Jedro

Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira.

V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.

Strokovni pomočnik stranke, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo. Namen strokovnega pomočnika je, da stranki pomaga pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, s čimer stranka lahko vpliva na dokazno gradivo. V posameznih primerih se za učinkovito izvrševanje pravic obrambe lahko pokaže kot nujno, da se stranki omogoči postavljanje vprašanj izvedencu s pomočjo strokovnega pomočnika ob samem zaslišanju izvedenca, po potrebi pa tudi neposredno soočenje izvedenca in strokovnjaka ter zaslišanje slednjega. V obravnavani zadevi je bilo strokovnemu pomočniku obrambe omogočeno, da bi se do pojasnil sodne izvedenke lahko opredelil in ji zastavljal nadaljnja vprašanja, vendar je le posplošeno ponovil svojo kritiko in izrecno izjavil, da vprašanj za sodno izvedenko nima, zato sta sodišči razumno presodili, da njegovo zaslišanje ne bi moglo prispevati k nadaljnji razjasnitvi zadeve.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Obsojenca sta dolžna plačati sodni taksi in sicer obsojeni A. A. v višini 1.200,00 EUR, obsojena B. B. pa v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve pod točko I/1 izreka kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točkami od I/2 do I/5 izreka pa štirih kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Obsojeno B. B. je pod točkami od II/1 do II/3 spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Obsojenemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko I/1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za vsako od kaznivih dejanj pod točkami od I/2 do I/5 mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, na kar mu je izreklo enotno kazen šest let in pet mesecev zapora. Obsojeni B. B. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od kaznivih dejanj pod točkami od II/1 do II/3 določilo kazen deset mesecev zapora, na kar ji je določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo treh let, določenim varstvenim nadzorstvom za obdobje treh let in obveznim navodilom obiskovanja psihološke posvetovalnice. Oškodovance C. C., D. D., E. E., F. F. in N. N. je z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Odločilo je še, da sta obsojenca dolžna plačati oziroma povrniti stroške kazenskega postopka.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27. 1. 2025 delno ugodilo pritožbama obsojenega A. A. in njegovega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki je opisano pod točko I/1, in za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ki je opisano pod točko I/2 izreka, nato pa je obsojencu ob nespremenjenih določenih kaznih za kazniva dejanja pod točkami od I/3 do I/5 izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. Oškodovanca C. C. in D. D. je z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v zavrnilnem delu sodbe bremenijo proračun. V preostalem je pritožbi obsojenega A. A. in njegovega zagovornika ter v celoti pritožbo obsojene B. B. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti:

-zagovornik obsojenega A. A., po uvodnih navedbah zaradi vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožb, podrejeno pa, da v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjen senat;

-obsojena B. B., po uvodnih navedbah iz istih razlogov ter smiselno z enakim predlogom.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi za varstvo zakonitosti in predlagala, naj Vrhovno sodišče zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti obsojene B. B., ker ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. pa zavrne. Navedla je, da je na vse uveljavljene kršitve izčrpno in obširno odgovorilo že sodišče druge stopnje, vložnik pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene navedbe brez ustrezne nadgradnje.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni obsojeni A. A., njegov zagovornik in obsojena B. B. Obsojeni A. A. se je o njem izjavil in obrazloženo izrazil nasprotovanje pravnim stališčem vrhovne državne tožilke, pri tem pa je prvotne navedbe dodatno razširil, med drugim tudi z zatrjevanjem kršitve načela nepristranskosti ter nezakonite zavrnitve dokaznih predlogov v zvezi z njegovim magistrskim delom. Teh navedb v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati, ker so glede na rok, določen v tretjem odstavku 421. člena ZKP, prepozne.

B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.

Seznanitev članov senata z zatrjevano nezakonitimi dokazi

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 39. člena ZKP. Zatrjevana kršitev naj bi bila po navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti podana zaradi seznanitve članov senata sodišča prve stopnje z zasebnimi pisemskimi pošiljkami, ki sta jih priči G. G. in H. H. pošiljali obsojencu in ki naj bi bile pridobljene s protiustavnim posegom v komunikacijsko zasebnost pošiljateljev in prejemnika.

