Jedro

Skladno z 81. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopno odločbo na podlagi zdravstvenega stanja tožnika, ugotovljenega do dokončne odločbe. Predmet presoje socialnega spora je le dejansko stanje, ki ga je lahko za svojo odločitev upošteval toženec ob izdaji izpodbijanih odločb. Drugačen pristop in ocenjevanje delazmožnosti pretežno na podlagi izvida osebnega pregleda, opravljenega po dokončni odločbi, iz pravno formalnih razlogov ni sprejemljiv in je v nasprotju z določbami ZDSS-1 ter sistemom reševanja socialnih sporov Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za delo, ampak do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic varnostnik za manj kot 50 % in je v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zmožen za delo z omejitvami. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v odločbi toženca št. ... z dne 13. 3. 2012 v II. točki izreka za besedo „kilogram“ dodalo naslednje besedilo „brez vožnje v poklicne namene“, v ostalem je odločba ostala nespremenjena. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 10. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter sklenilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da glede na njegovo zdravstveno stanje brez daljših prekinitev ni zmožen sedeti niti krajši čas, da s težavo hodi in pri hoji ni stabilen, desna noga mu kleca, da ne more dvigovati nobenih bremen, da poleg tega trpi bolečine v desnem kolku, kolenu in hrbtenici, zaradi katerih dela nikakor ne more opravljati niti 4 ure dnevno, iz česar sledi, da tožnik ni sposoben pridobitnega dela. O tem se je izpovedal tožnik, vendar sodišče temu ni dalo ustrezne teže, njegov predlog za dokazovanje z novim izvedencem specialistom ortopedom ali drugim specialistom medicine dela, prometa in športa in za dopolnitev mnenja po osebnem pregledu tožnika pa je neustrezno, neargumentirano in neutemeljeno zavrnilo. Ne strinja se, da je sodišče sprejelo mnenje sodne izvedenke in nanj oprlo svojo odločitev. Izvedenka je zmotno zaključila, da po petih letih osebni pregled ni mogoč niti smiseln. Zato je tožnik prikrajšan za osebni pregled, ki bi lahko vplival na drugačno ugotovljeno dejansko stanje in na pravilno uporabo materialnega prava. Meni, da s tem sodišče posega v tožnikove človekove pravice, zlasti v njegovo pravico do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS. Tudi sicer pa je sodišče napačno in arbitrarno zavrnilo dokazni predlog s postavijo sodnega izvedenca ortopeda. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo pravico do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Meni, da je potrebno mnenje specialista ortopeda glede na utrpelo poškodbo desnega kolena in tudi zato, ker je iz izdelanega mnenja izvedenke razvidno, da je stanje tožnika izvedenka ugotovila drugače kot obe invalidski komisiji. Vztraja, da za pravilno in popolno oceno delazmožnosti tožnika bi bilo potrebno podrobno pregledati tožnika s strani sodnega izvedenca, ki bi lahko ugotavljal med drugim njegovo zdravstveno stanje v času obravnave pred invalidsko komisijo. Tudi sicer je pri izdelavi izvedenskih mnenj običajna praksa, da pristojna komisija oziroma pristojni izvedenec pri izdelavi mnenja zavarovanca pregleda. Navaja, da je takšna diskriminacija tožnika v razmerju do ostalih tožnikov v primerljivih socialnih sporih tudi protiustavna in predstavlja kršitev načela in enakosti iz 14. člena Ustave RS. Sklicuje se na socialni spor opr. št. Ps 1462/2015, v katerem je izvedenec zavarovanca po več kot štirih letih po datumu nastopa invalidnosti osebno pregledal. Vztraja, da je zmotno stališče sodne izvedenke, da osebni pregled tožnika ni mogoč iz razlogov, ki jih navaja. Prav tako je sodišče povsem arbitrarno in brez kakršnega podlage z dokazi zaključilo, da petletni časovni razkorak in posledično staranje tožnika in degenerativne spremembe na vseh sistemih telesa tožnika onemogočajo smiselnost osebnega pregleda. Tako je povsem nesprejemljivo in nelogično tudi, da sodna izvedenka pri tožniku ugotavlja dodatne omejitve pri delu, potem pa zaključuje, da lahko glede na takšne omejitve opravlja tožnik še vedno isto delo, torej delo varnostnika, vendar s krajšim delovnim časom, čemur vse je napačno in nerazumno sledilo sodišče. Po prepričanju tožnika izvedenka specialistka za medicino delo, prometa in športa ni tista, ki bi lahko podala popolno mnenje glede tožnikove preostale delovne zmožnosti, pač pa je to specialist ortoped, ki je specializiran za zdravljenje poškodb kolen. Nadalje navaja, da je tudi invalidska komisija II. stopnje zaradi takšne poškodbe tožnika opravilo osebni pregled tožnika s strani specialista ortopeda in internista. Meni, da je nujen osebni pregled tožnika s strani sodnega izvedenca specialista ortopeda, kar dodatno utemeljuje z osebnim pregledom na invalidski komisiji II. stopnje opravljenem v letu 2012, to je štiri leta po poškodbi. S pomočjo novega izvedenca specialista ortopeda bi bilo mogoče tudi po osebnem pregledu ugotoviti, da tožnik ni več zmožen za nobeno pridobitno delo. Napačen in brez razumne utemeljitve je tudi zaključek izvedenke, da lahko tožnik kljub težavam in ugotovljenim omejitvam, predvsem s kolenom kot vodilnimi zdravstvenimi težavami, opravlja določeno delo glede na svojo izobrazbo oziroma poklic. Vztraja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotovilo, da tožnik zaradi posledic bolezni ni sposoben za pridobitno delo in zmotno uporabilo 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. IV Ps 877/2012 z dne 28. 8. 2014, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 30. 11. 2011 in št. ... z dne 13. 3. 2012 in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 12. 10. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 559/2014 z dne 10. 2. 2015 potrdilo in zavrnilo tožnikovo pritožbo. V reviziji pa je Vrhovno sodišče RS citirani sodbi prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarilo je, da spremenjene omejitve podane s strani drugostopnega organa toženca v primerjavi z omejitvami podanimi pred prvostopnim organom nakazujejo, da je lahko vprašljiv zaključek o kategoriji invalidnosti, saj lahko omejitve pri delu v določenem poklicu dejansko v mejnem primeru ustrezajo II. ali celo I. kategoriji invalidnosti. Hkrati je poudarilo, da sodišče sicer ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca v vseh primerih zaradi nestrinjanja strank z mnenji invalidskih komisij, da pa je dolžno to storiti, ko dokazni predlog vsebuje utemeljene pomisleke glede pravilnosti in jasnosti dejstev in ocen teh organov. Ocenilo je, da zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca v okoliščinah obravnavanega primera, po katerih so obstajale pomembne razlike med mnenji invalidskih komisij, predstavlja kršitev tožnikove pravice do izjave. Kot neutemeljeno je pa zavrnilo tožnikove navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati izvide, ki jih je pridobil po dokončnem postopku pri tožencu.

5. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo stališču revizijskega sodišča in za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ter odpravo kakršnihkoli dvomov v pravilno oceno tožnikove delazmožnosti ob različnih predhodnih mnenjih invalidskih komisij, pridobilo izvedensko mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa, za odpravo očitanih kršitev pravice do izjave in zaradi pripomb na podano mnenje, pa je sodišče izvedenko še zaslišalo.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in na podlagi izvedenih dokazov, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev določb ZPP in določb Ustave RS.

7. Pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej določbi je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih kršitev pritožba niti ne očita, ampak se razlogi nanašajo na neopravljen osebni pregled izvedenke in posledično, da je bil tožnik prikrajšan za osebni pregled ter da to predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neopravljenega osebnega pregleda takšna kršitev ni podana.

8. Skladno z 81. členom v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopno odločbo, v konkretnem primeru odločbi z dne 13. 3. 2012 in z dne 30. 11. 2011 in sicer na podlagi dejanskega oziroma zdravstvenega stanja tožnika do dokončne odločbe, to je do 13. 3. 2012. V zvezi z vprašanjem upoštevanja izvidov, ki jih je tožnik pridobil po dokončnem postopku pri tožencu, je že Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je predmet presoje tega socialnega spora le dejansko stanje, ki ga je lahko za svojo odločitev upošteval toženec ob izdaji izpodbijanih odločb. Glede na takšno stališče drugačen pristop in ocenjevanje delazmožnosti in sicer pretežno na podlagi izvida osebnega pregleda opravljenega po dokončni odločbi, tudi iz pravno formalnih razlogov, ni sprejemljiv in je v nasprotju z določbami ZDSS-1 in celotnim sistemom reševanja socialnih sporov. Nadalje iz obrazložitve sklepa opr. št. IV Ps 1780/2015 z dne 7. 1. 2016 o postavitvi izvedenke izhaja, da je sodišče prve stopnje naložilo izvedenki, da naj izvedensko mnenje poda po pregledu sodnega in upravnega spisa ter zdravstvenega kartona in le po potrebi tudi po osebnem pregledu tožnika. Izvedenka, ki tožnika ni osebno pregledala, je torej postopala skladno s sklepom in razloge, zakaj tožnika ni osebno pregledala, tudi ustrezno obrazložila, dodatno pa tudi sodišče tako, da ne gre za arbitrarno odločitev. V obširni pritožbi in v ponavljajočih pritožbenih navedbah, se tožnik v glavnem ne strinja s tem, da izvedenka tožnika ni osebno pregledala in da ni pri njem ugotovila popolne nezmožnosti za delo, ter da sodišče ni postavilo drugega izvedenca specialista ortopeda, pri čemer pripomb na sklep o postavitvi izvedenke in njeno specialnost razvidno iz sklepa, ni imel. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na osebni pregled opravljen pred invalidsko komisijo II. stopnje, saj ugotovitve tožnikovega zdravstvenega stanja in relevantnih okoliščin, predstavljajo podlago za dokončno odločbo, katere pravilnost in zakonitost se presoja v tem sporu. Osebni pregled opravljen v predsodnem postopku pred invalidsko komisijo II. stopnje zato predstavlja povsem drugo podlago kot osebni pregled opravljen po dokončni odločbi.

