Jedro

Izvedenec je le pomočnik sodnika, ki ga sodišče imenuje, če je za razjasnitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tudi če izvedenec sodniku posreduje pravila stroke, ki so pravnega značaja, sodnik na podlagi teh pravil sam vsebinsko konkretizira pravno normo. Izvedenec ne sodi, pač pa to vedno stori sodnik.

Izročitev projektne dokumentacije, ki je podlaga za določitev predmeta izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja, oziroma njenih sprememb ima značilnost (pravno naravo) naročnikovih navodil oziroma njegovega naročila. Izvajalec je dolžan naročnika opozoriti na pomanjkljivosti projektne dokumentacije. Ta izvajalčeva obveznost spada med njegove pojasnilne obveznosti. Izvajalčeva pojasnilna dolžnost pa ne obstaja v zvezi z vsemi pomanjkljivostmi projektne dokumentacije, temveč samo v zvezi s tistimi, ki jih lahko ugotovi oziroma ki bi jih lahko ugotovil, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Njegovo znanje pa ni enako znanju, ki ga mora imeti profesionalna oseba (projektant), ki je izdelala projektno dokumentacijo.

Tožnik mora v tožbi navesti predvsem historični dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku tistega upravičenja, ki ga uveljavlja. Navedeno zadošča, da je tožba popolna v smislu procesnega prava, da se lahko obravnava, brez da bi jo sodišče moralo dati v popravo v smislu 108. člena ZPP. Vprašanje sklepčnosti tožbe pa je vprašanje materialnega prava. Čeprav je tožba popolna, je lahko nesklepčna, če bi se tožnikov zahtevek lahko izkazal za utemeljenega, vendar manjka določeno pravno relevantno dejstvo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati znesek 511.787,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Obenem je zavrnilo tudi zahtevek tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožena stranka), da ji mora tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožeča stranka) plačati znesek 1,612.545,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 491,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov v zavrnilnem delu njenega zahtevka po tožbi in stroškovnem delu (I. in III. točka izreka) in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka izpodbija prvostopno sodbo v zavrnilnem delu glede njenega zahtevka po nasprotni tožbi in stroškovnem delu (II. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

O stečaju tožene stranke

4. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju St 58/2014 z dne 9. 1. 2014 je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. Glede na to, da so bila pred tem v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank, ni bilo ovire za izdajo te odločbe (smiselna uporaba določbe drugega odstavka 207. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

5. Pravdni stranki sta sklenili Gradbeno pogodbo št. 1/5-2008 z dne 10. 7. 2008 za izgradnjo apartmajskega naselja v X. (v nadaljevanju Pogodba, priloga A5). V določbi 8.2. Pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo izvajalec (tožena stranka) v roku 15 dni po podpisu pogodbe in uvedbi v delo, vsekakor pa še pred kakršnimkoli plačilom mesečnih situacij, izročil naročniku garancijo banke v višini 10 % pogodbene vrednosti kot jamstvo, da bo pričel z deli v pogodbeno dogovorjenem roku, da jih bo izvajal skladno z določili te pogodbe v dogovorjeni kvaliteti, da jih bo dokončal v dogovorjenih rokih. Veljavnost te garancije bo 60 dni daljša kot znaša pogodbeno dogovorjeni rok gradnje. 21. člen Pogodbe določa primere, v katerih lahko naročnik (tožeča stranka) odstopi od pogodbe, med drugim, če izvajalec zamuja s kritičnimi roki in teh zamud ne bi nadoknadil niti v naknadnem roku, ki mu ga določi naročnik, če ne predloži v roku bančnih garancij, zavarovanj ali če imajo te listine pravne napake, če vodja gradbišča ni prisoten na gradbišču... V tem primeru je izvajalec dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 10% pogodbene vrednosti in vso škodo.

