Jedro

Zavarovalna pogodba ni bila sklenjena, ker ponudba za sklenitev pogodbe ni bila izročena zavarovalnici.

Podana je odškodninska odgovornost posrednika, ki je z malomarnim nadzorom nad sodelavci in nad originalnimi obrazci z oznakami zavarovalnice in posrednika, opustil skrbnost, ki je potrebna po običajnih normah obnašanja, ter s tem omogočil C. C., da se je lažno predstavil za njegovega zastopnika in pri tožnici ustvaril vtis, da bo s podpisom ponudbe prišlo do sklenitve zavarovalne pogodbe, vendar te ponudbe ni dostavil zavarovalnici.

Izrek

1. Revizija tožeče stranke se zavrne.

2. Reviziji druge tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se pritožbi druge tožene stranke delno ugodi in se odločba o zamudnih obrestih spremeni tako, da mora druga tožena stranka plačati obresti v višini 13,5% letno za čas od 1.1.2002, do 13.4.2004, od 14.4.2004 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti.

3. V ostalem se revizija druge tožene stranke zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek zoper obe toženi stranki za solidarno plačilo zneska 3,237.500 SIT zavarovalnine in prvi podrejeni tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki za solidarno plačilo tolarske protivrednosti 18.169 evrov zavarovalnine. Zavrnilo je tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zaradi plačila odškodnine 3,237.500 SIT, ugodilo pa je tretjemu podrejenemu zahtevku zoper drugo toženo stranko za plačilo odškodnine 4,018,168 SIT s 13,5% obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti. Drugi toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnici, tej pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvi toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke in druge tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta si sodišči podrejenost tožbenih zahtevkov napačno razlagali.

Podrejeni tožbeni zahtevek pod II. je bil usmerjen na odškodnino zoper obe toženi stranki. Nadaljni podrejeni tožbeni zahtevek pod III. je bil postavljen za plačilo zavarovalnine zoper drugo toženo stranko, "vključno odškodnino, ki je enaka zahtevku pod IV". O drugem podrejenem tožbenem zahtevku v izpodbijanih sodbah ni odločilnih razlogov, zato se ne moreta preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ko nista upoštevali ponudbe, ki sta jo v tipski obliki pripravili obe toženi stranki in kjer iz logotipa na ponudbi izhaja, da je prva tožena stranka označena kot nosilec ponudbe, druga tožena stranka pa kot posrednik. Obe stranki sta tako nastopali v pravnem prometu s firmo in blagovno znamko, ki je lahko povzročila zmedo in nejasnost. Obe sta tako kršili tedaj veljavni zakon o podjetjih, zaradi česar odgovarjata za škodo tistim uporabnikom storitev, ki se nanje sklicujejo. Takšno določilo je tudi v načelnih določbah Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato je revizija zoper podrejeni tožbeni zahtevek, kjer sta obe toženi stranki solidarno odgovorni za škodo, ki je enaka zavarovalnini, utemeljena.

