Jedro

Sodišče prve stopnje je predlagan dokaz z zaslišanjem tožnikovih otrok zavrnilo z argumentom, da so bili v spornem obdobju še premajhni, da bi lahko povedali kaj relevantnega za odločitev sodišča. Takšna odločitev predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 27.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (II.) naložilo tožniku, da toženi stranki povrne pravdne stroške 2.346 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno vložil pritožbo tožnik, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba opozarja, da je tožnik škodo, ki jo je uveljavljal, specificiral, postavil je enoten zahtevek. Znesek 3.900 EUR, kolikor je prejel s strani upravne enote, predstavlja nadomestilo za premoženjsko, ne pa za nepremoženjsko škodo. Tožnik meni, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in da je treba ugotoviti le še višino škode, kar pa se nanaša na strokovna medicinska vprašanja, zato bi bilo treba postaviti izvedenca medicinske stroke. Družinsko življenje je bilo zaradi izbrisa bistveno prizadeto. Zato bi po prepričanju tožnika sodišče moralo zaslišati tožnikove otroke, ki so občutili negativne posledice, ki jih je doživljal tožnik in kako so te vplivale na njihovo družinsko življenje.

Nastanek neugodnih posledic izbrisa ne izključuje dejstvo, da je tožnik prestajal zaporno kazen, s tem po prepričanju pritožbe ni pretrgana vzročna zveza, pač pa so bile posledice izbrisa zato še toliko večje. 78 mesecev izbrisa je dolgo obdobje, kar vpliva na intenzivnost posledic izbrisa in trajnih posledic. Od leta 1977 je tožnik stalno živel v RS. Zaradi izbrisa ni imel druge možnosti zase in družino, da bi lahko drugje stalno živel. Izbris je bil ključen poseg v njegovo družinsko življenje, zaradi česar je duševno trpel. Tožnik je specificiral in konkretiziral svoje navedbe glede nepremoženjske škode. a sodišče na te navedbe ni vsebinsko odgovorilo. Zaradi izbrisa je tožnik izgubil svoje dostojanstvo, osebnostne pravice, ni se mogel zaposliti za nedoločen čas, izgubil je vir preživljanja ter tudi hudo zbolel zaradi stresa in strahu. Zaradi izbrisa je trpel težave v obliki sladkorne bolezni, depresije, težkega življenja, stresa, nespečnosti, razdražljivosti. Ima trajne okvare zdravja.

3. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč predlagan dokaz z zaslišanjem tožnikovih otrok zavrnilo z argumentom, da so bile v spornem obdobju še premajhni, da bi lahko povedale kaj relevantnega za odločitev sodišča. Takšna odločitev predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena.1 Dejstvo je namreč, da so bili v času sojenja otroci stari že med 19 in 29 let in bi, če bi jih sodišče zaslišalo, lahko povedali, kar se spomnijo iz otroštva. Zaslišanje otrok je tožnik predlagal v zvezi s svojimi trditvami, da zaradi izbrisa ni mogel skrbeti za svoje otroke, da ni mogel z družino na dopust, da ni mogel spremljati otrok pri izvenšolskih dejavnostih, da mu je zaradi izbrisa razpadla družinska skupnost, da ni prihajal na šolske prireditve in roditeljske sestanke hotel dokazati, kako je izbris vplival na njegovo skrb za otroke, na njegovo družinsko skupnost. Z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva in s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Ugotovljena kršitev je zato narekovala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ki naj v ponovljenem sojenju dopolni dokazni postopek in izvede dokaz z zaslišanjem predlaganih prič, nakar naj izvedene dokaze ponovno oceni ter napravi ustrezno dokazno oceno.

6. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja še na dejstvo, ki se je pojavilo v postopku in sicer, da je bil tožnik del obdobja izbrisa v zaporu, ni pa jasno ali celotno obdobje ali le del tega obdobja (in v tem primeru, koliko časa je to trajalo).2 Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino štelo za ključno, zato bi bilo dolžno v primeru, da stranki nista podali ustreznih dejanskih trditev, opraviti materialno procesno vodstvo in dejstvo na ta način razčistiti: v primeru, da je bil tožnik celotno obdobje izbrisa v zaporu so namreč posledice izbrisa bistveno drugačne, kot če je bil v zaporu samo krajši del tega obdobja. Tudi to dejstvo bo moralo sodišče v ponovljenem sojenju ustrezno razčistiti.

7. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče izvede dokaz z izvedencem tedaj, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Če takšna dejstva niso zatrjevana, se dokaz z izvedencem ne izvaja – izvedba dokaza dejanskih trditev namreč ne more nadomestiti, prav tako pa sodišče samo (ali izvedenec) tudi ne more iskati zdravstvenih težav, ki naj bi jih oškodovanec imel. 8. Pritožbeno sodišče je glede na vse pojasnjeno moralo ugoditi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V primeru, da bi pritožbeno sodišče samo odpravljalo ugotovljene kršitve, bi se namreč šele na pritožbeni stopnji prvič opredeljevalo do nekaterih navedb tožnika, hkrati pa bi moralo izvesti tudi večji del dokaznega postopka v zvezi s tožbenimi trditvami o vplivu izbrisa na tožnikovo družinsko in zakonsko življenje. Po opravljanjem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave RS, in pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev postopka do pravnega sredstva. Navedene okoliščine so zato narekovale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tako npr. VSRS Sklep II Ips 20/2017 in druge. 2 Ta nejasnost je razvidna iz 12. in 13. točke obrazložitve.