Jedro

V konkretnem primeru davčni organ stališču Vrhovnega sodišča RS, kljub nespremenjenim dejanskim ugotovitvam, ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, kar narekuje odpravo odločitve. Sodišče namreč v upravnem sporu skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, odločitev, nasprotna stališču sodišča, pa tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti.

Pri vzajemni pomoči, določeni na podlagi Direktive 76/308, mora biti izvršilni naslov za izterjavo – da bi njegov naslovnik lahko uveljavljal svoje pravice – temu vročen v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ. Za zagotovitev upoštevanja te pravice mora nacionalno sodišče uporabiti svoje nacionalno pravo in pri tem poskrbeti za zagotovitev polnega učinka prava Skupnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4290-65554/2014-11 z dne 29. 10. 2015 se odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 347,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančni urad Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zahtevek tožnika z dne 4. 9. 2014 za ustavitev postopka davčne izvršbe na podlagi sklepa o davčni izvršbi DT 4298-15/2007-16-08-3221-03 z dne 21. 11. 2012, zavrnil. V 2. točki izreka je zahtevek tožnika z dne 4. 9. 2014 v zadevi vračila izterjanih sredstev v postopku davčne izvršbe po sklepu DT 4298-15/2007-16-08-3221-03 z dne 21. 11. 2012, zavrnil. Tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil v ponovnem postopku na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 312/2011 z dne 21. 6. 2012, 21. 11. 2012 izdan sklep DT 4298-145/2007-16-08-3221-03, s katerim se je davčna izvršba nadaljevala. V postopku je davčni organ ugotovil, da pravica do izterjave dolga v konkretnem primeru ni zastarala, saj je treba pri presoji tega dejstva upoštevati 242. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v prvem odstavku 242. člena določa, da se ne glede na 125. člen in 126. člen ZDavP-2 za izterjavo davčnega dolga v skladu s tem poglavjem upoštevajo zastaralni roki, določeni s predpisi države prosilke. S strani Zvezne javne službe za finance, Urada za pobiranje davka na dodano vrednost (DDV), Centralnega urada za DDV za tuje obdavčljive osebe iz Bruslja v Belgiji, je slovenski davčni organ prejel obvestilo, da davčna obveznost zoper davčnega dolžnika (tožnika) ni prenehala. Belgijski davčni organ je 1. 12. 2008 in 9. 12. 2010 obvestil slovenski davčni organ, da je glede na to, da je ta izdal dva sklepa o izvršbi, ki sta bila izdana 5. 1. 2007 in 11. 1. 2007, rok za zastaranje potekel 5. 1. 2012 in 11. 1. 2012. Prav tako je belgijski davčni organ s sporočilom 6. 3. 2012 obvestil slovenski davčni organ, da je nov rok za zastaranje 31. 8. 2015, saj je slovenski davčni organ tožniku, 31. 8. 2010 vročil sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika. Vrhovno sodišče RS pa davčnemu organu ni dalo navodil, kako naj postopa v ponovnem postopku, saj je menilo, da je davčna obveznost že zastarala. Ker davčni organ meni, da temu ni tako, je v ponovnem postopku izvedel ponovni postopek davčne izvršbe. Dne 24. 9. 2015 je slovenski davčni organ belgijski davčni organ ponovno zaprosil za podatke glede zastaranja. Dne 29. 9. 2015 je bil slovenski davčni organ s strani belgijskega davčnega organa obveščen, da je nov zastaralni rok 31. 12. 2016. Prav tako iz sporočila belgijskega davčnega organa izhaja, da po njihovih zakonih ni absolutnega zastaranja, ter da po vsaki prekinitvi začne teči novo petletno obdobje. Na podlagi navedenega je davčni organ ugotovil, da ni izpolnjenih pogojev za ustavitev postopka davčne izvršbe, zato je zahtevek tožnika za ustavitev izvršbe, začete s sklepom o davčni izvršbi DT 4295-15/2007-1 08021-02 z dne 9. 1. 2007, ki pa se nadaljuje s sklepom DT 4298-15/2007-16-08-3221-03 z dne 21. 11. 2012, zavrnil. Glede na to, da pravica do izterjave, ki se je sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4295-15/2007-1 08021-02 z dne 9. 1. 2007 ni zastarala in se davčna izvršba nadaljuje s sklepom DT 4298-15/2007-16-08-3221-03 z dne 21. 11. 2012, prav tako pa iz knjigovodske kartice tožnika ni izkazano preplačilo, je davčni organ zahtevek tožnika v zadevi vračila izterjanih sredstev zavrnil. 3. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil in potrdil odločbo davčnega organa. Dodaja, da ni sporno, da je bila zoper tožnika uvedena izvršba s sklepom z dne 21. 11. 2012 na zaprosilo Zvezne javne službe za finance, Urad za pobiranje DDV, Centralni urad za DDV za tuje obdavčljive osebe, Bruselj, ter da ob upoštevanju določb veljavnih v Belgiji v konkretnem primeru zastaranje ni nastopilo. Prav tako bi tožnik moral, kolikor se ni strinjal s sklepom z dne 21. 11. 2012, vložiti pritožbo, v konkretnem primeru pa se namreč ni odločalo o pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi z dne 21. 11. 2012. 4. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka povsem nasprotno od Vrhovnega sodišča RS ugotovila, da pravica do izterjave davka v konkretnem primeru ni zastarala ter da niso vezani za stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 312/2011. Tožnik v tožbi opozarja, da je davčni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Navedeno potrjuje tudi obširna sodna praksa, v kateri je zastopano stališče, da je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča, ki je izraženo v sodbi, ter na pripombe glede postopka, zaradi česar upravni organ, ki ravna v nasprotju z navodilom Upravnega sodišča RS oziroma Vrhovnega sodišča RS zagreši bistveno kršitev pravil določb upravnega postopka in ravna nepravilno in nezakonito (glej sodbe U 839/1992, U 1099/1992, I Up 285/2004, I Up 837/2005, I U 1995/2011, I U 6/2013, III U 374/2013, I U 715/2013, I U 921/2014, I U 1559/2014). Upoštevaje navedeno, je davčni organ očitno kršil določbe upravnega postopka, prav tako izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava, ter v posledici tega na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik sodišču predlaga, da se odločba z dne 29. 10. 2015 v zvezi z določbo z dne 4. 1. 2017 spremeni, tako da se zahtevi tožnika za ustavitev postopka davčne izvršbe na podlagi sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 11. 2012 in vrnitev že izterjanih sredstev, ugodi oziroma podredno, da se odločba z dne 29. 10. 2015 v zvezi z odločbo 4. 1. 2017 razveljavi (pravilno: odpravi – op. sodišča) in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, ki naj ji naloži povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

K točki I. izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Davčni organ, katerega odločitev je bila v revizijskem postopku s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 312/2011 z dne 21. 6. 2011 odpravljena in mu je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek, je glede na četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V konkretnem primeru davčni organ stališču Vrhovnega sodišča RS, kljub nespremenjenim dejanskim ugotovitvam, ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, kar narekuje odpravo odločitve.1 Sodišče namreč v upravnem sporu skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, odločitev, nasprotna stališču sodišča, pa tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti.2 Iz prakse Vrhovnega sodišča RS sicer izhaja, da vezanost organa na stališče sodišča ni absolutna, vendar pa morajo biti po mnenju sodišča podani utemeljeni razlogi za takšno odločanje po načelu zakonitosti, kar mora organ tudi navesti v svoji odločitvi.3 V obravnavani zadevi to pomeni, da izpodbijana odločitev davčnega organa ni pravilna in zakonita in da tudi ni v skladu z napotki Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 312/2011 z dne 21. 6. 2011, ker davčni organ pri odločanju v ponovljenem postopku ni ravnal tako, kot to terjajo določila četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, in v ponovljenem postopku ni upošteval mnenja in stališč sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava.

8. Sodišče, enako kot Vrhovno sodišče RS v konkretni zadevi X Ips 312/2011, poudarja, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti določbe Direktive Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976 o vzajemni pomoči pri poravnavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki je del sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin, s spremembami, v nadaljevanju Direktiva 76/3084. Obravnavana zadeva je v bistvenem enaka odločitvi Sodišča EU zadevi C-233/08 z dne 14. 1. 2010 (Milan Kyrian proti Celní úřad Tábor). Sodišče EU je v tej zadevi odločilo, da je člen 12(3) navedene direktive treba razlagati tako, da sodišča države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, načeloma niso pristojna za preverjanje izvršljivosti izvršilnega naslova za izterjavo. Nasprotno pa lahko sodišče te države članice, kadar odloča o pravnem sredstvu, s katerim se izpodbija veljavnost ali pravilnost izvršilnih ukrepov, kot je vročitev izvršilnega naslova, preveri, ali so bili ti ukrepi pravilno izvedeni po zakonih in drugih predpisih navedene države članice. Pri vzajemni pomoči, določeni na podlagi Direktive 76/308, mora biti izvršilni naslov za izterjavo – da bi njegov naslovnik lahko uveljavljal svoje pravice – temu vročen v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ. Za zagotovitev upoštevanja te pravice mora nacionalno sodišče uporabiti svoje nacionalno pravo in pri tem poskrbeti za zagotovitev polnega učinka prava Skupnosti.

9. Iz podatkov upravnega spisa in iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 321/2011 z dne 21. 6. 2011 izhaja, da odločba belgijskega davčnega organa, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o davčni izvršbi, tožniku ni bila vročena v slovenskem jeziku. Nadalje iz upravnih spisov izhaja, da je iz »Podatkov, ki se nanašajo na zaprosilo«, sicer kot datum vročitve dokumenta naslovniku naveden 16. 9. 2003, vendar v spisu ni nobenega dokazila o tem, da je bila odločba organa države prosilke, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, tožniku vročena v slovenskem jeziku. Priložena je le vročilnica v francoskem jeziku, na kateri pa je kot datum vročitve naveden 20. 9. 2003. Že Vrhovno sodišče RS je v zgoraj navedeni sodbi zavzelo stališče, da zgolj vročitev »Podatkov, ki se nanašajo na zaprosilo«, ki jih je tožnik prejel skupaj s sklepom o izvršbi, ne more nadomestiti zahtevane vročitve akta države prosilke, ki je izvršilni naslov, v uradnem jeziku zaprošene države, saj se tožnik na podlagi teh podatkov ni mogel zanesljivo seznaniti s podlago in predmetom izvršbe. Kot veljavno vročitev odločbe organa države prosilke, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, zato tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti Obvestila o neplačanih davkih, ki se nahaja v spisu, saj ne vsebuje navedbe izvršilnega naslova, poleg tega pa niti ni izkazano, da bi bilo omenjeno obvestilo tožniku sploh vročeno. Povedano drugače, davčni organ pravno pomembnih dejstev, ki izhajajo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS pri izdaji izpodbijane odločbe v ponovnem postopku sploh ni upošteval. 10. Iz določbe 151. člena ZDavP-2, ki določa sestavine sklepa o izvršbi, sicer res ne izhaja, da bi morala biti sestavina sklepa tudi izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje. Vendar pa obveznost zaprošenega organa, da naslovniku vroči izvršilni naslov po veljavnih predpisih za vročitev podobnih dokumentov ali odločb v državi članici, v kateri ima zaprošeni organ sedež, kar pomeni v uradnem jeziku te države članice, izhaja iz člena 5(1) Direktive 76/308 oziroma vsebinsko enakega 229. člena ZDavP-2. Kot izhaja iz sodbe Sodišča EU C-233/08, je prvi korak izvršitve izterjave v okviru vzajemne pomoči ravno to, da zaprošeni organ naslovniku vroči vse akte in odločbe v zvezi s terjatvijo ali njeno izterjavo, ki jih izda država članica, v kateri ima sedež organ prosilec, s tem, da mora biti navedena vročitev opravljena na podlagi podatkov, ki jih je predložil organ prosilec. Pri vzajemni pomoči med državami članicami mora biti naslovniku izvršilnega naslova omogočeno, da se zanesljivo seznani vsaj s predmetom in podlago zahtevka.

11. S tem, ko tožniku izvršilni naslov za izterjavo v predmetni zadevi ni bil vročen na zahtevani način, ni podana procesna predpostavka za izvršljivost odločbe organa države prosilke glede na določbo 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po določbi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom. Izvršljivost odločbe, ki je vezana na pravilno vročitev odločbe stranki, je procesna predpostavka za nadaljevanje izvršbe, ki mora biti ugotovljena na način, ki je zakonsko predpisan. To pa pomeni, tako kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, da naj davčni organ v ponovnem postopku upošteva, da je pravica do izterjave predmetnega dolga zastarala (primerjaj točko 16 sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 312/2011 z dne 21. 6. 2012).

12. Ker je bila glede na predstavljeno materialnopravno izhodišče Sodišča EU določba 282. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 nepravilno uporabljena, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odločbo davčnega organa odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, pri čemer mora davčni organ upoštevati stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka.

K točki II. izreka:

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

1 Enako tudi sodbi Upravnega sodišča RS I U 715/2013 z dne 10. 9. 2013 in I U 921/2014 z dne 1. 7. 2014. 2 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS I U 2420/2002 z dne 23. 2. 2005. 3 Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1095/2004 z dne 11. 4. 2007 in X Ips 519/2007 z dne 14. 11. 2007. 4 UL L 73, str. 18.