6. Med strankama ni sporno, da tožena stranka tožeči stranki ni izročila bančne garancije v višini 10% pogodbene vrednosti, zaradi česar je tožeča stranka odstopila od pogodbe. Glede na to, da je tožena stranka zatrjevala, da ni bil izpolnjen predpisan predpogoj za izročitev garancije, in sicer, da tožena stranka ni bila uvedena v delo v smislu prve alineje 6. člena Pogodbe, saj ni prejela od tožeče stranke vse potrebne PZI dokumentacije, in da tožeča stranka ni razpolagala s sredstvi za financiranje projekta, je med strankama sporno, ali je bila tožena stranka dolžna predložiti bančno garancijo in posledično, ali je tožeča stranka utemeljeno odstopila od Pogodbe in zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi odstopa iz razlogov na strani tožene stranke. V prvi alineji 6. člena pogodbe se je naročnik zavezal, da bo pisno uvedel izvajalca v delo (predal dva izvoda celotne PZI dokumentacije), potrjen izvod PGD dokumentacije pa bo shranjen na sedežu naročnika; predal pravnomočno gradbeno dovoljenje; predal prosto zemljišče, potrebno za izvedbo pogodbenih del z neoviranim dostopom; predal situacijo vseh obstoječih podzemnih instalacij, omogočil izvajalcu ureditev gradbišča z možnostjo koriščenja elektrike in vode, zagotovil koordinatorja za varstvo pri delu in varnostni načrt; izvedel prijavo gradbišča pri ustreznih institucijah 15 dni pred pričetkom del. Drugi odstavek 45. člena Posebnih gradbenih uzanc (PGU), ki se uporablja na podlagi 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in 24. člena Pogodbe, pa določata obveznost naročnika, da zagotovi sredstva za financiranje gradnje objekta in sredstva za plačilo obveznosti po sklenjeni pogodbi in da dokaze o tem (4. točka citiranega določila).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke gradbene stroke S. B. ugotovilo, da tožeča stranka ni pravočasno predala toženi stranki celotne PZI dokumentacije, saj nista bila ustrezna 1.) načrt strojnih inštalacij, zunanji vodovod in vročevod (A65 in B 118) in 2.) načrt strojnih inštalacij, prestavitev vročevoda (A65 in B 119), ker navedena načrta nista vsebovala bistvenih grafičnih risb (situacija z višinskimi kotami, vzdolžni potek in bistveni karakteristični prečni prerezi po presoji odgovornega projektanta) in podatkov, potrebnih za izvedbo del brez dodatnega projektiranja. Sodišče prve stopnje se je oprlo na tedaj veljavno določbo tretjega odstavka 35. člena Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji (Ur. l. RS št. 66/2004, 54/2005, 55/2008, v nadaljevanju Pravilnik), po katerem morajo biti načrti in elaborati v projektu za izvedbo po obliki in vsebini takšni, da lahko izvajalec izvede gradnjo brez dodatnega projektiranja. Navedena načrta citirani določbi nista ustrezala. Sodna izvedenka je v svojem izvedenskem mnenju sicer zapisala, da je bila PZI dokumentacija kljub ugotovljenim pomanjkljivostim ustrezna za začetek del, ker gre za izvedbo predvsem zemeljskih del in za manj zahteven objekt, ter da se ostale gradbiščne problematike v dobri gradbeni praksi strokovno rešujejo na mestu samem. Sodišče prve stopnje je sicer soglašalo z izvedenko, da bi v luči t.i. dobre gradbene prakse tožena stranka na podlagi prejete dokumentacije lahko začela s pripravljalnimi deli in da bi pravdni stranki pomanjkljivosti PZI dokumentacije lahko reševali sprotno, vendar po prepričanju sodišča prve stopnje tožena stranka k temu ni bila zavezana, zlasti upoštevaje dejstvo, da je bil del PZI dokumentacije, ki jo je prejela ob podpisu pogodbe, po vsebini takšen, da ne bi mogla izvesti gradnje brez dodatnega projektiranja in je bil zato v nasprotju z obvezno vsebino projektne dokumentacije po določbi tretjega odstavka 35. člena Pravilnika.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo očitek tožeče stranke, da je izvajalec kršil določilo členov 8.22. pogodbe, da bo v roku 30 koledarskih dni po podpisu pogodbe in predaji PZI dokumentacije le-to temeljito pregledal, jo primerjal s stanjem na objektu ter podal naročniku svoje pisno poročilo o ugotovitvah svojega pregleda s strokovno utemeljenimi pripombami. Čeprav je bila tožena stranka z vsebino pomanjkljivih dveh projektov PZI dokumentacije seznanjena že ob pripravi in oddaji ponudbe za izvedbo del dne 24. 4.2 008, ni bila dolžna podajati morebitnih pripomb na tehnično dokumentacijo že ob pripravi ponudbe aprila 2008, ampak je ta njena zaveza nastala šele ob podpisu pogodbe julija 2008. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da naročnik bremena pomanjkljive projektne dokumentacije ne more prenesti na izvajalca, saj bi odpravo napak projektne dokumentacije ali njeno dopolnitev moral zahtevati od projektanta. Zato je zaključilo, da je tožena stranka z vpisoma v gradbeni dnevnik na listih z dne 16. 7. 2008 in 23. 7. 2008 (B89), z dopisom z dne 8. 8. 2008 (B5) ter z elektronskim sporočilom z dne 23. 7. 2008 (priloga B6), oddanimi v roku 30 dni od podpisa pogodbe, podala ustrezno opozorilo o pomanjkljivostih PZI dokumentacije in zahtevala njihovo odpravo, kakor ji nalaga 84. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list št. 110/02 s spremembami, ZGO-1).

9. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki ob sklenitvi pogodbe ni bila izročena celotna PZI dokumentacija, in sicer toženka ni prejela PZI za telekomunikacijska omrežja, medtem ko je PZI ureditve brežin in arhitekture prejela šele septembra 2008. Predana PZI dokumentacija po oceni prvostopnega sodišča ni bila ustrezna in skladna s Pravilnikom tudi zato, ker ni bila podpisana in ožigosana (načrt arhitekture na prilogi B125, načrt zunanje ureditve na prilogi B127), kar ni v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena Pravilnika in nakazuje vsaj na neskrbnost in malomarnost tožeče stranke, če že ne na opustitev dolžnosti izročitve verodostojne PZI dokumentacije izvajalcu.

10. Na podlagi ugotovitev, da tožeča stranka kljub takšnemu zapisu v gradbeni dnevnik dne 16. 7. 2008 toženi stranki ni izročila celotne PZI dokumentacije (manjkala je PZI arhitekture, PZI ureditve brežin in PZI telekomunikacijskih omrežij), poleg tega pa del PZI dokumentacije (načrt strojnih inštalacij zunanji vodovod in vročevod in načrt strojnih inštalacij prestavitev vročevoda), po vsebini ni bil v skladu s Pravilnikom, saj je bil potreben dopolnjevanja in dodatnega projektiranja, del PZI dokumentacije je bil brez žiga in podpisa projektanta, torej brez izkaza o verodostojnosti te dokumentacije, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti izročitve količinsko celotne in vsebinsko ustrezne PZI dokumentacije, k čemur jo je zavezovala Pogodba in tudi PGU. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da tožena stranka ni bila uspešno uvedena v posel kljub drugačnemu vpisu nadzora o uvedbi v delo v gradbenem dnevniku. Sodišče prve stopnje je prišlo tudi do zaključka, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi tožencu izkazala, da razpolaga s sredstvi za financiranje projekta, kakor ji nalaga 4. točka drugega odstavka 45. člena PGU.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ni podan pogoj za odstop od pogodbe po peti alineji 21. člena pogodbe, to je, da izvajalec zamuja s kritičnimi roki in teh zamud ne bi nadoknadil niti v naknadnem roku, ki mu ga določi naročnik. Ker je bila uvedba v delo predpogoj za toženčevo obveznost pričeti s pogodbeno dogovorjenimi deli, po ugotovitvah sodišča pa toženka ni bila pravilno uvedena v delo, ni nastopila niti toženčeve dolžnosti pričeti izvajati pogodbena dela, zato ni mogoče šteti, da je odgovorna za neizvajanje oziroma za zamudo pri izvajanju del. 12. Tožeča stranka v pritožbi v glavnem prvostopnemu sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke pravilno oprlo na oceno izvedenih dokazov, tako listinskih dokazov kot izpovedb prič in strank, predvsem pa na izvedeniško mnenje. Dokazna ocena je po mnenju sodišča druge stopnje jasna, logična in dobro argumentirana. Pritožba ne ponuja razlogov, ki bi lahko omajali njeno prepričljivost. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obširno obrazložitev prvostopne sodbe.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedensko mnenje skladno s pravili stroke in ne vzbuja dvoma v nepristranskost in strokovnost dela izvedenca, zato se je pri odločanju nanj oprlo, vendar je prišlo do nekoliko drugačnega zaključka glede spornega vprašanja uvedbe v delo, o katerem je izvedenka sklepala na podlagi izkušenj iz prakse, sodišče pa je navedeno vprašanje presojalo z uporabo zakonskih pravil, uzanc in Pogodbe. Sodišče prve stopnje je sprejelo izvedenkine ugotovitve o vsebinski (ne)ustreznosti posameznih načrtov PZI dokumentacije, ni pa sledilo njenim zaključkom, da je bila PZI dokumentacija kljub ugotovljenim pomanjkljivostim ustrezna za začetek del, ker gre za izvedbo predvsem zemeljskih del in za manj zahteven objekt ter se takšna problematika v dobri gradbeni praksi strokovno lahko rešuje na mestu samem. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je izvedenec le specifičen pomočnik sodnika, ki ga sodišče imenuje, če je za razjasnitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (prim. 243. člen ZPP). Tudi če izvedenec sodniku posreduje pravila stroke, ki so pravnega značaja, sodnik na podlagi teh pravil sam vsebinsko konkretizira pravno normo. Izvedenec ne sodi, pač pa to vedno stori v končni fazi sodnik. Izvedenec sodišče seznani, kakšna so tipična ravnanja v določeni stroki, sojenje pa preostane sodniku.

14. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da del PZI dokumentacije ne ustreza pogojem iz tretjega odstavka 35. člena Pravilnika, saj na njeni podlagi ni mogoče izvesti gradnje brez dodatnega projektiranja, pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila uspešno uvedena v delo, posebno še, ker bi s pričetkom dela nanjo prešlo breme nepravočasnega izvajanja del. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da zaradi pomanjkljive dokumentacije toženka ni imela možnosti, da bi dela v zvezi s prestavitvijo vročevoda izvedla v rokih, kot jih je predvideval terminski plan. Tega tveganja pa ni mogoče naprtiti toženi stranki, če je tožeča stranka sama svoje obveznosti opravila pomanjkljivo oz. premalo skrbno in malomarno.

15. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja navedbe, na katere je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje, in sicer opozarja na mnenje izvedenke o dobri gradbeni praksi v zvezi s strokovnim reševanjem gradbiščne problematike na mestu samem, o vpisu nadzornega organa v gradbeni dnevnik, da je bila tožena stranka uvedena v delo ter predala terminski plan, kar naj bi pomenilo, da je bila 16. 7. 2008 nesporno izvedena uvedba v delo za obe pogodbeni stranki. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, vpis nadzornega organa v gradbeni dnevnik ni konstitutivnega pomena, navedenemu vpisu pa sledijo vpisi o pomanjkljivostih PZI dokumentacije. Iz navedenega logično sledi, da uvedba v delo ni bila nesporna, kot to skuša prikazati tožeča stranka.

16. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je neživljenjsko pričakovati, da bi izvajalec že ob pripravi ponudbe opozoril na pomanjkljivo projektno dokumentacijo, čeprav ni nujno, da bo do podpisa pogodbe sploh prišlo, posebno še, upoštevajoč razmerje med (večjim) številom oddanih ponudb in podpisanimi pogodbami. Drugačna pritožbena izvajanja so nerealna in nelogična.

17. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka s podpisom (7. člena) pogodbe izrecno potrdila, da ji je dobro znana lokacija gradbišča kot tudi projektna dokumentacija, zaradi česar naj drugačni zaključki sodišča ne bi bili utemeljeni. Določba 7. člena je ob primerjavi s 6. členom, kjer se naročnik zavezuje, da bo izvajalca pisno uvedel v delo in mu predal celotno PZI dokumentacijo, nejasna. Glede na to, da je bila vsebina pogodbe predlagana s strani tožeče stranke, je sodišče prve stopnje navedeno nejasnost pravilno razlagalo v korist tožene stranke (člen 83. OZ), posebno še, ker je celoten dokazni postopek pokazal pomanjkljivost nekaterih načrtov PZI dokumentacije.

18. Tožeča stranka ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre pri določbi 8.22. člena pogodbe, po kateri mora izvajalec podati pisno poročilo o PZI dokumentaciji s strokovno utemeljenimi pripombami, za pogodbeno določbo, na podlagi katere skuša naročnik breme pomanjkljive projektne dokumentacije prenesti na izvajalca, čeprav bi moral odpravo napak projektne dokumentacije ali njeno dopolnitev zahtevati od projektanta. Prav tako pritožba napada zaključek, da je tožena stranka z vpisoma v gradbeni dnevnik na listih z dne 16. 7. 2008 in 23. 7. 2008 (B89), z dopisom z dne 8. 8. 2008 (B5) iz z elektronskim sporočilom z dne 23. 7. 2008 (B6), oddanimi v roku 30 dni od podpisa pogodbe, podala ustrezno opozorilo o pomanjkljivostih projekta za izvedbo in zahtevala odpravo, kakor ji nalaga 84. člen ZGO-1. Pozitivno mnenje o ustreznosti toženkinih pripomb, ki ga je zavzelo prvostopno sodišče, temelji na izvedenkini izpovedbi.

19. Izročitev projektne dokumentacije, ki je podlaga za določitev predmeta izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja, oziroma njenih sprememb ima značilnost (pravno naravo) naročnikovih navodil oziroma njegovega naročila. Po tretjem odstavku 625. člen OZ mora podjemnik opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu. Na podlagi navedene določbe je zato izvajalec dolžan naročnika opozoriti na pomanjkljivosti projektne dokumentacije. Ta izvajalčeva obveznost spada med njegove pojasnilne obveznosti. Izvajalčeva pojasnilna dolžnost pa ne obstaja v zvezi z vsemi pomanjkljivostmi projektne dokumentacije, temveč samo v zvezi s tistimi, ki jih lahko ugotovi oziroma ki bi jih lahko ugotovil, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Merilo za presojo, katere pomanjkljivosti projektne dokumentacije bi izvajalec lahko ugotovil, so strokovno znanje in izkušnje, potrebne za (pravilno) izvajanje gradbenih del v širšem pomenu, ki so enake vrste kot dela, ki so predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja (so potrebna za izgradnjo objekta, ki se ga je izvajalec s sklenitvijo gradbene pogodbe zavezal zgraditi). To strokovno znanje in izkušnje pa niso enake tistim, ki jih mora imeti profesionalna oseba (projektant), ki je izdelala projektno dokumentacijo. Izvajalec tako (praviloma) nima specializiranega strokovnega znanja, potrebnega za projektiranje (prim. N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, Tretja knjiga, stran 956 in 957). V tej luči je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pomen opozorila o pomanjkljivostih PZI dokumentacije, ki ga je podala tožena stranka.

20. Tožeča stranka v pritožbi zmanjšuje pomen pomanjkljivosti, ki jih je imela predložena dokumentacija PZI TK in PZI zunanjega vodovoda in vročevoda ter prestavitve vročevoda, kar pa na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ne more vplivati. Enako velja za PZI ureditve brežin in arhitekture, kot tudi za odsotnost podpisov na PZI dokumentaciji. Kako so dela potekala z novim izvajalcem, to je družbo V. d. d., je za odločitev v tej zadevi brez pomena, saj je bila z novim izvajalcem sklenjena nova pogodba, spremenjen pa je bil tudi PGD.

21. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da je imela zagotovljena sredstva za financiranje gradnje objekta, ima oporo v listinskem dokazu, in sicer dopisu z dne 18. 12. 2008 (B9), v katerem je tožeča stranka toženo stranko pozvala k prekinitvi del iz razloga, ker ima nedorečeno finančno konstrukcijo, in je ocenila, da bodo v vmesnem času odpravljene okoliščine, ki ovirajo najetje posojil. S tem je tožnica sama priznala, da nima zagotovljenih sredstev za financiranje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da izjava banke z dne 10. 7. 2007 (A61), ne predstavlja zaveze banke, da bo projekt financirala, ampak le dobro namero banke, medtem ko je odločilno stališče kreditnega odbora. Nedvomno tožeča stranka še septembra in decembra 2008 ni imela sklenjenih kreditnih pogodb ne glede na izrečeno namero banke. Sodišče prve stopnje je opravilo tudi dokazno oceno zaslišanih strank ter prič, ki je po mnenju pritožbenega sodišča jasna in prepričljiva, zato vanjo nima pomislekov. Ob odsotnosti drugih listinskih dokazov in ob nasprotujočih si izpovedbah strank in prič, je ocenilo navedeni listini in prišlo do pravilnega zaključka, da sredstva za financiranje izgradnega objekta niso bila zagotovljena. Kaj se je pozneje dogajalo z novim izvajalcem V. d. d. pa, kot že rečeno, za odločitev ni bistveno.

22. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sicer praksa bank, da izjava, kakršna je predložena, pomeni, da je banka financiranje projekta sprejela, medtem ko je sklep kreditnega odbora in sklenitev kreditne pogodbe le še formalnost. Brez sklepa kreditnega odbora banka običajno ne sklene pogodbe, k financiranju projekta pa je zavezana šele tedaj, ko je pogodba dejansko tudi sklenjena.

23. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni tožena stranka nikoli od tožeče stranke zahtevala, da ji le-ta izkaže, da ima zagotovljena sredstva za financiranje, saj naj bi sodišče prve stopnje oporo za navedeno ugotovitev našlo izključno v trditvah direktorja tožene stranke in pristranske izpovedbe priče B. G. Ni namreč mogoče mimo dopisa z dne 18. 12. 2008 (B9), v katerem tožeča stranka sama priznava nedorečenost finančne konstrukcije. Drugačna izvajanja je tožeča stranka dokazovala izključno z izjavami strank in prič, ki jim sodišče ni sledilo. Da je sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, da je zahteval izkaz zagotovljenih sredstev za financiranje, pa je sodišče prve stopnje imelo oporo v že omenjenem dopisu z dne 18. 12. 2008. Po priznanju nedorečenosti finančne konstrukcije je namreč življenjsko razumljivo in logično, da je tožena stranka terjala dokaz o zagotovitvi sredstev za financiranje. V preostalem delu pa se sodišče prve stopnje ni moglo opreti na izpovedbe strank in prič, saj glede na nasprotujoče si izjave in ob pomanjkanju listinskih dokazov te sodišča niso mogle prepričati.

24. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni upoštevana zatrjevana kršitev tožene stranke v zvezi s peto alinejo 21. člena Pogodbe, in sicer da je tožena stranka zamujala s kritičnimi roki in teh zamud ne bi nadoknadila niti v naknadnem roku. V skladu z določilom prvega odstavka 5. člena Pogodbe je bila uvedba v delo predpogoj za pričetek izvajanja del. Če tožeča stranka ni opravila svojih obveznosti glede uvedbe v delo, ne more uspešno očitati toženi stranki zamud v zvezi z začetkom del. 25. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka kot razlog za odstop od pogodbe navaja tudi odsotnost vodje gradbišča z gradbišča in opustitev dolžnosti predložitve seznama vseh podizvajalcev in dobaviteljev, vključno z referencami. Vendar to niso bili razlogi, ki bi jih tožeča stranka navedla kot razlog v odstopu od pogodbe z dne 4. 3. 2009, zato se sodišče z njimi ni ukvarjalo.

26. Ni utemeljen pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek se v bistvu nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni podana, kar je sodišče že obrazložilo. Enako velja glede pavšalnega pritožbenega očitka o zmotni uporabi materialnega prava. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

O pritožbi tožene stranke:

27. Tožena stranka je z nasprotno tožbo uveljavljala plačilo opravljenih del po tretji začasni situaciji v višini 226.224,60 EUR na objektu apartmajsko naselje v X. (188.520,50 EUR brez DDV). Poleg tega je na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti tožeče stranke, ki naj bi neupravičeno odstopila od pogodbe, uveljavljala odškodnino, in sicer navadno škodo v višini 178.357,20 EUR in izgubljeni dobiček v višini 1,207.936,31 EUR. Navadno škodo predstavljajo stroški s podizvajalci (zidarji, tesarji), stroški stojnin in skladiščenja nabavljenega materiala, stroški organizacije in priprave gradbišča ter stroški v zavarovanje gradbišča. O zahtevku iz nasprotne tožbe na plačilo opravljenih del po tretji začasni situaciji v višini 226.224,60 EUR

28. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka v nasprotni tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo sklicevala na podatke iz tretje začasne situacije iz meseca aprila 2009 (priloga B3) s priloženo rekapitulacijo (priloga B4). V spisu se nahaja tudi tretja začasna situacija z dne 30. 6. 2009 (priloga B91), ki se glasi na plačilo 151.234,08 EUR (brez DDV) in se po višini ujema s priloženo rekapitulacijo za plačilo istega zneska brez DDV oziroma zneska 181.480,90 EUR z DDV (priloga B92). K tej situaciji je priložena še natančnejša rekapitulacija stroškov za junij 2009 za objekt apartmajsko naselje (priloge B93-B101). Glede na to, da se vtoževani znesek po višini ujema z zneskom tretje začasne situacije iz meseca aprila 2009, je sodišče prve stopnje sklepalo, da tožena stranka zahteva plačilo slednje. Vendar je ocenilo, da je zahtevek nesklepčen, ker toženka ni navedla pravno pomembnih dejstev, to je dejstev o vrsti in količini del, katere naj bi na podlagi sklenjene gradbene pogodbe opravila za tožečo stranko. Ker je tožeča stranka trdila, da tretje začasne situacije ni potrdila, ker ne temelji na dejansko opravljenih delih, je bilo trditveno in dokazno breme na toženi stranki, ki pa ga ni zmogla. Sodišče je pojasnilo, da izvedenki gradbene stroke ni naložilo, da preveri, ali so ta dela opravljena, saj tožena stranka takšnega dokaznega predloga ni podala, pa tudi s predlaganim dokazom ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage o tem, plačilo katerih del in kolikšnih količin sploh zahteva (prepoved t.i. informativnih dokazov).

29. Pritožnica navaja, da je predložila tretjo začasno situacijo na objektu apartmajsko naselje v višini 226.224,60 EUR z DDV, v kateri so navedena gradbena dela, ki jih je tožena stranka izvršila, in so ta dela tudi zneskovno opredeljena po svoji vrednosti. Pritožnica navaja, bi sodišče moralo skladno z določbo 285. člena ZPP opraviti materialno procesno vodstvo, pa tudi sicer je stališče, ki ga je zavzelo prvostopno sodišče, v nasprotju s sodno prakso. Sklicuje se na odločbi VSC sklep Cp 398/2000 in VSL sodba I Cpg 267/2004. Vendar navedeni odločbi nista primerljivi s predmetno zadevo. Odločba I Cpg 267/2004 se ne nanaša na začasne situacije, odločba Cp 398/2009 pa se sklicuje na situacije, v katerih je natančno naveden obseg dela in določena cena. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pa iz nasprotni tožbi priložene tretje začasne situacije ne izhajajo natančne vrste in količine opravljenih del, zato je ni mogoče preizkusiti. V spisu se sicer nahaja tudi začasna situacija, v kateri so podatki konkretneje specificirani, vendar se zneskovno ne ujema z vtoževanim zneskom, in ker se tudi pritožnica sklicuje na situacijo iz aprila 2009, ki se zneskovno ujema z vtoževanim zneskom, je očitno prav ta nespecificirana tretja začasna situacija predmet odločanja v tej zadevi. Pritrditi je zato treba ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je bila že trditvena podlaga tožene stranke prešibka, poleg tega pa tožena stranka tudi ni ponudila ustreznih dokazov, kar bi morala storiti glede na to, da je tožeča stranka zanikala, da bi bila dela opravljena. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, da bi preveril, ali so zaračunana dela opravljena. Tožena stranka je sicer predlagala izvedenca gradbene stroke v odgovoru na tožbo in se v nasprotni tožbi pavšalno sklicevala na že predlagane dokaze. Vendar je dolžnost stranke, da določno navede, kateri dokaz predlaga za dokazovanje katerega konkretnega dejstva. Ne zadošča, da navede nabor dokazov in prepusti sodišču, da samo izbira, katero dejstvo se s katerim dokazom dokazuje. Na poziv sodišča prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo se je tožena stranka izrecno izjasnila, da predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke za dokazovanje višine izgubljenega dobička. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvam prvostopnega sodišča o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi zahtevka na plačilo tretje začasne situacije.