Vrhovno sodišče je skozi sodno prakso merila in metodologijo presoje zatrjevane kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP razvilo v tesni povezavi s presojo kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP), ki je vložnik sicer ne zatrjuje. Kršitev je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. Kršitev ni podana, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Presoja možnosti vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev je dejansko vprašanje, ki se presoja po objektivnih merilih glede na vsebino samega dokaza v vsakem posameznem primeru. Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev.

Presečna točka, v kateri je treba presojati pogoje za izločitev sodnika, je trenutek, ko je obramba v tej zvezi zahtevala sodno varstvo, z vidika presoje spoznavne vzročne zveze pa je pomembno tudi, v kateri fazi se je sodnik seznanil z dokazom.

V obravnavani zadevi je pooblaščenka oškodovancev C. C., E. E. in D. D. na naroku za glavno obravnavo 14. 2. 2024 zaslišanima pričama G. G. in H. H. predočila pisma, ki sta jih priči pošiljali obsojencu. Navedena pisanja je vložila v spis, kjer se nahajajo na list. št. 2.256-2.267. Obsojenčev zagovornik je na naroku 15. 2. 2024 na zapisnik podal predlog za izločitev navedenih dokazov, ker naj bi bili pridobljeni s protipravnim posegom v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, in predlog za izločitev članov senata, ki naj bi se s temi dokazi seznanili.

Sodišče prve stopnje je na naroku 21. 2. 2024 predlog za izločitev dokazov na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP zavrnilo, predlog za izločitev članov senata pa na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo. Z uporabo metode tehtanja ustavnih pravic je ob upoštevanju načela sorazmernosti presodilo, da se mora obsojenčeva pravica do komunikacijske zasebnosti umakniti pravici oškodovancev do njihove (telesne in duševne) integritete, ki je bila prizadeta z obsojenčevimi ravnanji. Dodalo je še, da sta bila G. G. in H. H. zaslišana kot priči in sta bila torej dolžna po resnici izpovedati o vsem, kar vesta, vključno z vsebino njunih pisanj obsojencu. Ne glede na navedeno sodišče prve stopnje vsebine pisem v razlogih sodbe ni povzelo in je izrecno zapisalo, da se sodba na njihovo vsebino ne opira.

Sodišče druge stopnje je pritrdilo zagovornikovi pritožbeni navedbi, da so bila pisanja pridobljena z nedopustnim posegom v obsojenčevi pravici iz 35. in 37. člena Ustave RS, saj razlog za takšen poseg ne more biti zasledovanje obsodilne sodbe v kazenskem postopku, pač pa zgolj zaščita integritete oškodovancev, v katero pa je bilo predhodno že poseženo.

To stališče sodišča druge stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča treba razumeti kot ugotovitev, da v trenutku pridobivanja dokaza ni šlo za neposreden trk ustavnih pravic obsojenca in oškodovancev, ki bi zahtevalo tehtanje bodisi po metodi praktične konkordance bodisi z uporabo testa sorazmernosti. Sodišče druge stopnje je kljub ugotovitvi, da pisanja pomenijo nezakonit dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa, presodilo, da kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker sodba ne temelji na vsebini tega dokaza, ki tudi v spoznavnem smislu k obsodilni sodbi ni mogla ničesar prispevati. Ugotovilo je namreč, da so pisma nastala mnogo pred obravnavanim obdobjem, z očitki iz obtožbe nimajo nobene povezave, oškodovanci v njih niso omenjeni, obsojenca pa prikazujejo kvečjemu v pozitivni luči. Glede na to je presodilo, da razlog za izločitev članov senata iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ni bil podan.

Vrhovno sodišče sprejema stališče sodišča druge stopnje, da med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitkov ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer navaja, da je oškodovanka (očitno je mišljena C. C.) s predložitvijo pisanj želela obsojenca prikazati kot ustanovitelja sekte, v kateri si je podredil vse člane, vključno s pričama G. G. in H. H., na ta način pa doseči zase ugodno dokazno oceno njunih izpovedb, ki sta bili pozitivni za obsojenca. S takšnimi navedbami zatrjevane kršitve ne more utemeljiti, ker predmet očitka obsojencu ni njegova osebnost ali življenjski slog, pač pa konkretna kazniva dejanja, s katerimi vsebina navedenih pisem, ki sicer o obsojencu govorijo kvečjemu v pozitivni luči, nima nikakršne povezave. Slednja ni bila uporabljena niti pri presoji verodostojnosti omenjenih prič, saj se dokazna ocena opira na natančno analizo notranjih neskladij njunih izpovedb in neskladij z vsebino vseh ostalih izvedenih dokazov.

Glede na odsotnost spoznavne vzročne zveze Vrhovno sodišče zaključuje, da kršitvi po 2. in 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani, posledično pa se o zakonitosti dokazov ni treba izreči.

Domneva nedolžnosti

Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje subjektivno prepričanje o obsojenčevi krivdi oprlo zlasti na (i) podrobno in poglobljeno psihološko dokazno oceno izpovedb oškodovancev, prič I. I. in J. J., ki sta z oškodovanci prišli v stik kot psihiatrinji, prič K. K., L. L. in M. M., ki so oškodovance obravnavali kot klinični psihologi in so pri njih, zlasti pri N. N. in F. F., zaznali znake izrazite travmatiziranosti, socialnih delavk P. P. in R. R., ki sta prav tako izpovedovali o očitnih stiskah oškodovancev, S. S. in Š. Š., ki sta kot članici obsojenčeve "duhovne skupnosti" izpovedali o indoktrinaciji, podrejenosti in služenju ter sta nasilje neposredno zaznavali in ga bili deležni tudi sami,

ter (ii) na izvedenski mnenji sodnih izvedenk klinične psihologije Vere Slodnjak in Ane Jerman, ki sta pri oškodovancih prav tako odkrili simptomatiko, ki je značilna posledica doživljanja dolgotrajnega fizičnega in psihičnega nasilja.

Sodišče se je podrobno opredelilo do obrambnih tez, dokazno ocenilo oba zagovora in izpovedbe prič T. T., U. U., V. V., Z. Z. in Ž. Ž., G. G. in H. H., ki so obstoj nasilja zanikale,

vendar jim sodišče zaradi številnih notranjih protislovij in neskladij z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi ni sledilo.

11.Po tako poglobljeni dokazni oceni, ki v celoti ustreza zahtevam iz drugega odstavka 355. člena ZKP in pri kateri ni zaznati, da bi sodišče zaradi skromnosti razpoložljivega gradiva zašlo v položaj, ki bi zahteval uporabo pravila in dubio pro reo, sodišču ni mogoče očitati kršitve domneve nedolžnosti (27. člen Ustave RS), ki jo vložnik posplošeno uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Iz razlogov sodbe ni zaznati, da bi sodišče dokaze ter celo nevtralna in razbremenilna dejstva sistematično a priori razlagalo obsojencu v škodo, pri čemer takšna trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni podrobneje pojasnjena.

Dokazni predlogi za zaslišanje prič in izvedenstvo psihiatrične stroke

12.Pravkar povzeta dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomembna tudi za presojo očitane kršitve pravice do izvajanja dokazov iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, ki jo vložnik uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za (i) zaslišanje prič A. B., A. C., A. D., A. E., A. F., A .G., A. H., A. I., A. J., A. K., A. L., A. M., A. N., A. O., A. P., A. R., A. S., A. Š. (pravilno: Š.)

12.in A. T. in (ii) postavitev izvedenca s področja psihiatrije za oškodovanko C. C., o katerem naj sodišče sploh ne bi odločilo.

13.V nasprotju z vložnikovim razumevanjem, ki ga razodeva njegovo polemiziranje s terminologijo, uporabljeno v 73. točki razlogov sodbe sodišča prve stopnje, lahko po ustaljeni (ustavno) sodni praksi sodišče zavrne dokazni predlog tudi kot materialnopravno nerelavanten, če se ne nanaša na dokazovanje odločilnih dejstev, ali kot očitno neuspešen, če oceno o tem argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.

13.Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijanih sodb je mogoče razbrati, da je bilo zaslišanje A. B. predlagano za dokazovanje dejstva, da nasilje izven družine ni bilo zaznavno, kar je bilo že dokazano z drugimi dokazi, medtem ko za zaslišanje prič A. M., A. N., A. P., A. Š. in A. T. zagovornik ni zadostno utemeljil materialnopravne relevantnosti dokaznega predloga, ker so bile predlagane priče z oškodovanci v stikih le na treningih in v kampu ter z dogajanjem znotraj družine oziroma "duhovne skupnosti" niso podrobneje seznanjene. Ob navedenem je bil dokazni predlog za zaslišanje A. M. in A. P. postavljen v zvezi z odnosom med obsojencem ter C. C. in D. D., torej za dokazovanje dejstev, ki se nanašajo na zavrnilni del izpodbijane pravnomočne sodbe in za presojo očitkov niso relevantna.

