Jedro

Toženec je bil glede na ugotovljene okoliščine pri vzvratni vožnji posebej previden, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogel preprečiti, saj nadstreška zaradi dreves in višine kombija ni videl. Zato tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti.

Ker torej tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je toženec pri vzvratni vožnji dostavnega vozila ravnal s hudo malomarnostjo, njegova odškodninska odgovornost že iz tega razloga ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.071,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.196,00 EUR od 21. 5. 2014 dalje do plačila ter od zneska 875,00 EUR od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka v znesku 909,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v povrnitev pravdne stroške, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je s predložitvijo računa zadostil svojemu dokaznemu bremenu glede višine premoženjske škode. V primeru, ko je premoženjska škoda odpravljena, je račun za material in delo običajen dokaz o višini škode. Za dokazovanje višine škode ni potrebno, da bi bilo vozilo popravljeno. Zatrjuje, da bi bil tožnik do povrnitve škode upravičen tudi, če bi vozilo popravil doma, saj je bistvenega pomena, da je zaradi nesreče, ki jo je povzročil toženec, prišlo do zmanjšanja premoženja. To sta potrdila tožnik in priča A.A. Ob nesporni ugotovitvi, da je škoda na vozilu res nastala, bi lahko sodišče prisodilo manj, kot je tožnik zahteval. Navaja, da vzvratna vožnja po svoji naravi zahteva od voznika večjo pazljivost. Ker je toženec vozil večje kombinirano vozilo, bi se moral zavedati, da pri vzvratni vožnji ne bo mogel pravilno oceniti lokacije vseh objektov za vozilom. Meni, da bi moral toženec stopiti iz vozila in se prepričati, kaj se za vozilom nahaja. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti strožji standard skrbnosti oziroma odgovornosti glede na to, da je toženec poklicni voznik. Po mnenju tožnika je izpoved toženca neverodostojna, saj se je tožniku glede na veliko število strank na dan škodnega dogodka mudilo in je zato povzročil škodo na vozilu. Ob upoštevanju vsega navedenega je toženec ravnal hudo malomarno, ko je poškodoval tožnikovo vozilo. Glede nevestnega in malomarnega opravljanja dela pa tožnik navaja, da sodišče kot dokaza v tem sporu ne bi smelo upoštevati listin, ki so bile predložene v zadevi opr. št. I Pd 772/2017, v kateri je tožnik tožil drugega delavca. Iz listin, ki jih je tožnik predložil v tem sporu, izhaja, da je izključno toženec od 1. 9. 2013 dalje vozil na turi ... Tožnik trdi, da je prišlo do pomote pri navedbi voznika v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari v zadevi opr. št. I Pd 772/2017 in da je vse kršitve pravil o dostavljanju, ki se nanašajo na turo ..., storil toženec. Iz elektronskih sporočil v spisu sicer ne izhajajo vse informacije o kršitvah, vendar pa je tožnik lahko razbral, za kakšne kršitve gre in višino pogodbene kazni. Vztraja, da toženec svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni vestno izpolnjeval. Tožnik je dokazal višino škode, saj se vse priložene tabele nanašajo na turo ... Nasprotuje zaključku sodišča, da tožnik ni dejansko plačal pogodbene kazni naročniku B., saj teh trditev toženec ni prerekal. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je tožencu priznalo stroške za sestavo tretje pripravljalne vloge, čeprav je v njej le ponavljal navedbe iz prejšnjih vlog. Ti stroški v tem sporu niso bili potrebni. Ne glede na to, pa bi moralo sodišče za navedeno vlogo priznati priglašenih 150 točk namesto 225 točk. 3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine v znesku 2.196,00 EUR za škodo na službenem vozilu, do katere je prišlo dne 9. 4. 2014, ko se je toženec s kombiniranim vozilom pri vzvratni vožnji zaletel v nadstrešek, ter v znesku 875,00 EUR, ki mu je nastala zaradi toženčevega nevestnega opravljanja dela.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta so glede očitane škode na vozilu naslednja: - da je bil toženec pri tožniku zaposlen na delovnem mestu voznik lahkega dostavnega vozila od 1. 9. 2013 dalje; - da je toženec dne 9. 4. 2014 dostavljal paket stranki v C., prvič na tej lokaciji; - da je toženec pri vzvratni vožnji v slepi ulici zadel v nadstrešek in pri tem poškodoval streho kombiniranega vozila; - da je toženec vozil počasi, manj kot 5 km na uro, in uporabljal stranska ogledala ter - da toženec zaradi višine kombiniranega vozila ni videl dreves in nadstreška.

8. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec pri vzvratni vožnji nadstreška ni mogel videti kljub gledanju v stranska ogledala (ker so bila tam drevesa, kombi pa je bil podaljšan in dokaj visok). Zato tudi ni mogel biti bolj pazljiv, ker od povprečno skrbnega voznika dostavnega vozila ni mogoče pri izjemno počasni vzvratni vožnji zahtevati, naj pazi na nekaj, česar ne vidi. Zaključilo je, da tožencu poleg nedokazane višine premoženjske škode ni mogoče očitati hude malomarnosti, zato je odškodninski zahtevek za plačilo 2.196,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

9. Po določbi prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Za odgovornost delavca za škodo se torej zahteva vsaj velika malomarnost (skrajna nepazljivost). To pomeni zanemarjanje tiste skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca na delovnem mestu voznika lahkega dostavnega vozila. Sodišče prve stopnje je to merilo ustrezno upoštevalo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženec ni storil vsega, kar se zahteva od razumnega voznika. Toženec je bil glede na ugotovljene okoliščine pri vzvratni vožnji posebej previden, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogel preprečiti, saj nadstreška zaradi dreves in višine kombija ni videl. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri spornem ravnanju tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti.

10. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je toženec vozil vzvratno na nepreglednem ali zoženem delu ceste, oziroma da bi s tako vožnjo lahko ogrozil premoženje. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo tretjega odstavka 43. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 109/10 in nasl. - ZPrCP) o prepovedi vzvratne vožnje. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi uporabiti strožji standard skrbnosti glede na to, da je bil toženec poklicni voznik. Po podatkih v spisu je toženec po poklicu inštalater centralnega ogrevanja, kar pomeni, da vožnja motornega vozila ni njegov osnovni poklic. Glede na to je neutemeljena primerjava obravnavanega primera s škodnimi primeri, ki jih povzroči voznik avtobusa oziroma tovornega vozila s prikolico ter pritožbeno sklicevanje na sodno prakso višjega sodišča, ki se nanaša na poklicne voznike.

11. Ker torej tožnik v postopku ni uspel dokazati, da je toženec pri vzvratni vožnji dostavnega vozila ravnal s hudo malomarnostjo, njegova odškodninska odgovornost že iz tega razloga ni podana. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo treba opredeliti do pritožbenih očitkov glede višine premoženjske škode. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo škode v znesku 2.196,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2014 dalje do plačila.

12. Glede očitanega nevestnega in malomarnega opravljanja dela je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je tožnik v dveh ločenih sodnih postopkih uveljavljal plačilo odškodnine zoper toženca in drugega delavca (D.D.), ki sta vozila na turi ... (področje dela za C. in okolico), na podlagi nekaterih enakih listin in za enako obdobje; - da je v pritožbi zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 772/2017 z dne 13. 9. 2017 tožnik navedel, da je drugi delavec pokrival področje dela na turi ..., razen v času od 5. 1. 2015 do 13. 1. 2015, ko ga je nadomeščal toženec; - da so trditve tožnika med seboj v nasprotju in nekonsistentne, saj je v vlogah spreminjal trditve glede povzročitelja škode in datuma njenega nastanka; - da s predloženimi listinami tožnik ni dokazal, da je prav toženec storil očitane kršitve; - da tožnik ni dokazal niti plačila pogodbene kazni naročniku B., za primere kršitev pogodbe o prevozu in dostavi št. ...

13. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je ravno toženec storil očitane kršitve, niti ni uspel dokazati obstoja premoženjske škode in njene višine. Zato je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek za plačilo 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z navedenimi razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje kot dokaza v tem sporu ne bi smelo upoštevati listin iz zadeve opr. št. I Pd 772/2017. Ker je toženec predlagal dokaz z vpogledom v navedeni spis, je sodišče prve stopnje svoje dejanske zaključke lahko oprlo tudi na listine iz drugega spisa. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil toženec glavni voznik na turi ..., pri čemer so ga nadomeščali in mu pomagali tožnik, tožnikov oče in tožnikov sorodnik E.E. V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da toženec opravlja delo na terenu po vsej državi, tožnikov oče A.A. pa je na zaslišanju povedal, da je imel po pogodbi o zaposlitvi toženec striktno določeno turo ... in da je drugi delavec D.D. na turi ... vozil v času od 1. 1. 2015 do 20. 1. 2015 oziroma do konca meseca januarja. Ob upoštevanju navedenega tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v času od 1. 9. 2013 dalje na turi ... vozil le toženec, da po tem datumu D.D. ni več vozil na navedeni turi in da gre pri zapisu v pritožbi v zadevi opr. št. I Pd 772/2017 z dne 13. 9. 2017, da je D.D. pokrival področje dela na turi ..., razen v času od 5. 1. 2015 do 13. 1. 2015, ko ga je nadomeščal toženec, zgolj za neresnično navedbo tožnika.

16. Pritrditi je potrebno tudi sodišču prve stopnje, da na podlagi elektronskih sporočil in tabel, ki jih je tožnik predložil v postopku na prvi stopnji, ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bil prav toženec tisti, ki bi povzročil škodo tožniku s protipravnim oziroma hudo malomarnim ravnanjem. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta; obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Za zavrnitev odškodninskega zahtevka zadošča, da sodišče ugotovi, da ni podan eden od navedenih elementov. Ob ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da bi prav toženec ravnal protipravno, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali je tožencu dejansko nastala premoženjska škoda zaradi plačila pogodbene kazni, temveč je lahko zahtevek utemeljeno zavrnilo že na podlagi te ugotovitve. Ne glede na to, pa je toženec v tretji pripravljalni vlogi zatrjeval, da s predloženimi elektronskimi sporočili tožnik ni izkazal zatrjevane (višine) škode, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem postopku pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal niti nastanka škode oziroma zmanjšanja premoženja iz naslova plačanih pogodbenih kazni naročniku družbi B. Pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi so zato neutemeljene.

17. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Toženec se je v tretji pripravljalni vlogi dne 16. 3. 2018 opredelil do novih trditev in dokazov tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre strošek toženca, ki je bil potreben za pravdo (155. člen ZPP), in mu za obrazloženo vlogo med postopkom po 2. točki tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) priznalo 75 % od vrednosti spora ali 225 točk, kot je priglasil v stroškovniku.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičen niti toženec, saj odgovor ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).