Jedro

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se materialni prekluzivni roki upoštevajo po uradni dolžnosti. ZPP v prvem odstavku 274. člena določa, da predsednik senata po uradni dolžnosti poleg pravočasnosti tožbe preizkuša še obstoj sodne pristojnosti, litispendence, res judikata in tožnikov pravni interes za vložitev tožbe. Gre za preizkus obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe, na katere sodišče pazi ves čas postopka. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, kdaj je začel teči 30-dnevni rok (od vročitve odpovedi stranki) na podlagi trditev in dokazov, ki sta jih predložili stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani sklep (IV. točka izreka) in sodba v zavrnilnem delu I., II. in III. točke izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu (ugodilni del I., II. in III. točke izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in sklep o stroških postopka (V. točka izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 8. 2015, ampak je trajalo do 18. 8. 2015; toženec je dolžan tožnika za čas od 12. 8. 2015 do 18. 8. 2015 prijaviti v socialna zavarovanja in mu obračunati ustrezni del plače glede na mesečni znesek 790,00 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2015 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V presežku, za čas od 19. 8. 2015 dalje, je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, prijavo v socialna zavarovanja ter obračun in plačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dni v mesecu za pretekli mesec do plačila, zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 461,26 EUR, od tega odvesti davke in tožniku plačati neto znesek z zakonskim zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 do plačila, v presežku za razliko 329,47 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 do plačila ter za odvod prispevkov od prisojenega zneska je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 436,26 EUR, od zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 do plačila, v presežku za razliko od 353,74 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 do plačila, je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Zavrglo pa je tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2015 in za vrnitev nazaj na delo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 258,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje (pravilno zoper ugodilni del, saj zoper zavrnilni del nima pravnega interesa) iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da tožnik toženi stranki ni predložil bolniških listov in da je tožnik zlorabil bolniški stalež. Tožnik je dne 19. 7. 2015 prišel na delo povsem zdrav, vendar je samovoljno zapustil delovno mesto takoj potem, ko mu je tožena stranka vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe. V času svoje prisotnosti na delu ni niti malo tožil nad slabim počutjem, ali kazal kakršnekoli znake obolelosti. Evidentno je, da trajanje bolniškega staleža tožnika sovpada z maksimalnim številom dni, ki jih lahko odobri osebni zdravnik samostojno, ne da bi zato potreboval presojo pristojne zdravniške komisije. Osebni zdravnik, ki je izdal bolniški list tožniku, očitno ni želel, da bi bolniški stalež tožnika presojala komisija. Zato tožena stranka v celoti ugovarja zaključku sodišča prve stopnje, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki 11. 8. 2015, temveč mu je trajalo do 18. 8. 2015 in mu je tožena stranka, za čas od 12. 8. 2015 do 18. 8. 2015, dolžna urediti prijavo v socialno zavarovanje. Tožnik tudi ni upravičen do sorazmernega dela regresa, saj je bil s toženo stranko dogovorjen, da se z zneskom sorazmernega dela regresa pobota škoda, ki jo je tožnik povzročil toženi stranki z neodobrenim in nikoli plačanim koriščenjem gostinskih uslug, ko je naročal hrano in pijačo zase in za svoje prijatelje. Tožena stranka poudarja, da je tožnik v delovnem času gostil svoje prijatelje, kar nedvomno predstavlja kršitve delovnih obveznosti, pobot povzročene škode tožnika s pripadajočim sorazmernim delom regresa pa je za tožnika ugodnejši, kot če bi tožena stranka od njega terjala celotno škodo. Prav tako je tožnik v celoti izrabil pripadajoči sorazmerni del letnega dopusta, kar izhaja tako iz evidence prisotnosti kot iz plačilnih list. Tožnik pa je tudi sicer za tako koriščen sorazmerni del dopusta v celoti prejel plačilo, kar je prav tako razvidno iz plačilnih list. Zato ne bi bilo pošteno, da bi mu morala tožena stranka navedeno še enkrat plačati. Tožena stranka ugovarja tudi plačilu stroškov postopka, saj meni, da je tožba v celoti neutemeljena in je zgolj poskus tožnika, da bi na račun tožene stranke pridobil neupravičeno premoženjsko korist, čeprav je tožniku znano, da je tožena stranka vse svoje obveze izpolnila. Tožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in v celoti zavrne zahtevek tožnika.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje (praviloma zoper zavrnilni del sodbe in sklep) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi zahtevku tožnika s stroškovnimi posledicami za toženo stranko oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma odpravi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je bila tožniku, po njegovih navedbah, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročena dne 27. 7. 2015. Ker je bila tožba po pošti poslana naslovnemu sodišču dne 27. 8. 2015, je tožnik zamudil 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 27. 7. 2015, je napačna. Res je tožnik na več mestih v tožbi sam navajal ta datum kot datum vročitve odpovedi, vendar je šlo pri tem za očitno pomoto, saj je tožena stranka navedenega dne (27. 7. 2015) šele izdala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ta datum ne predstavlja tudi dejanske vročitve odpovedi. Poštna pošiljka z dopisom „redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2015“ nikakor ni bila vročena tožniku istega dne, kot sta bila dopis in odpoved sestavljena. Že po logičnem poteku stvari listini nista mogli biti tožniku vročeni istega dne, saj pošta za vročitev poštne pošiljke potrebuje vsaj en dan. Tudi iz dopisa „redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2015“ izhaja, da je bila pošiljka poslana tožniku s priporočeno pošto, iz potrdila o oddani pošiljki (priloga B2), ki ga je predložila tožena stranka, pa je razvidno, da je bila navedena pošiljka na pošto oddana šele 29. 7. 2015, tako da tožniku nikakor ni mogla biti vročena, preden je bila oddana na pošto. Tožena stranka je tožniku predhodno po pošti poslala tudi dokument „Obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz poslovnih razlogov“ z dne 17. 7. 2015 in sicer dne 21. 7. 2015 (kar izhaja iz predložene povratnice podpisane s strani tožnika). Razvidno je, da je bila poštna pošiljka na pošto oddana tri dni po njeni sestavi in en dan pred prejemom s strani tožnika, kar izhaja tudi iz potrdila o oddaji pošiljke. Vročilnica o vročitvi dokumenta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 7. 2015 tožniku, ki naj bi dokazovala vročitev navedenega dokumenta na dan 27. 7. 2015, s strani tožene stranke ni bila predložena. Dne 27. 7. 2015 tožnik od tožene stranke ni prejel nobenega dokumenta, ampak je s tem datumom datirana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa jo je tožnik prejel dne 30. 7. 2015, torej dan po tem, ko jo je tožena stranka oddala na pošto (29. 7. 2015). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe in sklepa ni pravilno povzelo odločilnih dejstev iz vsebine listin, ki so v spisu in sicer potrdila o oddani pošiljki na pošto ter povratnic, prav tako pa odločilna dejstva iz teh listin v zvezi z obstojem pravno pomembnega dejstva datuma vročitve redne odpovedi tožniku niso ustrezno interpretirana. Tožniku je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 30. 7. 2015, kar pomeni, da je pravočasno vložil tožbo, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo kot prepozno zavrglo, napačna. Skladno z 8. členom ZPP se štejejo za dokazana dejstva, za katere odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnika, upoštevaje nasprotje med njegovimi navedbami in priloženimi dokaznimi listinami spodbuditi k dopolnitvi trditvene podlage z navedbo manjkajočih pravno odločilnih dejstev, česar na prvem naroku glavne obravnave ni realiziralo in z vprašanji ni dopolnilo in nadgradilo tožnikovih navajanj o odločilnih dejstvih. Upoštevaje 257. člen ZPP lahko sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank, vendar tožnika sodišče v tej smeri ni zaslišalo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke in prerekal trditve tožene stranke v pritožbi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja v pritožbi.

K pritožbi tožene stranke

7. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je bil tožnik v bolniškem staležu neupravičeno ter da je zlorabil bolniški stalež, kar je tožena stranka ugotovila dne 19. 7. 2015, ko je prišel tožnik na delovno mesto in je po presoji tožene stranke bil povsem zdrav. Tožnik je predložil potrdili o upravičeni zadržanosti od dela v obdobju od 19. 7. 2015 do 11. 8. 2015 in s tema potrdiloma dokazal, da je bil v spornem času upravičeno odsoten z dela zaradi bolezni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da sodišče na predlog delodajalca v individualnem delovnem sporu ne more presojati upravičenosti bolniškega staleža delavca na način, da bi ugotavljalo, ali je bil delavec v spornem času zmožen za delo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi podal izvid in mnenje o tem, ali je tožnik zlorabil bolniški stalež in ali je bil upravičeno odsoten z dela v obdobju od 19. 7. 2015 do 11. 8. 2015. 8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da ni pravne podlage za odločitev sodišča, da je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje dne 18. 8. 2015 in da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialno zavarovanje ter mu obračunati ustrezni del plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) pravilno zaključilo, da ker je bil tožnik po poteku odpovednega roka, po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začasno nezmožen za delo, bi mu delovno razmerje lahko prenehalo z dne, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šest mesecev po izteku odpovednega roka. Iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (priloga C1) izhaja, da je bil tožnik odjavljen iz delovnega razmerja dne 11. 8. 2015. Ker je iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (priloga A5) razvidno, da je bil tožnik v bolniškem staležu od 20. 7. do 31. 7. 2015 in 1. 8. 2015 do 18. 8. 2015, tožniku dne 11. 8. 2015 delovno razmerje ni moglo prenehati. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju do vključno 18. 8. 2015 in zato je toženi stranki za ta čas naložilo, da tožnika prijavi v socialno zavarovanje in mu obračuna nadomestilo bruto plače ter po odvodu davkov in prispevkov plača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2015 do plačila.