Proti obsodilnemu delu sodbe je vložila revizijo druga tožena stranka B. A. (prej B. B.) in uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da ni podana aktivna legitimacija tožnice in tudi ne pasivna legitimacija druge tožene stranke. Tožnica je prvotni ugotovitveni tožbeni zahtevek preoblikovala v dajatvenega, v spremembo tožbe pa druga toženka nikoli ni privolila. Tožničino ravnanje je bilo tudi prepozno, upoštevaje zastaralne roke, zato je tožeča stranka tudi prekludirana. Ponudba je bila sestavljena 14.9.1992, odškodninski zahtevek zoper drugo toženo stranko pa je bil podan šele 11.3.2004. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, na osnovi kakšnega izračuna naj bi bila druga tožena stranka dolžna poravnati znesek 4,018.168 SIT. Tožnica ni opredelila datumov, od katerih terja obresti, pač pa je to storilo sodišče ter je tako glede višine obrestne mere, kot tudi glede rokov za plačilo zamudnih obresti preseglo tožbeni zahtevek, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja, saj je zastaralni rok za spremenjen tožbeni zahtevek pet let. Materialnopravno zmotna pa je ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki naj bi bila v zavarovalnem razmerju s toženima strankama. Sodišče sploh ni ugotovilo, ali je zavarovalno razmerje z Zavarovalnico A. d.d. nastalo. Izreklo je, da je zavezana k plačilu druga tožena stranka, ki naj bi bila posrednik pri sklenitvi zavarovalnega razmerja, a zgolj na osnovi indicev, da bi lahko omogočila, da bi nepooblaščene osebe imele v rokah ponudbo za sklenitev zavarovalnega razmerja. Pri tem je prezrla, da je na ponudbi navedena kot sklenitelj zavarovanja Zavarovalnica A. Ker pa sklenitelj zavarovanja, pravna oseba L. d.o.o., ni plačal zavarovalne premije, ni zavarovalnega kritja. Posredovanje ponudbe druge tožene stranke, ki sicer ni izkazano v dokaznem postopku, ne daje osnove za utemeljenost pasivne legitimacije druge tožene stranke, če ni pasivno legitimirana prva tožena stranka. Sodišči sploh nista odgovorili na temeljno vprašanje, v kakšnem razmerju sta si bili toženki v času nastanka obravnavanega pravnega razmerja. Potrebno bi bilo razjasniti ali je druga toženka delovala kot posrednik ali pa kot prvotoženkin pooblaščenec. Na izstavljeni ponudbi za sklenitev življenjskega zavarovanja je navedena Zavarovalnica A. d.d. in kot posrednik B. B. in če ni podana odgovornost prve, ker ni prejela ponudbe, ne more biti podana odgovornost druge tožene stranke, ki tudi ni prejela ponudbe, saj je bila samo posrednik. Zato druga tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena.

Revizija druge tožene stranke je delno utemeljena samo glede teka zamudnih obresti.

Med pravdnim postopkom je tožnica spreminjala tožbene zahtevke. Na koncu je postavila primarni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3,237.500 SIT in še tri podrejene tožbene zahtevke (tretji odstavek 182. člena ZPP). S sodbama nižjih sodišč je ugodeno zadnjemu od teh, primarni in prvi ter drugi podrejeni tožbeni zahtevek pa sta bila zavrnjena. Tožničine revizijske trditve, s katerimi vztraja pri odškodninskem zahtevku zoper prvo toženo stranko (zavarovalnico) so neutemeljene, ker tožeča stranka tožbenega zahtevka zaradi plačila odškodnine proti prvi toženi stranki ni postavila. Ne drži njena navedba, da sta si nižji sodišči podrejenost tožbenih zahtevkov napačno razlagali. Po presoji revizijskega sodišča sta razlagali zahtevke tožeče stranke tako, kot jih je tožeča stranka sama postavila in obrazložila. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje nižjima sodiščema, da je tožnica uveljavljala primarni in prvi podrejeni tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki zaradi plačila zavarovalnine iz zavarovalnega razmerja, drugi in tretji podrejeni tožbeni zahtevek pa samo zoper drugo toženo stranko zaradi plačila odškodnine. O vsem tem so natančni in podrobni razlogi v sodbah nižjih sodišč, zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov neutemeljen. Ker zoper prvotoženo stranko ni bil vložen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ampak le za plačilo zavarovalnine, ki je temeljil na drugačni dejanski in pravni podlagi, in se je izkazal za neutemeljenega, je torej zmotno še nadaljnje vztrajanje tožeče stranke pri odškodninskem zahtevku zoper prvo toženo stranko. Ker takega zahtevka ni postavila, je povsem odveč revizijsko utemeljevanje tega odškodninskega zahtevka na podlagi določb Zakona o podjetjih.

Revizijsko sodišče torej ugotavlja, da v reviziji tožeče stranke navedeni revizijski razlogi niso podani, zaradi česar je bilo treba revizijo tožeče stranke po 378. členu ZPP zavrniti.

Revizijske trditve druge tožene stranke so pretežno neutemeljene. Ta stranka ponavlja svoje pritožbene trditve, na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo. Razlogom izpodbijane sodbe o neutemeljenosti trditev o prekluziji, zastaranju, napačnih legitimacijah in bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče pritrjuje.

Vse revizijske navedbe druge tožene stranke o prvotnem ugotovitvenem tožbenem zahtevku so brezpredmetne, saj je tožnica namesto tega kasneje postavila dajatvene tožbene zahtevke. Pri tem ni bila prekludirana, kot zmotno trdi revident, saj je sprememba tožbe mogoča do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Tudi postavitev povsem novega zahtevka pomeni spremembo tožbe, zato zanjo velja vse, kar je o tem navedlo pritožbeno sodišče. S procesnega vidika pa je zmotno stališče druge tožene stranke, da bi tožeča stranka popolnoma drug zahtevek lahko vložila šele, ko bi bilo ugotovljeno, ali je nastalo zavarovalno razmerje med pravdnima strankama. Pritrditi je stališču izpodbijane sodbe, da je prvostopenjsko sodišče dejansko dovolilo spremembo tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP), neizdaja posebnega sklepa o tem pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 339. člena ZPP, saj druga tožena stranka ni niti navedla, kako bi lahko ta okoliščina vplivala na zakonitosti in pravilnost sodbe. Vse revizijske trditve o prekluziji so torej neutemeljene, tudi tiste, v katerih pravno nenatančno dejansko govori o zastaranju odškodninske terjatve. Odločilno je, da druga tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni pravočasno postavila ugovora zastaranja, pri katerem je potrebno navajanje določenih dejstev, glede katerih pa velja časovna omejitev v smislu 286. člena in 337. člena ZPP. Ker pravočasnega ustrezno obrazloženega ugovora zastaranja ni bilo, druga tožena stranka tudi v reviziji s trditvami o zastaranju terjatev ne more uspeti.

Revident zatrjuje tudi kršitve postopka, češ da v izpodbijani sodbi ni razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Temu ni pritrditi. V sodbah je pojasnjen znesek odškodnine 4,018.168 SIT, podlaga za to odločitev pa so navedbe tožeče stranke v pripravljalnih spisih z dne 8.3.2004 in 11.3.2004. Neskladna z dejstvi je tudi revizijska trditev, da se sodišče ni izreklo o obstoju zavarovalnega razmerja in ni odgovorilo, v kakšnem razmerju sta bili toženi stranki. Jasno je obrazloženo, da zavarovalno razmerje v obravnavani zadevi ni nastalo, druga tožena stranka pa je bila v razmerju do prve tožene stranke posrednik, kar pa v zvezi z obsodilnim delom sodbe ni bilo odločilno.

