Jedro

Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja od tožene stranke ni zahteval odprave kršitve v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR. Tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za določeno obdobje je bila vložena po izteku 30 dni od prenehanja. Pravočasno vložena tožba je procesna predpostavka in ob njenem pomanjkanju je potrebno tožbo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP zavreči. Dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik navaja, oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določnem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ga je tožnik prekoračil, zaradi česar je potrebno njegovo tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama v postopku za obdobje od 13. 8. 2012 do 16. 9. 2012 (I. točka izreka) in se izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v ostalih tožbenih zahtevkih v tej zadevi. Odločilo je, da bo zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu sodišču Okrajnemu sodišču v Trbovljah (II. točka izreka).

Zoper naveden sklep tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik v svoji tožbi vloženi dne 9. 4. 2013 navedel, da je bil zaposlen pri toženi stranki od 13. 8. 2012 do 16. 9. 2012, za kar je tudi navedel dokaze. Kljub temu, da je toženo stranko pozval, da mu izroči pisno pogodbo o zaposlitvi, tega tožena stranka ni storila. Poleg tega mu ni plačala za opravljeno delo, kakor tudi ne stroške za malico in za delovno in zaščitno opremo. Tožena stranka ga tudi ni prijavila v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti ni iz tega naslova zanj plačala prispevkov. Tožnik je zato predlagal, da sodišče ugotovi, da je med strankama obstajalo delovno razmerje od 13. 8. 2012 do 16. 9. 2012 ter da mu je tožena stranka dolžna izplačati pripadajoče plačilo za delo, neizplačani del stroškov za prehrano med delom in da ga je dolžna za navedeno obdobje vključiti v vsa socialna zavarovanja, odvesti in plačati davke in prispevke ter mu povrniti stroške za nakup delovne in zaščitne opreme. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja prepozna in jo je zato zavrglo. S tem je sodišče napačno subsumiralo zahtevek tožnika pod 3. odstavek 204. člena ZDR (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), namesto pod njegov 4. odstavek, ki določa, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik namreč ni zahteval ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč poplačilo denarnih terjatev, ki mu pripadajo iz delovnega razmerja, ki je trajalo v obdobju od 13. 8. 2012 do 16. 9. 2012, pa mu jih delodajalec ni poravnal. Te zahtevke lahko delavec zahteva, kot to izredno določa 4. odstavek 204. člena ZDR, nevezano na roke 2. odstavka istega člena, torej nevezano na rok 30 dni, kot to napačno, zaradi uporabe 3. odstavka 204. člena ZDR ugotavlja sodišče. Tovrstne terjatve so vezane na splošni rok 5 let (206. člen ZDR), tega roka pa tožnik ni prekoračil. Posledično pa je napačna tudi odločitev sodišča iz 2. točke izreka sklepa, v katerem se je sodišče razglasilo za stvarno nepristojno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je s tožbo uveljavljal obstoj delovnega razmerja za čas od 13. 8. 2012 do 16. 9. 2012. Izhajal je iz predpostavke, da je imelo njegovo (dejansko) delo vse elemente delovnega razmerja in se zato domneva obstoj delovnega razmerja. Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi (četudi ta ni bila sklenjena, oziroma je bila sklenjena katera od pogodb civilnega prava). Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih.

Tožnik v času trajanja (delovnega) razmerja od tožene stranke ni zahteval odprave kršitve v smislu 1. odstavka 204. člena ZDR. Tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 13. 8. 2012 do 16. 9. 2012 je bila vložena šele 9. 4. 2013, torej po izteku 30 dni od prenehanja. Pravočasno vložena tožba je procesna predpostavka in ob njenem pomanjkanju je potrebno tožbo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP zavreči. Iz določbe četrtega odstavka 15. člena ZDR izhaja, da v primeru če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (16. člen ZDR).

Ko razmerje, za katerega tožnik trdi, da je imelo vse elemente delovnega razmerja, dejansko preneha, lahko govorimo tudi o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar se lahko zgodi formalno ali pa tudi neformalno, npr. z odslovitvijo delavca, prepovedjo nadaljnjega dela, ipd.. ZDR sicer določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (75. člen), vendar to ne pomeni, da v praksi ne prihaja tudi do drugačnih prenehanj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Seveda načini, ki jih zakon ne predvideva, ne bodo zakoniti, vendar to ne vpliva na vprašanje rokov za uveljavljanje te nezakonitosti oziroma ugotovitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pred tem pa tudi obstoja delovnega razmerja. V teh primerih je sodna praksa jasna – dokler razmerje med delavcem in delodajalcem, za katerega tožnik navaja, oziroma uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR zahteva od delodajalca ugotovitev delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi in v nadaljevanju sodno varstvo v določnem roku. Ko pa razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo le v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo z zaključkom opravljanja dela delavca. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ga je tožnik očitno prekoračil, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegovo tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljeno zavrglo.(1) Prijava v ustrezne evidence, obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja in izplačilo plače so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zato tudi v tem delu ne gre za klasični premoženjski individualni spor.

S postavitvijo denarnih zahtevkov za plačilo opravljenega dela v mesecu avgustu in septembru 2012, stroškov prehrane med delom, povračilo za nakup delovne in zaščitne obleke iz naslova delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec ne more obiti tega roka – torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil oziroma uveljavljal obstoj delovnega razmerja šele po navedenem zakonskem roku. Nasprotne pritožbene navedbe predstavljajo neutemeljen poskus izključitve roka za sodno varstvo v primeru zahtevkov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki pred tem ni bilo ugotovljeno oziroma ni obstajalo v obliki sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Pristojnost sodišča, da odloča v konkretni zadevi, predstavlja procesno predpostavko, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti že takoj po prejemu tožbe in ves čas postopka (1. odstavek 17. člena ZPP in 1. odstavek 19. člena ZPP). Če sodišče ni pristojno, o stvari ne sme meritorno odločati, sicer bi takšno odločanje predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 335. člena ZPP. Pri odločanju o stvarni nepristojnosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb ZPP in določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Glede na to, da obstoj delovnega razmerja ni bil ugotovljen oziroma za sodno varstvo v zvezi s tem niso bile izpolnjene procesne predpostavke, le-teh tudi ni za denarne zahtevke, ki izvirajo iz delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki ali za katerega koli od drugih sporov, za katere je pristojno delovno sodišče (5. člen ZDSS-1).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Enako je Vrhovno sodišče RS odločalo že v več podobnih primerih npr. VIII Ips 339/2006, VIII Ips 373/2006, VIII Ips 123/2007, VIII Ips 315/2007, VIII Ips 9/2009, VIII Ips 108/2010 itd.