je treba razlagati restriktivno. Zato je pravilna tudi ugotovitev toženke, da ni videti, da bi različni državni organi različno tolmačili različne pravne norme.

35. Tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na dolžino roka za odsvojitev delnic in za katerega trdi, da je prekratek. Rok za odsvojitev delnic je namreč kot materialni rok v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZBan-2 določen z odredbo o odsvojitvi delnic in ne z izpodbijano odločbo. Upravičenosti ter dolžini postavljenega roka bi zato tožnica lahko ugovarjala v pravnih sredstvih zoper odredbo, česar pa ni storila in je zato toženka pri izdaji izpodbijane odločbe vezana na rok iz dokončne, oziroma v konkretnem primeru iz pravnomočne odredbe. Tožbeni ugovori o prekratkem roku za odsvojitev delnic so zato za odločanje v tem postopku, v katerem gre le še za ukrepanje na podlagi sicer pravnomočno odrejenega roka za odsvojitev, neupoštevni in jih sodišče zato ne presoja. Iz istega razloga so tudi razlogi tožene, s katerimi utemeljuje pravilnost in ustreznost postavljenega roka, nepotrebni in v posledici neupoštevni odgovori, ki jih v tej zvezi vsebuje pripravljalna vloga tožnice.

36. Neupoštevni oziroma nerelevantni za sodno presojo pa so tudi tožbeni ugovori in dokazni predlogi, ki se nanašajo na razloge za prekoračitev roka za odsvojitev delnic, ki ga določa odredba, in ki so navedeni v razdelku IV/2 tožbe. V zakonu (ZBan-2) namreč posebni razlogi, ki bi preprečevali izdajo izpodbijane odločbe o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic, niso predvideni. Za izdajo odločbe zadošča ugotovitev, da delnice niso bile odsvojene v skladu z odredbo, tej ugotovitvi pa nato, in sicer kot posledica, sledi prepoved neupravičenemu imetniku uresničevati pravice, ki jih ima v nasprotju s tem zakonom. Bistveno torej je, da je tožnica ravnala v nasprotju z ZBan-2, kar se ugotavlja in o čemer se odloča z odredbo. Medtem ko je toženka dolžna ukrepati in izdati izpodbijano odločbo, če tožnica ne ravna v skladu z odredbo in če kršitve v postavljenem roku ne odpravi. Pri izpodbijani odločitvi gre torej le za stopnjevanje ukrepanja zoper neupravičenega imetnika delnic in s tem kršitelja določb ZBan-2, ki sicer že v 73. členu splošno in za vse primere določa, da banka neupravičenemu imetniku, to je imetniku iz delnic banke, ki jih ima le-ta v nasprotju s tem zakonom, ne sme omogočiti uresničevanja glasovalnih pravic iz nezakonito pridobljenega kvalificiranega deleža. Pri čemer je v skladu s 36. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe EU 575/2013 šteti za kvalificiran neposredni ali posredni delež v družbi, ki predstavlja 10% ali več kapitala ali glasovalnih pravic, ali ki omogoča pomemben vpliv na upravljanje družbe. Delež tožeče stranke v kapitalu in glasovalnih pravicah hranilnice, skupaj s preostalimi subjekti, znaša po odredbi 70,78%, kar pomeni, da zaradi ne le pomembnega, ampak prevladujočega vpliva tožnice na upravljanje hranilnice, zadevna situacija nedvomno zapade že pod splošno prepoved uresničevanja pravic iz delnic iz citiranega 73. člena ZBan-2. Za specifične okoliščine oziroma težave pri izpolnjevanju odredbe pa je glede na povedano odgovorna tožnica sama in jih ne more uveljavljati kot razlog za nezakonitost ali nepravilnost izpodbijane odločitve. Kolikor uveljavlja nemožnost izpolnitve sploh in s tem ničnost odločbe, pa se tudi za ugovor lahko nanaša zgolj na odredbo in ne na izpodbijano odločbo in ga v tem postopku s tožbo ni mogoče upoštevati. V posledici navedenega sodišče tudi ne sledi predlogom za izvedbo dokazov, ki se nanašajo na težave, ki jih je imela tožnica pri pridobivanju delnic (tj. predlogom, ki so v tožbi navedeni pod številkami od 16 do 35 ter predlogoma za zaslišanje G.G. in zakonitega zastopnika tožnice), in na njihovo odsvajanje kupcu (tj. predlogom, ki so v tožbi navedeni pod številkami od 36 do 41 in predlogu za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice).

37. Po tretjem odstavku 269. člena ZBan-2 mora izrek odločbe o uresničevanju pravic iz delnic obsegati 1. podatke o neupravičenem imetniku in 2. število delnic, iz katerih lahko neupravičeni imetnik uresničuje pravice iz delnic. Po četrtem odstavku istega člena se odločba o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic vroči tudi banki. Banka od vročitve odločbe neupravičenemu imetniku in neupravičenim pridobiteljem iz delnic, na katere se odločba nanaša, ne sme omogočiti nobenih pravic iz teh delnic.

38. Vse navedeno vsebuje izpodbijana odločba v 1. in 3. točki izreka in v tem pogledu tožeča stranka izrečenemu ne nasprotuje.

39. Prav tako specifično, to je razlogom za zavrženje predloga za določitev 90-dnevnega roka, tožeča stranka ne ugovarja. Ugovarja roku, ki je določen z odredbo in ki, kot že rečeno, v konkretnem primeru ne more biti predmet sodne presoje.

40. Glede odločitve v 4. točki izreka pa tožeča stranka pritrdi toženki, da je ne more izpodbijati s tožbo.

41. Sodišče je, glede na navedeno, tožbo tožeče stranke, kolikor se nanaša na 4. točko izreka izpodbijane odločbe, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo kot nedopustno (I. točka izreka).

42. V ostalem delu, to je v preostalih točkah izreka, sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Ugotovilo tudi ni bistvenih kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1, na katere v skladu s 360. členom ZBan-2 sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s 354. členom ZBan-2 kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

43. Odločitev o stroških (III. točka izreka) temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

44. Dejansko stanje v tistem, kar je bistveno za odločitev, to je glede vsebine odredbe ter dejstvo, da kupec delnic A. ob poteku roka za njihovo odsvojitev v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev ni bil vpisan, ni sporno. Sporna je uporaba prava na ugotovljeno dejansko stanje. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2 v zadevi odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave.