13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1128/2002 z dne 16. 12. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 353/92 z dne 6. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev pravice do odkupa stanovanja in sklenitve prodajne pogodbe po pogojih VIII. poglavja Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - SZ). Svojo odločitev je oprlo na pravnomočno sodbo v zadevi št. P 131/2002, s katero je bila pritožničinemu možu naložena izselitev iz tega stanovanja, ker je po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih izgubil stanovanjsko pravico zaradi neuporabe stanovanja in zato pravic, ki jih je imel, ni mogel prenesti na pritožnico. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Trdi, da je zavrnitev zahtevka za odkup stanovanja samovoljna in arbitrarna. Temeljila naj bi na izrazito nezakoniti odločitvi sodišča, izdani v drugi pravdni zadevi, zoper katero je bila prav tako vložena ustavna pritožba in se pri Ustavnem sodišču vodi pod št. Up-529/02. Pritožnica navaja, da jo "samovolja in svojevrstno razlogovanje prvega in drugega sodišča postavljata v položaj, ko je očitno briskirana", posledično pa se ji odreka pravica do doma in se jo diskriminira.

B.

Oceno arbitrarnosti lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica svoj zahtevek gradi na privolitvi njenega moža, da sama odkupi stanovanje. Vendar takšna privolitev lahko učinkuje le, če jo da imetnik stanovanjske pravice. Sodišče pa je na podlagi pravnomočne sodbe ugotovilo, da je pritožničin mož stanovanjsko pravico izgubil in da zato pritožnici ni mogel dati veljavne privolitve za odkup stanovanja. Z zatrjevanjem domnevnih nepravilnosti v postopku, v katerem je bila pritožničinemu možu naložena izselitev iz stanovanja, pa očitka o arbitrarnosti s to ustavno pritožbo izpodbijane odločbe ni mogoče utemeljiti.[1] Zgolj dejstvo, da odločitev ni v njeno korist, za sklep o kršitvi 22. člena Ustave ne zadostuje, drugih razlogov, ki bi utemeljevali zatrjevano kršitev, pa pritožnica ne navaja.

Ker očitno ne gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Ustavna pritožba je bila vložena tudi zoper odločitev o izselitvi pritožničinega moža iz spornega stanovanja, vendar je Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (sklep št. Up-529/02 z dne 17. 2. 2004).