Jedro

Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dopustno vložiti revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Po prvem odstavku 113. člena ZPP je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden rok izteče. Tožnikovemu pooblaščencu je bila vročena sodba sodišča druge stopnje dne 14.3.1997, s prvim naslednjim dnem mu je začel teči za vložitev revizije tridesetdnevni rok, ki se je iztekel skladno določilu četrtega odstavka 112. člena ZPP14.4.1997. Ker je bila revizija vložena šele 17.4.1997 torej po preteku zakonitega roka za njeno vložitev, jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo kot prepozno in je ni obravnavalo.

Izrek

Revizija se kot prepozna zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 7.11.1994 in njenega delavskega sveta z dne 29.11.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih). Ugotovilo je, da tožnikovega izostanka tudi po zaključku bolniškega staleža od 17.9.1994 dalje ni šteti za neopravičenega, saj tožniku kot delovnemu invalidu ni bila izdana odločba o razporeditvi na drugo, njegovi preostali delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto. V posledici te odločitve je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku na vnovično vzpostavitev delovnega razmerja s toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. Sprejelo je pravno stališče, da tožnikov izostanek ni bil opravičen, saj bi moral z vložitvijo pravnih sredstev uveljavljati svojo pravico do ustrezne razporeditve.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik po svojem pooblaščencu vložil revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP. V reviziji navaja, da se je tožnik vsak dan javljal na delo in prosil za razporeditev na lažje delo, vendar brezuspešno. Zato je protispisen in zmoten zaključek drugostopnega sodišča, da tožnik ni prihajal na delo in da je podan dejanski stan za uporabo določila 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Ur. list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je vložena prepozno.

Iz povratnice, ki je v spisu, je razvidno, da je pooblaščenec tožnika v predhodnem postopku sprejel sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča iz Ljubljane dne 14. marca 1997, revizija pa je bila vložena dne 17.4.1997. Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dopustno vložiti revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Po prvem odstavku 113. člena ZPP je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden rok izteče. Tožnikovemu pooblaščencu je bila vročena sodba sodišča druge stopnje dne 14.3.1997, s prvim naslednjim dnem mu je začel teči za vložitev revizije tridesetdnevni rok, ki se je iztekel skladno določilu četrtega odstavka 112. člena ZPP14.4.1997. Ker je bila revizija vložena šele 17.4.1997 torej po preteku zakonitega roka za njeno vložitev, jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo kot prepozno in je ni obravnavalo.

Določbe ZPP se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).