Jedro

Namen procesne omejitve pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave iz drugega odstavka 316. člena ZPP je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Za tak primer gre tudi, če je po materialnem pravu omejeno ali prepovedano razpolaganje z zemljišči, ko bi se stranki s pripoznavo zahtevka npr. izognili izpolnitvi kogentnih predpisov o pridobitvi upravnih dovoljenj oziroma soglasij. V konkretni zadevi pa ima pritožba prav, ko opozarja, da se prisilne določbe, vsebovane v členih 17 do 23 ZKZ, nanašajo le na promet s kmetijskimi zemljišči, to je na pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču na pravno posloven način (s pogodbo). V konkretnem primeru pa tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, torej originarno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z obravnavanim sklepom pripoznave tožbenega zahtevka tožene stranke z dne 9. 3. 2016 ni dopustilo.

2. V pritožbi proti temu sklepu se tožnik sklicuje na vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni ali razveljavi. Navaja, da je bila tožba vložena na podlagi izpolnjenih zakonskih pogojev priposestvovanja. Sodišče napačno izhaja iz predpostavke, da nepremičnini za odobritev pravnega posla potrebujeta potrdilo oziroma soglasje upravne enote, ker v naravi predstavljata kmetijski zemljišči. Priposestvovanje ni pravni posel, ampak izvirna pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Tožnik svoje lastninske pravice na nepremičninah ni pridobil na podlagi pravnega posla oziroma na drug način, predpisan v ZKZ. Zato je sklicevanje sodišča na določbe tega zakona zmotno. S tem, ko je toženec kot pravni naslednik zemljiškoknjižnega lastnika tožniku priznal lastninsko pravico, ne gre za zahtevek, s katerim pravdni stranki ne moreta razpolagati, navedeno razpolaganje ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodbo na podlagi pripoznave, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja, če tožena stranka do konca glavne obravnave tožbeni zahtevek pripozna. Sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ker nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prvi in drugi odstavek 316. člena ZPP).

5. V konkretni zadevi je toženec pripoznal tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je do deleža ½ lastnik nepremičnin parc. št. 4/0 in 6/1 k. o. X. V tožbi se sklicuje na pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ker parceli, ki predstavljata v naravi kmetijsko in gozdno zemljišče, uporablja in obdeluje že od leta 1973, na podlagi ustne darilne pogodbe s tožencem, ki je parceli podedoval od J. H. Tožnik se v tožbi sklicuje na dobroverno posest in izpolnitev vseh predpostavk za priposestvovanje nepremičnin zaradi poteka 20-letne priposestvovalne dobe po določbah ODZ in ZTLR.

6. Prvostopenjsko sodišče ni dovolilo pripoznave tožbenega zahtevka, ker je štelo, da gre za zahtevek, s katerim pravdni stranki ne moreta razpolagati (2. točka prvega odstavka 316. v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP). Ker gre za kmetijska zemljišča, izdaja sodbe nasprotuje kogentnim določbam Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) za prenos lastninske pravice na nepremičnini. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno stališče zmotno oziroma najmanj preuranjeno.

7. Namen procesne omejitve pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave iz drugega odstavka 316. člena ZPP je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava(1). Za tak primer gre tudi, če je po materialnem pravu omejeno ali prepovedano razpolaganje z zemljišči, ko bi se stranki s pripoznavo zahtevka npr. izognili izpolnitvi kogentnih predpisov o pridobitvi upravnih dovoljenj oziroma soglasij. V konkretni zadevi pa ima pritožba prav, ko opozarja, da se prisilne določbe, vsebovane v členih 17 do 23 ZKZ, nanašajo le na promet s kmetijskimi zemljišči, to je na pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču na pravno posloven način (s pogodbo). V konkretnem primeru pa tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, torej originarno in se na tej podlagi sklicuje na ustno sklenjeno darilno pogodbo in izpolnitev zakonskih pogojev za priposestvovanje (dobroverna, zakonita posest in potek priposestvovalne dobe). Določbe ZKZ, na katere se v obrzaložitvi sklepa sklicuje prvostopenjsko sodišče, zato niso relevantne(2). Tudi sicer po sedaj veljavnih določbah ZKZ lastnik lahko sklene darilno pogodbo, katere predmet so kmetijska zemljišča, med ostalim tudi z nečaki (2. alineja prvega odstavka 17.a člena), pa za takšno pogodbo odobritev ni potrebna (točka f drugega odstavka 19. člena). V kolikor prvostopenjsko sodišče kljub temu ocenjuje, da je podan sum, da stranki izkoriščata pravdni postopek za izigravanje prisilnih določb ZKZ, lahko za potrditev (ali ovrženje) tega suma po uradni dolžnosti preverja dejstva, ki jih stranki nista navajali ter izvaja v tej smeri tudi dokaze (tretji odstavek 316. člena in drugi odstavek 7. člena ZPP). Napačna pa je ugotovitev sklepa tudi v tistem delu, ko kot argument za odločitev navaja, da je zemljiškoknjižno lastnik spornih parcel še vedno J. H. in ne toženec. V tej zadevi bi morebitna sodba imela procesne učinke samo med pravdnima strankama in pravic tretjega ne more prizadeti.

8. Ker je prvostopenjsko sodišče pri odločanju bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sklep razveljavilo (2. točka 365. člena ZPP). O stroških pritožbenega postopka pa bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Več o tem Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar dr. A. Galiča k 316. členu.

Op. št. (2): Primerjaj VS RS II Ips 177/2014.