30. Tožena stranka navaja, da če je sodišče menilo, da nasprotna tožba ne vsebuje vsega, kar bi morala, bi jo moralo skladno z določilom 108. člena ZPP pozvati k dopolnitvi. V smislu 285. člena ZPP pa bi predsednik senata moral postavljati vprašanja in na drug primeren način vzpodbuditi toženo stranko, da navede vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tožbi (in nasprotni tožbi) ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, pač pa je bistveno, da je v tožbi navedeno toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Tožnik mora torej navesti predvsem historični dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku tistega upravičenja, ki ga uveljavlja s tožbo. Navedeno zadošča, da je tožba popolna v smislu procesnega prava, da se lahko obravnava, brez da bi jo sodišče moralo dati v popravo v smislu 108. člena ZPP. Vprašanje sklepčnosti tožbe pa je vprašanje materialnega prava. Čeprav je tožba popolna, je lahko nesklepčna, če bi se tožnikov zahtevek lahko izkazal za utemeljenega, vendar manjka določeno pravno relevantno dejstvo. V konkretnem primeru je uveljavljeno podlago zahtevka možno ločiti od drugih dejanskih podlag in tudi nobenega dvoma ni, na kateri življenjski dogodek tožnik veže nastanek svojega domnevnega zahtevka. Tožba je popolna in sposobna obravnavanja, manjkajoča dejstva pa lahko tožnik navede še kasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. K temu bi ga lahko vzpodbudilo tudi sodišče v okviru materialno pravdnega vodstva. Vendar ima tudi materialno procesno vodstvo na področju dejanskih navedb svoje meje. Sodišče bi opustilo materialno pravdno vodstvo, če strank ne bi opozorilo na dopolnitev trditvene in dokazne podlage, če stranka kljub skrbnosti ni vedela in ni mogla vedeti, da gre za pravno pomembna dejstva in dokaze. Vendar je v tej zadevi že tožeča stranka v svojih vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo navajala, da nobena izmed postavk, ki jih uveljavlja tožena stranka v nasprotni tožbi, ni z ničemer utemeljena, navajani so le neki pavšalni zneski brez utemeljitev in izračunov in brez vsakih listin in je zahtevek kot takšen nesklepčen. Upoštevaje nasprotne trditve tožeče stranke zato nadaljnje opozarjanje sodišča s tem v zvezi ni bilo potrebno. Tožena stranka se je namreč sama zavedala pomanjkljivosti svoje trditvene in dokazne podlage, zato si je izposlovala rok, da s pripravljalno vlogo odgovori na navedbe tožeče stranke. Če pri dodatnih navedbah ni bila dovolj skrbna, vzroka za neuspeh ne more pripisati sodišču, pač pa mora sama nositi posledice.

31. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da sklicevanje na vsebino listinskega dokaza (začasne situacije na prilogi B3-B4) ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, vendar ne kot nosilni razlog za zavrnitev tega zahtevka. Kot nosilni razlog je sodišče prve stopnje navedlo, da (kljub upoštevanju začasne situacije z rekapitulacijo iz aprila 2009) tožena stranka ni dovolj določno opredelila svojega zahtevka, saj iz rekapitulacije ne izhajajo natančne vrste in količine opravljenih del, ampak le naslednje postavke: gradbeno obrtniška dela enot A 933,66 EUR, zunanja ureditev 14.582,20 EUR, strojne instalacije 363,95 EUR, predračun št. 71.705,37 EUR, rušitvena dela 89.749,32 EUR, ostalo 11.186,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da iz tako opisanih postavk ni razvidno, katere vrste in količine del se vtožujejo, ob odsotnosti relevantnih trditev pa ni mogoče preveriti utemeljenosti zahtevka po višini oziroma pravilnosti izračuna vtoževanih zneskov.

32. Vsebina začasne situacije je opredeljena v 61. in 62. členu Posebnih gradbenih uzanc (PGU). Glede na četrti odstavek 62. člena PGU začasne situacije vsebujejo podatke o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del, prej izplačanih zneskih in znesku, ki ga je treba plačati na podlagi izstavljene situacije. Začasna situacija iz aprila 2009 ne vsebuje podatkov o količinah in cenah izvedenih del in je zato že sama situacija pomanjkljiva. Vsled navedenega je pomanjkljiva tudi trditvena podlaga tožene stranke, ki se sklicuje na to začasno situacijo.

