Jedro

Nadomestilo preživnine se zmanjša za znesek morebitne plačane preživnine. Prav na tej podlagi in ob upoštevanju izračunov v postopku angažiranega izvedenca ekonomske stroke je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju višine obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve (utemeljeno) upoštevalo višino s strani tožnika opravljenega „preplačila“ (torej tistih njegovih nakazil, ki so presegala stanje dolga iz naslova preživnin in stroškov zastopanja).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10.4.2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15 dneh plačati 903,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2012 dalje do plačila, - v višjem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, - odločilo, da je dolžan tožnik toženki povrniti pravdne stroške v višini 510,9 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter postopkovnih kršitev pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz sodbe ni moč ugotoviti, kako je sodišče zaključilo, da je toženka neupravičeno obogatena za 903,44 EUR in ne za 1.822,67 EUR, kot to zahteva sam (podana naj bi bila kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na 28. člen ZJSRS, ki ureja prehod terjatve na tožnika. Ker je toženka za del obdobja, v katerem ji je tožnik izplačeval nadomestilo preživnino, od preživninskega zavezanca s pomočjo izvršb prejela še preživnino, sam od zavezanca ne more uspešno zahtevati vračila toženki plačanih nadomestil. V skladu s tretjim odstavkom 21.d člena ZJSRS se nadomestilo preživnine zniža za znesek morebitne plačane preživnine. To pomeni, da je bila toženka za te zneske na njegovo škodo neupravičeno obogatena (pritožba se sklicuje na prvi odstavek 190. člena OZ in 29. člen ZJSRS). Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je toženka za mesece, ko je prejemala nadomestilo preživnine, s strani preživninskega zavezanca prejela tudi preživnine. Tožnik je vseskozi nasprotoval postavitvi izvedenca v zvezi z odločitvijo o višini neopravičene obogatitve, saj gre za preprosto in povsem pravno vprašanje. S tem, ko je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, je slednjemu prepustilo odločanje o pravnem vprašanju. Sam je takšnemu ravnanju sodišča tekom postopka odločno nasprotoval. Ker se sodišče ni izjasnilo glede njegovih pripomb na postopek, postavitev izvedenca, vprašanja izvedencu in na izvedeniško mnenje, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po osmi alineji drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se zoper ugodilni del sodbe pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov (in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico). Poudarja, da je znesek preživnine, ki ga mora vrniti tožniku previsok in napačno izračunan. S sodbo je odločeno samo o zahtevku za hčerko A. A., druga tožba za sina B. B. pa je bila vrnjena v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Poudarja, da je istočasno prejemala zneske od delodajalca očeta otrok po pravnomočnih sklepih o izvršbi (in sicer za oba otroka skupaj) ter par mesecev nadomestilo preživnine od tožnika. Zneski delodajalca niso bili nikoli specificirani in ločeni za posameznega otroka. Tudi postavljeni izvedenec ni ugotovil pravilnega dejanskega stanja oziroma zneska. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje naprej opredeliti o tem, da bi izvedencu v skladu z veljavnimi materialnimi predpisi povedalo, kaj je delodajalec toženki po pravnomočnih izvršilnih sklepih najprej plačal (in sicer ali je šlo za stroške izvršilnega postopka ali bodočo preživnino kot pravnomočno zavarovanje preživnine za eno leto ali mogoče zakonske zamudne obresti). Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo. Sama je bila upravičena do plačila preživnine (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) za več let nazaj. Zato vrstni red poplačil posameznih zneskov ni nepomemben, saj pomeni drugačno višino zneska, s katerim bi bila toženka mogoče obogatena. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo in sodbe tudi ni obrazložilo tako, da bi jo bilo moč preizkusiti (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne da bi samo rešilo pravna vprašanja, je povzelo izvedeniško poročilo izvedenca ekonomske stroke. Nerazumljivo je tudi, da je izvedenec zakonske zamudne obresti (napačno) računal z različnima količnikoma za vsakega izmed otrok, čeprav se te računajo po dnevih glede na plačilo glavnice. Napačen je tudi vrstni red posameznih poplačil oziroma se sploh ne da ugotoviti, kako sta sodišče prve stopnje in izvedenec ta vrstni red upoštevala.

6. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s tožnikovo pritožbo:

8. Sodišče prve stopnje je na 7. in (predvsem) 8. strani obrazložitve izpodbijane sodbe podalo jasne razloge, zakaj toženkina obveznost iz naslova neupravičene obogatitve(1) znaša 903,44 EUR. Zato pritožbeni očitek o neobstoju razlogov in nemožnosti preizkusa odločitve ne drži. 9. Drugi odstavek 21.d člena ZJSRS,(2) na katerega se sklicuje tudi pritožnik, določa, da se nadomestilo preživnine zmanjša za znesek morebitne plačane preživnine. Prav na tej podlagi in ob upoštevanju izračunov v postopku angažiranega izvedenca ekonomske stroke je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju višine obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve (utemeljeno) upoštevalo višino s strani tožnika opravljenega „preplačila“ (torej tistih njegovih nakazil, ki so presegala stanje dolga iz naslova preživnin in stroškov zastopanja).(3) Zato očitek, da naj bi sodišče prve stopnje v tem oziru napačno uporabilo materialno pravo oziroma določbe o neupravičeni obogatitvi(4) (190. člen OZ(5)), ne drži. Na drugi strani (tudi sicer povsem pavšalno) zatrjevanje, da naj bi iz izvedenih dokazov izhajalo, da je toženka za mesece, ko je prejemala nadomestilo preživnine, s strani preživninskega zavezanca prejela tudi preživnine, v prvi vrsti predstavlja v sporih majhne vrednosti (kot je predmetni) nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja.

10. Neutemeljeno je nadalje navajanje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je svojo odločitev oprlo na njegovo mnenje, izvedencu prepustilo odločanje o pravnem vprašanju. Ob tem, da pritožba ne uspe jasno pojasniti, katero pravno vprašanje ima točno v mislih, je tudi sicer očitno, da temu ni tako. Izvedensko mnenje vsebuje „zgolj“ na podlagi relevantnih vhodnih podatkov podane ugotovitve (izračune(6)) glede višine toženkinega dolga. Skratka gre za dejanske ugotovitve in ne pravne zaključke oziroma presojo. To je v celoti samo opravilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni moč slediti očitku, da naj bi sodišče prve stopnje, ker se ni opredelilo do njegovih v zvezi z izvedencem oziroma njegovim mnenjem podanih pripomb, zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.(7) Ob tem, da pritožnik teh pripomb ne konkretizira (zaradi česar njihove relevantnosti niti ni moč presoditi), je moč ugotoviti, da kršitve, na način, kot jo opredeljena v pritožbi (tudi če bi bila res zagrešena), ne predstavlja omenjene absolutno bistvene postopkovne kršitve, temveč (kvečjemu(8)) relativno bistveno kršitev (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki pa v sporih majhne vrednosti (kot je predmetni) prav tako ne predstavlja upoštevnega pritožbenega razloga.

V zvezi s toženkino pritožbo:

11. Tudi toženkine pritožbene navedbe spričo svoje presplošnosti (hipotetičnosti) ne uspejo vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane sodbe. Tako npr. slednja nasprotuje prisojenemu znesku kot previsokemu, a ne uspe konkretno pojasniti, ne zakaj naj bi bilo temu tako in (še manj) kakšen naj bi bil (po njenem mnenju) pravilen znesek. Vse to velja tudi za očitek, da sodišče prve stopnje ni rešilo pravnih vprašanj oziroma da izvedenec ni ugotovil pravilnega dejanskega stanja (pravilnega zneska). Iz izvedenskega mnenja kot tudi same izpodbijane sodbe je jasno razvidno, katere postavke in v kakšnem znesku so bile pri ugotavljanju višine dolga upoštevane (in kako). Navajanje, češ da bi se moralo sodišče prve stopnje „opredeliti“ do tega, da bi izvedencu v skladu z veljavnimi materialnimi predpisi povedalo, kaj je delodajalec toženki po pravnomočnih izvršilnih sklepih najprej plačal, je ne le nejasno,(9) ampak iz prej omenjenega razloga tudi sicer brezpredmetno.(10) Kakor tega ni storila v pripombah na izvedensko mnenje, toženka tudi v predmetni pritožbi ne uspe pojasniti, v čem (in zakaj) naj bi bile ugotovitve izvedenca(11) oziroma z njegove strani izračunana višina dolga (zaradi domnevnega neupoštevanja pravilnega vrstnega reda poplačil) napačna, niti kakšen (in zakaj) naj bi bil (po njenem mnenju) pravilen znesek.(12)

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka, ki jih je priglasila, sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (2): Zakon o Javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 25/1997 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Glej 8. stran obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Ker naj bi „dopustilo“, da je toženka prejela, več kot ji gre.

Op. št. (5): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (6): Katerih izdelava je tudi utemeljevala (opravičevala) njegovo postavitev.

Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (8): Če bi bilo hkrati zatrjevano in izkazano, da je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Op. št. (9): Sodišče se v oziru nima kaj “opredeljevati“. Tudi sicer toženka v postopku na prvi stopnji v tej smeri ni postavila nobenih obrazloženih (konkretnih) trditev.

Op. št. (10): Posledično pa tudi očitki o kršitvah iz 14. in (celo) 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pritožba s (sicer pavšalnim) navajanjem o napačnem vrstnem redu posameznih poplačil in hkratnim očitkom, da naj se sploh ne bi dalo ugotoviti, kako sta sodišče prve stopnje in izvedenec ta vrstni red upoštevala, zapade tudi v očitno protislovje.

Op. št. (11): In posledično sodišča prve stopnje.

Op. št. (12): Enako velja za pritožbeno nestrinjanje z višino izračunanih zakonskih zamudnih obresti oziroma parametri, ki jih je izvedenec pri tem izračunu uporabil.