14.Zaslišanje preostalih prič je bilo predlagano v okviru prvotnega sojenja, ne pa tudi v okviru vnovičnega sojenja po razveljavitvi sodbe s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 18437/2016 z dne 25. 9. 2023. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju, zato tudi o teh predlogih ni bilo dolžno odločati. Navedeno je bilo vložniku pojasnjeno že s strani sodišča druge stopnje, vložnik pa se do teh stališč ni argumentirano opredelil, zato z golim ponavljanjem očitkov pri Vrhovnem sodišču ne more doseči drugačne presoje.

15.Enako velja tudi glede dokaznega predloga za postavitev (novega) izvedenca psihiatrične stroke za C. C., ki ga je zagovornik utemeljeval z obrazložitvijo, da si je težko razložiti njeno pasivnost in vlogo žrtve, ob dejstvu, da tudi lastnih otrok ni zaščitila pred nasiljem, ki se očita obsojencu. Kot pravilno ugotavlja tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, je vložnik pri uveljavljanju kršitve v zvezi s tem dokaznim predlogom očitno spregledal, da je sodišče druge stopnje zaradi zastaranja kazenskega pregona v zvezi s kaznivima dejanjema na škodo C. C. in D. D. sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožbo zoper obtoženca za ti kaznivi dejanji zavrnilo. V kolikor se dokazni predlog nanaša na izpodbijanje verodostojnosti izpovedbe C. C. v zvezi s preostalimi očitanimi kaznivimi dejanji, pa je treba dodati, da je v nasprotju z vložnikovim zatrjevanjem, da sodišče o tem dokaznem predlogu ni odločilo, zavrnitev nedvoumno razvidna iz 73. točke v povezavi z 21. in 32. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe. Iz navedenih mest, kot tudi iz celotne sodne obrazložitve, zlasti pa izvedenskih mnenj, je namreč razvidna razumno obrazložena zavrnitev predlaganega dokaza, saj je sodišče že na podlagi dokazne ocene oškodovankine izpovedbe in izpovedb prič ter izvedenskega mnenja sodne izvedenke za področje klinične psihologije ugotovilo, da je bila C. C. zaradi intenzivne manipulacije, socialne izoliranosti in fizičnega nasilja v odnosu popolnoma pasivna in nezmožna delovanja, pri čemer je sodišče posebej izpostavilo, da so obsojenčevemu vplivu podlegle tudi izobražene in uspešne osebe, ki z njim niso bile v tako tesnem odnosu.

Dokazni predlog za zaslišanje strokovnjaka obrambe in kritika izvedenskih mnenj

16.Izpodbijanje zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje dr. Igorja Areha je v zahtevi za varstvo zakonitosti prepleteno s kritiko izvedenskih mnenj sodnih izvedenk klinično psihološke stroke Vere Slodnjak in Ane Jerman, ki jima vložnik očita metodološke pomanjkljivosti. Po njegovi oceni izvedensko mnenje izvedenke Vere Slodnjak niti ne more imeti statusa izvedenskega mnenja, saj je izvedenka med postopkom umrla in to še preden bi se lahko opredelila do navedb obrambe, čemur ni mogoče slediti. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo izvedensko mnenje sodne izvedenke Vere Slodnjak zaradi njene smrti prebrano v skladu z določbo prvega odstavka 340. člena ZKP, ki izrecno ureja takšen primer, obenem pa je bila ravno zaradi njene smrti postavljena nova sodna izvedenka klinične psihologije, ki je odgovarjala na vsebinsko enaka vprašanja. Takšno postopanje je zakonito in skladno s sodno prakso.

17.Prav tako ni utemeljen očitek, da sta sodišči o resničnosti navedb oškodovancev sklepali na podlagi izvedenskih mnenj, ki temeljijo prav na teh izpovedbah. Takšnega krožnega dokazovanja, kjer se neko dejstvo dokazuje z dokazom, ki predpostavlja resničnost dokazovanega dejstva (petitio principii), v razlogih izpodbijane sodbe ni mogoče prepoznati. Izvedenstvo klinične psihologije je bilo odrejeno zaradi ugotavljanja, ali so pri oškodovancih prisotni znaki, ki kažejo na posledice fizičnega in psihičnega nasilja ter surovega ravnanja ali zanemarjanja. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenk, ki sta pri oškodovancih prepoznali takšne znake, v dokazni oceni pa je razumno obrazložilo, da izvedensko mnenje temelji na klinično-psihološkem pregledu oškodovancev in priznanih psihodiagnostičnih testih, torej ne na preprostem povzemanju izpovedb oškodovancev, kot želi prikazati vložnik.

18.Vrhovno sodišče kot pravilne sprejema tudi razloge sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem strokovnjaka obrambe dr. Igorja Areha. Strokovni pomočnik stranke, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo.

Namen strokovnega pomočnika je, da stranki pomaga pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, s čimer stranka lahko vpliva na dokazno gradivo. Strokovno mnenje je del navedb stranke in lahko pomeni nadaljnji dokazni predlog, naj sodišče odredi novo izvedenstvo, lahko pa tudi vodi vanj, ker je stranka z njim uspela zasejati dvom v vsebinsko in metodološko pravilnost, konsistentnost in popolnost izvedenskega mnenja (257. in 258. člen ZKP).

V posameznih primerih se za učinkovito izvrševanje pravic obrambe lahko pokaže kot nujno, da se stranki omogoči postavljanje vprašanj izvedencu s pomočjo strokovnega pomočnika ob samem zaslišanju izvedenca, po potrebi pa tudi neposredno soočenje izvedenca in strokovnjaka ter zaslišanje slednjega.

Za presojo zatrjevane kršitve je zato odločilno, ali je bila obrambi dana možnost, da s pomočjo lastnega strokovnjaka učinkovito izpodbija izvedensko mnenje ter ali je bilo za izvrševanje te pravice nujno tudi neposredno zaslišanje strokovnjaka.

19.Odgovor na prvo vprašanje je pritrdilen, na drugo pa nikalen. Obramba je tekom postopka na prvi stopnji sodišču predložila strokovno mnenje dr. Igorja Areha z dne 26. 1. 2024 (list. št. 2.181-2.229), v katerem je slednji podal obširno metodološko kritiko izvedenskih mnenj sodnih izvedenk klinično psihološke stroke Vere Slodnjak in Ane Jerman ter sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. Brede Žmuc Tomori. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje dr. Igorja Areha izpodbija le v povezavi z izvedenskimi mnenji klinično-psihološke stroke, ne pa tudi psihiatrične stroke, zato je zatrjevano kršitev mogoče preizkusiti le v tem obsegu. Iz podatkov spisa je razvidno, da se je sodišče s strokovnim mnenjem dr. Igorja Areha seznanilo in odredilo, da se v skladu z drugim odstavkom 339. člena ZKP šteje za prebrano. Strokovno mnenje je bilo posredovano sodni izvedenki Ani Jerman z navodilom, naj se z njim seznani in opredeli do pripomb. Izvedenka je podala ustno izvedensko mnenje na naroku za glavno obravnavo 12. 3. 2024, na katerem je bil navzoč tudi strokovnjak obrambe, ki mu je sodišče izrecno omogočilo zastavljanje vprašanj izvedenki, tako da bi se v strokovnem dialogu razčistila vsa morebitna sporna vprašanja. Izvedenka je pojasnila, da pripombe dr. Igorja Areha temeljijo na njegovi recenziji izvedenskih mnenj sodnih izvedencev klinične psihologije, pri čemer se je do teh kritik opredelil že razširjeni strokovni kolegij za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje ter mednarodno uveljavljeni avtorji v članku, objavljenem v znanstveni reviji Psychological Injury and Law, vsi pa, enako kot izvedenka, ugotavljajo, da dr. Areh zanemarja dve desetletji raziskav, površno in pomanjkljivo citira vire ter uporablja nezanesljivo metodologijo, zaradi česar so njegovi zaključki napačni. Kot pomembno je izpostavila tudi, da je dr. Areh univerzitetni predavatelj psihologije in ne klinični psiholog, zato ni usposobljen za presojo njihovega dela. Na istem naroku je bilo strokovnemu pomočniku obrambe omogočeno, da bi se do teh pojasnil sodne izvedenke lahko opredelil in ji zastavljal nadaljnja vprašanja, vendar je le posplošeno ponovil svojo kritiko in izrecno izjavil, da vprašanj za sodno izvedenko nima. Vse navedeno je natančno obrazloženo tudi v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe, sodišči pa sta na tej podlagi razumno presodili, da zaslišanje dr. Igorja Areha ne bi moglo prispevati k nadaljnji razjasnitvi zadeve. Z opisanim ravnanjem sta sodišči v zadostni meri poskrbeli za uresničitev pravic do aktivne obrambe, izjavljanja v postopku in izvajanja dokazov, zato smiselno uveljavljeni kršitvi 22. in 29. člena Ustave RS nista podani.