V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava je treba opozoriti na odločilne okoliščine dejanskega stanja, kakršnega sta ugotovili nižji sodišči. Po 901. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) in po 2. členu splošnih pogojev Zavarovalnice A. o življenjskem zavarovanju se je sklepala zavarovalna pogodba za življenjsko zavarovanje s pisno ponudbo sklenitelja zavarovanja zavarovalnici, ki je v roku 8 dni po prejemu lahko odklonila ponudbo. Če v tem roku zavarovalnica ponudbe ni odklonila, se je štelo, da je ponudba sprejeta in da je zavarovalna pogodba sklenjena. Zavarovalne ponudbe na formularjih so skleniteljem zavarovanja sestavljali zastopniki zavarovalnice in izpolnjene ter podpisane ponudbe dostavljali zavarovalnici. V letu 1992 je kot posrednik nastopal pravni prednik druge tožene stranke B. B., zavarovalniško posredovanje d.o.o.,, oziroma njegovi pogodbeni sodelavci. Ti so posedovali formularje ponudb za sklenitev življenjskega zavarovanja, na katerih sta bila logotipa Zavarovalnice A. in B. B. Nižji sodišči sta ugotovili, da je dne 14.9.1992 prišel k zakoncema C. C., se predstavil kot zastopnik obeh toženih strank in se dogovoril z obema, da posreduje za sklenitev življenjskih zavarovanj obeh zakoncev. Izpolnil je dva formularja ponudbe z obema logotipoma s skleniteljem zavarovanja L. d.o.o. in z zavarovancem A. H. ter upravičenko za primer smrti J. H. (ter drugo ponudbo za zavarovanko J. H. ter z upravičencem A. H.). Na ponudbah, kjer naj bi bil začetek zavarovanja dne 1.10.1992, so podpisi zavarovanca, sklenitelja zavarovanja in zastopnika C. C. Teh ponudb za sklenitev življenjskega zavarovanja C. C. ni posredoval zavarovalnici.

Dne 14.10.1992 je A. H. umrl v prometni nesreči, tožnica pa je v tem postopku zahtevala izplačilo zavarovalnine, podrejeno pa odškodnine.

Zaradi ugotovitve, da zavarovalna ponudba sklenitelja zavarovanja L. d.o.o., zavarovanca A. H. in upravičenke J. H. ni prispela k zavarovalnici, sta nižji sodišči presodili, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena. Zato ni bilo podlage za izplačilo zavarovalnine tožnici. Vzrok za to je nepravilno ravnanje druge tožene stranke, ki je tožnici povzročila škodo, ki je enaka zavarovalnini, ki bi jo tožnica prejela, če bi bila sklenjena pogodba. Iz navedenega izhaja, da so neutemeljene revizijske trditve v zvezi z aktivno in pasivno legitimacijo. Tožnica je v tem postopku aktivno legitimirana kot oškodovanka, ki bi bila upravičena do zavarovalnine, druga tožena stranka pa je pasivno legitimirana kot povzročiteljica škode.

Nižji sodišči sta ugotovili odškodninsko odgovornost druge tožene stranke. Kot pravna oseba, ki se je poklicno ukvarjala z dejavnostjo posredništva, bi morala ravnati s profesionalno skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih. Njena dolžnost je bila predvideti možne negativne posledice določenega ravnanja. Ugotovljeno je, da je zanjo delovalo okrog 5.000 sodelavcev na terenu, ki so poslovali s strankami, pri čemer ti sodelavci niso imeli nobenih posebnih izkaznic ali drugih identifikacijskih znakov, ampak so se izkazali z originalnimi obrazci ponudb za sklenitev življenjskega zavarovanja. Druga tožena stranka je organizirala seminarje za sodelavce, ki se jih je udeležil vsak zainteresirani, na teh seminarjih pa je bilo dostopno gradivo, med katerim so bile tudi originalne ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja. Tu je druga tožena stranka ravnala malomarno in je omogočala osebam, ki pozneje niso sklenile z njo pogodbo o sodelovanju, kontaktiranje z interesenti za sklenitev zavarovanja. Ponudbe je razdeljevala brez nadzora, čeprav bi ob ustrezni skrbnosti lahko predvidevala, da z originalnimi obrazci lahko pride do zlorab. Z malomarnim nadzorom nad mrežo sodelavcev in nad tem, kdo razpolaga z originalnimi obrazci ponudb za sklenitev življenjskega zavarovanja, je druga tožena stranka opustila skrbnost, ki je potrebna po običajnih normah obnašanja in po dobrih običajih. S tem je omogočila C. C., da je zlorabil originalne obrazce z oznakami obeh toženih strank, do katerih je neupravičeno prišel na seminarju, da se je lažno predstavil za zastopnika druge tožene stranke. Pri zavarovancu in upravičenki do zavarovalnine je s tem ustvaril vtis, da bo podpisani ponudbi sledila sklenitev zavarovalne pogodbe, vendar ni opravil obveznosti dostave zavarovalne ponudbe zavarovalnici.