Glede zahtevka iz nasprotne tožbe na plačilo izgubljenega dobička

33. Tožena stranka je v utemeljitev tega zahtevka navedla, da ji je bila zaradi neupravičenega odstopa od pogodbe povzročena škoda, ki znaša 1,207.963,31 EUR, gre pa za dobiček, ki ga je tožena stranka pričakovala od realizacije te pogodbe. Iz navedb tožene stranke izhaja, da če ne bi tožeča stranka neupravičeno odstopila od pogodbe, bi tožena stranka, upoštevajoč pogodbeno vrednost 4,900.000,00 EUR, stroške (materialni stroški, stroški podizvajalcev itd.) v zvezi z realizacijo pogodbe 71,12 % pogodbene vrednosti, imela 28,88 % pogodbene vrednosti (1,415.120,00 EUR) čistega dobička od projekta. Tožena stranka je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke v dokaz višine izgubljenega dobička in izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ob primerjavi z drugimi ali podobnimi gradbenimi pogodbami, ki so mu kot strokovnjaku nedvomno znane, podal mnenje o trditvah tožene stranke glede višine materialnih stroškov cca 71 %. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po njegovi oceni toženkina trditvena podlaga pomanjkljiva, saj bi višino dobička iz primerljivih pogodb morala navesti in z računi izkazati sama tožena stranka (npr. iz gradbenih pogodb, na podlagi katerih je sama izvajala dela pred sklenitvijo obravnavane pogodbe ali na podlagi kateri so drugi izvajalci izvajali primerljiva dela v enakem obdobju) in sodni izvedenec ne more ugotavljati teh dejstev namesto nje. Toženka ni konkretno navedla, kateri odhodki naj se upoštevajo, niti ni pojasnila svojega položaja po predpisih o davku za dodano vrednost. Tudi sicer si tožena stranka po oceni prvostopnega sodišča prihaja sama s seboj v nasprotje, ko pri izračunu višine izgubljenega dobička izhaja iz predpostavke, da v celoti ni izpolnila svojih obveznosti, na drugem mestu pa zatrjuje, da je nekatera pogodbena dogovorjena dela izvedla in zahteva plačilo prve in druge začasne situacije pred Okrožnim sodiščem v Celju, tretje začasne situacije pa v tej pravdi.

34. Pritožnica vztraja, da je navedla dovolj pravno odločilnih dejstev, če pa temu ni tako, bi sodišče moralo postopati po določilu 108. člena ZPP in 285. člena ZPP ter toženo stranko pozvati k dopolnitvi manjkajočih navedb.

35. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo razlike med nepopolno in nesklepčno tožbo. Tudi v zvezi z zahtevkom iz naslova izgubljenega dobička pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba ni nepopolna, zato dopolnitev po 108. členu ZPP ni potrebna. Je pa nesklepčna, ker je tožena stranka podala pomanjkljivo trditveno podlago. Ker je na to opozorila že nasprotna stranka, sodišču ni bilo treba opraviti še dodatnega materialno pravdnega vodstva v tej smeri, saj bi tožena stranka ob potrebni skrbnosti morala sama vedeti, da je dopolnitev potrebna.

36. Bistveno za odločitev je, da je trditvena podlaga tožene stranke glede višine izgubljenega dobička pomanjkljiva in presplošna in samo posplošena navedba pričakovanega procenta stroškov in čistega dobička od realizacije pogodbe ne zadošča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožena stranka morala podati konkretne podatke o primerljivih pogodbah. Glede na načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov s postavitvijo izvedencev finančne in gradbene stroke, saj bi v tem primeru šlo za t.i. (nedovoljen) dokaz informativne narave. Iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi bila dejstva v zvezi z nastalo škodo in njeno višino zunaj njenega zaznavnega območja, tako da teh dejstev ni poznala ali jih ni mogla spoznati. Zato je bila njena dolžnost podati konkretne trditve in izračune na podlagi konkretnih podatkov, ne pa prepuščati izvedencu in sodišču, da samo zbira namesto nje podatke o teh odločilnih dejstvih in dokazih.

37. Obseg izgubljenega dobička se običajno ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju oškodovanca. Toženčeva trditvena podlaga ni zadostna, saj ni navedel ničesar o tem, kakšen prihodek in dobiček je ustvaril v preteklosti. Zato ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu.

O zahtevku iz nasprotne tožbe na plačilo stroškov v višini 178.357,20 EUR

38. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek iz nasprotne tožbe na povrnitev navadne škode (stroški s podizvajalci, stroški strojnih, skladiščenja, gradbeni stroški), ker je ocenilo, da tožena stranka ni dovolj konkretizirano in substancirano opredelila vrste in višine škode, niti ni predložila dokazov zanjo.

39. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (prim. zadnji odstavek na 17 strani izpodbijane sodbe), na kakšen način bi toženec moral konkretizirati nastale stroške in kakšne dokaze vse bi lahko predložil, pa tega ni storil. Glede na to, da je toženčeva trditvena podlaga glede nastanka navedene škode pomanjkljiva in presplošna, je odločitev o zavrnitvi zahtevka na povračilo stroškov pravilna. Glede pritožbenih očitkov o potrebnosti pozivov po 108. členu ZPP in 285. členu ZPP velja isto kot pri ostalih dveh zahtevkih iz nasprotne tožbe.

40. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve obeh pravdnih strank, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialno pravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbi tožeče stranke in tožene stranke pa je zavrnilo (353. člen ZPP).

41. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.