Jedro

Pri odmeri le 1,500.000,00 SIT odškodnine za (duševne bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti) ni prišla v zadostni meri do izraza prav individualizacija in konkretizacija obravnavane škode, zlasti izkazanega dejstva, da je tožnik moral opustiti opravljanje svojega poklica, v katerem je bil uspešen, zaradi česar je tudi po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ki v celoti sprejemata objektivne ugotovitve iz izvedeniškega mnenja, pri tožniku prišlo do profesionalne deklasacije in grobega socialnega upada.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se ob upoštevanju že pravnomočne odškodnine poslej v celoti glasi: "Tožena stranka K. p.o. L. mora plačati tožniku A. F. 3,321.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 21.160,00 SIT od 17.9.1991 dalje do plačila, od zneska 3,300.000,00 SIT pa od 15.6.1994 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 549.504,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 488.800,00 SIT od 15.6.1994 dalje, od zneska 23,30 SIT od 26.6.1989 dalje, od zneska 2.308,00 SIT od 12.3.1991 dalje, od zneska 5.423,20 SIT od 4.9.1992 dalje, od zneska 900,00 SIT od 1.10.1991 dalje, od zneska 43.050,00 SIT od 13.5.1994 dalje in od zneska 9.000,00 SIT od 15.6.1994 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe."

2. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v še izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba prve stopnje.

3. Tožena stranka mora povrniti tožniku 13.167,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1995 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 25.245,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1997 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku v drugem sojenju prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi prometne nesreče z dne 14.4.1984 v Nemčiji. Poleg povrnitve 21.160,00 SIT premoženjske škode je tožniku prisodilo od zahtevanih 1,500.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja 1,100.000,00 SIT, za strah vseh zahtevanih 200.000,00 SIT, od zahtevanih 2,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa mu je prisodilo 1,500.000,00 SIT odškodnine, skupno torej 2,800.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Presežno zahtevanih 900.000,00 SIT odškodnine je zavrnilo in glede na uspeh v pravdi odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev reviziji s tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi tudi zahtevani odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti v času zadravljenja za še nadaljnjih 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa za še nadaljnjih 500.000,00 SIT. Pri prisoji odškodnine za prvo obliko nepremoženjske škode je bilo premalo upoštevano, da je nevrolog ob pregledu 3 leta po nesreči ugotovil, da ima tožnik še močne glavobole ter bolečine v zatilju in hrbtenici, pa tudi, da so se mu pol leta prej pojavile bolečine in mravljinčenje v desnih okončinah. Upoštevan še ni bil že v letu 1985 ugotovljen sindrom rama - roka levo. Tožnik mora zaradi še sedaj obstoječih telesnih bolečin jemati blažila, prognoza pa ni pozitivna. Zato je utemeljena vsa zahtevana odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT. Revizija nadalje meni, da je sodišče druge stopnje štelo za pomembno le v odstotkih ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, v premajhni meri pa je upoštevalo vse izkazane simptome postkomocionalnega sindroma, ki predstavljajo za tožnika katastrofalno posledico. Omejena gibljivost vratne hrbtenice tožniku pri mnogih opravilih greni življenje. Predvsem pa je bilo v premajhni meri upoštevano, da tožnik ne more več opravljati svojega poklica elektroinštalaterja. Tožnik je bil v svojem poklicu priznan in iskan strokovnjak, za našo firmo je urejal sejemski prostor tudi v tujini, pa je to moral opustiti. Ker je pri tožniku prišlo do globokega socialnega propada, revizija meni, da je bil odškodninski zahtevek za to obliko nepremoženjske škode že postavljen v premajhni višini.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino prsnega koša, vreznino hrbtišča leve roke, številne udarnine in odrgnine, postkomocionalni sindrom in sindrom rama - roka levo. Po zaključenem 11 dnevnem bolnišničnem zdravljenju v Nemčiji je doma hodil na številne kontrolne preglede in fizioterapijo, strnjeno bolečinsko obdobje pa je trajalo 6 mesecev, pri čemer občasne bolečine še trajajo. Tožniku je poškodba povzročila trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi česar duševno trpi. Zaradi zvina vratne hrbtenice je ostala omejena gibljivost, ki ga moti pri vožnji z avtomobilom in komunikaciji z ljudmi, zaradi bolečin v zatilju in glavobolov ne more več opravljati svojega dela in tudi ne del na višini, postkomocionalni sindrom se odraža v glavobolih, raztresenosti, živčnosti, razburljivosti in slabem spanju. Vse to je po ugotovitvah obeh sodišč, temelječih na izvedeniškem mnenju, pri tožniku povzročilo depresivnost, profesionalno deklasacijo in grobi socialni propad.

Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za obe še sporni obliki nepremoženjske škode predstavljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okolnosti pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti, temeljni duševni ustroj in podobno.

Odškodnina je tako posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Ob prej povzetih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč revizijsko sodišče ugotavlja, da prisoja 1,100.000,00 SIT odškodnine ustreza zahtevam standarda pravične odškodnine. Vse v reviziji poudarjene dejanske okoliščine glede telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja ter še trajajočih oziroma bodočih telesnih bolečin je obširno obrazložilo prvo sodišče, enakim pritožbenim trditvam, kot so sedaj revizijske, pa je pravilno odgovorilo tudi sodišče druge stopnje, ki je z zavrnitvijo iz tega naslova še zahtevanih 400.000,00 SIT odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo. Višja prisoja za to obliko negmotne škode bi odstopala od prisoje odškodnin za podobne primerljive primere.

Pač pa je utemeljena revizijska graja uporabe materialnega prava pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prej povzeta dejanska podlaga te oblike negmotne škode po presoji revizijskega sodišča utemeljuje prisojo vseh zahtevanih 2,000.000,00 SIT odškodnine. Pri odmeri le 1,500.000,00 SIT odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni prišla v zadostni meri do izraza prav individualizacija in konkretizacija obravnavane škode, zlasti izkazanega dejstva, da je tožnik moral opustiti opravljanje svojega poklica, v katerem je bil uspešen, zaradi česar je tudi po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, ki v celoti sprejemata objektivne ugotovitve iz izvedeniškega mnenja, pri tožniku prišlo do profesionalne deklasacije in grobega socialnega upada. Čeprav ni mogoče pritrditi tožniku, da bi pri njemu šlo za takoimenovano katastrofalno škodo, kot mu je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, pa ugotovljeni obseg tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v sodbah druge in prve stopnje ni bil upoštevan v zadostni meri.

V navedenem obsegu je revizijsko sodišče ugodilo delno utemeljeni tožnikovi reviziji (prvi odstavek 395. člena ZPP), v preostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe na drugi in prvi stopnji je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških v postopku pred obema sodiščema (določbe 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik je v pravdi pretežno uspel s svojim odškodninskim zahtevkom, saj z zavrnitvijo sorazmerno majhnega dela niso nastali posebni pravdni stroški. Zato mu gredo vsi pravdni stroški v postopku na prvi stopnji, ki jih je prvo sodišče za odvetniško nagrado odmerilo, upoštevaje priznano število točk in takratno vrednost točke za odvetniško nagrado, na 488.800,00 SIT (kar je glede na takratni tožnikov uspeh znižalo za 25 %). Temu je potrebno prišteti še vse stroške s številnimi izvedeniškimi mnenji. Zato mora tožena stranka povrniti tožniku skupno 549.504,50 SIT. V postopku na drugi stopnji bi glede na sedanjo spremembo tožnikov uspeh moral znašati 55 odstotkov, kot znaša na revizijski stopnji. Glede na v času sestave pritožbe veljavno odvetniško tarifo je tožnik pravilno priglasil 360 točk za sestavo pritožbe, upoštevaje vrednost točke v času pritožbenega odločanja to znese 23.940,00 SIT, 55 odstotkov tega pa 13.167,00 SIT. Upoštevaje v času sestave revizije in sedaj veljavnih tarifnih številk 13 in 16/3 odvetniške tarife znaša pravilna nagrada za sestavo revizije 600 točk in ne priglašenih 625 točk. Glede na sedanjo vrednost točke 76,50 SIT in glede na 55 odstotni tožnikov uspeh v revizijskem postopku je tako tožnik upravičen do povrnitve 25.245,00 SIT stroškov revizijskega postopka.