Zmotno prepričanje tožnice in njenega pokojnega moža o sklenitvi življenjskega zavarovanja je z opustitvijo prej opisane profesionalne skrbnosti omogočila druga tožena stranka. Ko C. C. pravilno izpolnjene zavarovalne ponudbe ni izročil zavarovalnici, je s tem preprečil nastanek zavarovalnega razmerja in po nastanku zavarovalnega primera, to je smrti zavarovanca, izplačilo zavarovalnine. Utemeljena je torej ugotovitev nastanka tožničine škode v višini zavarovalnine, ki bi jo prejela. Ker prepovedano ravnanje povzročitve škode izhaja iz sfere druge tožene stranke, je materialnopravno pravilna ugoditev tožbenemu zahtevku proti drugi toženi stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tej ni uspelo dokazati, da ni odškodninsko odgovorna, v revizijskem postopku pa tudi ni navedla nobenega tehtnega materialnopravnega ugovora. Trditve o indicih pomenijo nedovoljeno revizijsko izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), o tem, v kakšnem razmerju sta bili toženi stranki, pa je bilo že dovolj pojasnjeno. Ker zaradi nepredložitve ponudbe zavarovalnici ni prišlo do zavarovalne pogodbe, logično ni zavarovalnega kritja. Poudarjanje tega v reviziji je nerelevantno, enako tudi trditev, da ni izkazano, da bi zavarovanec plačal prvo zavarovalno premijo. Drugi toženi stranki je naloženo plačilo odškodnine prav zato, ker je odgovorna za nastanek škode, ki je v povezavi s tem, da zavarovalna pogodba po določbah 901. člena ZOR ni nastala. Tako torej revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Navedeno pa je bilo že, da druga tožena stranka utemeljeno uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka pri odločitvi o zamudnih obrestih. To je uveljavljala že v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče uveljavljane prekoračitve zahtevka zmotno ni upoštevalo. Zato gre tudi za prekoračitev tožbenega zahtevka na drugi stopnji, kar sme prizadeta stranka v reviziji uveljavljati (381. člen ZPP). Izpodbijani obsodilni del sodbe sicer ne presega tožbenega zahtevka (list.št. 108-IV) glede višine obrestne mere, pač pa delno glede teka zamudnih obresti. Tožnica je namreč v tožbenem zahtevku zahtevala plačilo zneska 4,018.168 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - A, Uradni list RS, št. 109/2001) za čas od 1.1.2002 do izdaje prvostopenjske sodbe, od takrat naprej po zakonski zamudni obrestni meri. Prvostopenjsko sodišče je prisodilo zmanjšanje 13,5% zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, zakonske zamudne obresti (po predpisani obrestni meri) pa od 28.6.2003 dalje.

Ker so bile polne zakonske zamudne obresti v tožbi zahtevane od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, to je od 13.4.2004 dalje, pomeni odločitev prvostopenjskega sodišča, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, prekoračitev tožbenega zahtevka v smislu prvega odstavka 2. člena ZPP. V tem delu je zato revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji in je po 381. členu ZPP spremenilo izpodbijano drugostopenjsko sodbo tako, da je delno ugodeno pritožbi druge tožene stranke in odločbo o zamudnih obrestih spremenjena tako, da mora druga tožena stranka plačati tožnici od zneska 4,018.168 SIT obresti v višini 13,5% letno za čas od 1.1.2002 do 13.4.2004, od 14.4.2004 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti.

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, druga tožena stranka pa je uspela v zanemarljivem majhnem delu, zato nista upravičeni do povrnitve revizijskih stroškov, ki jih morata kriti sami. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi v glavni stvari.