20.Preostale navedbe v zahtevi, ki ponovno odpirajo vprašanje, kako je možno, da so obsojenčevi otroci kljub maltretiranju odrasli v uspešne posameznike, ter zatrjujejo, da izvedenska mnenja in odločitev sodišča temeljijo na številnih napačnih podatkih, ne presežejo sfere uveljavljanja izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede zahteve za varstvo zakonitosti obsojene B. B.

21.Vrhovno sodišče pritrjuje oceni vrhovne državne tožilke, da obsojenka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja identične kršitve kot zagovornik obsojenega A. A. oziroma da gre za prepis in delno razširitev njegovih navedb, ki pa je z vidika obsojenkine pritožbe v pretežni meri materialno neizčrpan. Ne glede na navedeno podroben pregled pritožbe pokaže, da je obsojenka v njej, sicer na laičen in izrazito splošen način, nasprotovala zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič in strokovnega pomočnika obrambe, prav tako je zatrjevala, da so bile izpovedbe njima naklonjenih prič izpodbijane z osebnimi pismi, ki so bila pridobljena nezakonito. V tem obsegu je zahtevo za varstvo zakonitosti šteti za materialno izčrpano, na navedbe pa je vsebinsko odgovorjeno že v okviru obravnave zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika. Vložnica je v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovila tudi pritožbene navedbe o neresničnosti izpovedb posameznih prič in nepravilnih ter pristranskih izvedenskih mnenjih, s čimer pa ne preseže uveljavljanja izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

22.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki so zatrjevane v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane. Zahtevi sta bili deloma vloženi tudi zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zahteva obsojene B. B. pa je bila v pretežnem delu materialno neizčrpana. Glede na to je Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

23.Obsojenca z vloženim izrednim pravnim sredstvom nista uspela, zato sta po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodni taksi in sicer obsojeni A. A. 1.200,00 EUR, obsojena B. B. pa 500,00 EUR.

24.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 8020/2014-176 z dne 1. 10. 2015 in I Ips 2979/2016 z dne 24. 3. 2022.

2Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 35324/2018 z dne 17. 6. 2021.

3To izrecno izhaja iz točk 10 in 51 razlogov prvostopenjske sodbe.

4Točka 9 razlogov drugostopenjske sodbe.

5Točki 10 in 11 razlogov drugostopenjske sodbe.

6Gl. zlasti točke 55, 56 in 64 razlogov prvostopenjske sodbe.

7Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 51748/2020 z dne 9. 5. 2024 (točka 9).

8Točke 31 - 48 razlogov prvostopenjske sodbe.

9Točke 65 - 71 razlogov prvostopenjske sodbe.

10Točke 49 - 64 razlogov prvostopenjske sodbe.

11Gl. list. št. 2.241.

12Tako npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023.

13Točka 73 razlogov prvostopenjske sodbe in točka 15 razlogov drugostopenjske sodbe.

14Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023 (točka 20).

16Točke 12 - 14 razlogov drugostopenjske sodbe.

17Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 51421/2010-90 z dne 20. 12. 2012 (točka 6).

18Točke 66 - 71 razlogov prvostopenjske sodbe. Gl. tudi točko 26 razlogov drugostopenjske sodbe.

19Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 328/2007 z dne 24. 4. 2008.

20Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS Up-511/17 z dne 7. 1. 2021 in Up-234/13 z dne 27. 11. 2014.

21Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 61321/2011 z dne 5. 3. 2020.

22C. de Ruiter et al.: Clarifying Sound and Suspect Use of the Rorschach in Forensic Mental Health Evaluations: A Response to Areh et al. (2022), v: Psychological Injury and Law, 16(2023), str. 158-176.

Točke 69 - 71 prvostopenjske sodbe, točki 19 in 20 drugostopenjske sodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 27, 29, 29/3

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 39, 39/2, 39/2-2, 42, 42/5, 83, 257, 258, 340, 340/1, 340/1-1, 340/4, 355, 355/2, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.