9. Pritožba neutemeljeno vztraja, da toženec v enakim primerih ni odločal enako in da je tožnik v primerjavi z drugimi zavarovanci diskriminiran. Osebni pregled je izvedenec v primeru, na katerega se sklicuje pritožba, opravil skladno s sklepom sodišča in po lastni oceni presodil, da je ta potreben. Vendar to ne pomeni, da so izvidi osebnega pregleda predstavljali podlago za samo odločitev, za kar se v tem sporu zavzema pritožba. Dejansko stanje ugotovljeno na osebnem pregledu, ki je opravljen po dokončni odločbi, ne more predstavljati podlage za samo odločitev. Pritožba neutemeljeno očita kršitve določb Ustave RS iz 14. člena, neutemeljeni pa so tudi očitki, da so podane kršitve določb 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

10. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo v izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju dovolj prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodna izvedenka je po pregledu celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter zdravstvenem kartonu tožnika podala mnenje, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za delo in da ni podana I. kategorija invalidnosti. Pri tožniku je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic varnostnik za manj kot 50 % in je v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zmožen za pretežno sedeče delo, brez daljše hoje, brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 5 kg, brez vožnje v poklicne namene. Invalidnost je nastala 12. 10. 2011, vzrok nastanka je 50 % poškodba izven dela in 50 % bolezen. Takšno mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo, in tudi s pogoji dela varnostnika, na katerega je bil tožnik razporejen. Tožnik popolno nezmožnost za delo uveljavlja predvsem zaradi težav z nogami. Iz medicinske dokumentacije, tudi novejše, v času do izdaje dokončne odločbe toženca, EMG preiskave niso pokazale znakov radikularne okvare in ne znakov prizadetosti živcev, EMG slika v mišicah pa ni odstopala od fiziološkega izvida. Tožnika je obravnavala tudi fiziatrinja, ki je menila, da gre za mišično atrofijo stegenskih mišic in mišic desne goleni zaradi neaktivnosti kot posledica kronične bolečine v kolenu. RTG slika desnega kolena je pokazala začetne artrotične spremembe, nevrolog pa kasneje ni našel kliničnih znakov za senzibilitetni izpad, ki ga je tožnik navajal, nevrolog pa ga je ocenil, da je nefiziološki in ni združljiv z anatomijo živčevja. Na obravnavi v Soči 6. 7. 2011 so ocenili, da je za tožnika smiselna vključitev v poklicno rehabilitacijo, torej, da je smiselna zaposlitev in da ni podana popolna nezmožnost za delo. To dokazujejo tudi drugi izvidi iz leta 2010, ko so zdravniki specialisti ugotavljali prizadetost stegenskih mišic in težave z desnim kolenom ter predlagali sprva bolniški stalež oziroma predstavitev na invalidski komisiji zaradi omejitev pri delu oziroma vključitev v zaposlitveno rehabilitacijo.

11. Tožnik ima končano osnovno šolo, opravljal je fizična dela, nazadnje pa je opravljal delo varnostnika, za katerega je bilo ugotovljeno, da ga ni več sposoben opravljati glede na obremenitve. Sposoben pa je opravljati vsa druga dela, ki ne potrebujejo posebne usposobljenosti in ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim. Tudi izvedenka je menila, da so podane omejitve ustrezne, da tožnik še kljub težavam, zlasti s kolenom, kot vodilno zdravstveno težavo, lahko opravlja določeno delo glede na svojo izobrazbo oziroma poklic. Izvedenka je torej v svojem mnenju povezala zdravstvene težave tožnika z obremenitvami na delovnem mestu in torej postopala skladno z definicijo invalidnosti in definicijo poklica določeno v 60. členu ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo mnenju izvedenke, da je pri tožniku predvsem prizadeta desna noga, ki ga omejuje pri delu, da se je zaradi teh težav razvil tudi bolečinski sindrom, ki je obvladljiv z analgetiki in da so v sklopu del, ki jih lahko opravlja za svojo izobrazbo dela, ki bi jih tožnik lahko opravljal pretežno sede, brez daljše hoje in brez dvigovanja in prenašanja bremen, težjih od 5 kg ter brez vožnje v poklicne namene. V zvezi s to omejitvijo je izvedenka upoštevala podatke, da tožnik občasno opravlja tudi terensko delo. Glede na takšno odločitev je torej pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1 in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do dela na drugem delovnem mestu in skladno z določbo 93. člena ZPIZ-1 pravica do delne invalidske pokojnine, ta pa mu bo odmerjena in odločena o njenem izplačevanju pod pogoji, kot so določeni v izpodbijani dokončni odločbi. Sodišče prve stopnje je v prvostopno odločbo poseglo le glede dodatne omejitve pri delu in sicer je dodalo besedilo „brez vožnje v poklicne namene“, v ostalem pa je odločba z dne 13. 3. 2012 ostala nespremenjena v veljavi. Utemeljeno pa je tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti na podlagi 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zaradi posledic bolezni od 12. 10. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine zavrnilo ter razloge popolno in pravilno ugotovilo in jih ustrezno obrazložilo.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena in 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.