9. Neutemeljeno se tožena stranka v pritožbi sklicuje, da tožniku ni izplačala sorazmernega dela regresa, ker je imela terjatev do tožnika iz naslova povzročene škode in da je terjatev pobotala z regresom. Tožena stranka naj bi utrpela škodo, ki jo je povzročil tožnik s tem, ko je v odsotnosti vodstvenih delavcev v lokalu naročal hrano in pijačo zase in za svoje prijatelje ter nikoli ni plačal računov za koriščenje gostinskih uslug. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del regresa za letni dopust po četrtem odstavku 131. člena ZDR-1 v zvezi s 161. členom ZDR-1. Delodajalec ne more svoje terjatve pobotati s terjatvijo delavca, ne da bi delavec podal pisno soglasje za pobot terjatev. ZDR-1 v drugem odstavku 136. člena jasno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca, brez njegovega pisnega soglasja, pobotati s svojo obveznostjo plačila. V sporni zadevi tožena stranka niti ni trdila, da je imela soglasje tožnika za pobot teh terjatev. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 461,26 EUR.

10. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka na podlagi 164. člena ZDR-1 dolžna plačati tožniku nadomestilo za neizrabljen letni dopust po prenehanju delovnega razmerja. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je s predložitvijo plačilnih list dokazala, da je tožnik letni dopust v celoti izkoristil. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, da v času delovnega razmerja pri toženi stranki ni izrabil niti enega dneva letnega dopusta zaključilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust po prenehanju delovnega razmerja in da na plačilni listi obračunan letni dopust še ne dokazuje, da je tožnik letni dopust tudi dejansko izrabil, saj tožnik plačilnih listov ni podpisal in tožena stranka ni trdila, da je plačilne liste vročila tožniku.

K pritožbi tožnika

11. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožba v delu za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2015 in vrnitev nazaj na delo prepozna in jo je zato zavrglo. Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je tožbo v tem delu zavrglo kot prepozno. O tem, da se materialni prekluzivni roki upoštevajo po uradni dolžnosti, se je Vrhovno sodišče RS že izreklo. ZPP v prvem odstavku 274. člena določa, da predsednik senata po uradni dolžnosti poleg pravočasnosti tožbe preizkuša še obstoj sodne pristojnosti, litispendence, res judikata in tožnikov pravni interes za vložitev tožbe. Gre za preizkus obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe, na katere sodišče pazi ves čas postopka. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, kdaj je začel teči 30-dnevni rok (od vročitve odpovedi stranki) na podlagi trditev in dokazov, ki sta jih predložili stranki. Res je tožnik v tožbi večkrat omenil, da mu je bila odpoved vročena 27. 7. 2015, vendar je tožena stranka v odgovoru na tožbo dokazovala vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2015 tožniku s potrdilo o oddaji pošiljke na pošto. Iz predloženega potrdila o oddaji pošiljke na pošto pa je razvidno, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2015 oddala na pošto šele dne 29. 7. 2015, zato tožniku pošiljka nikakor ni mogla biti vročena že 27. 7. 2015. Iz dokaznega sklepa, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje izhaja, da je sodišče vpogledalo in prebralo listini: „dopis redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2015 in potrdilo o oddaji pošiljke na pošto“, ki ju je predložila tožena stranka.

12. ZDR-1 v tretjem odstavku 200. člena določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker torej rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi teče od dneva vročitve odpovedi, je potrebno začetek teka roka vsekakor skrbno preveriti, saj gre za prekluzivni rok in nastopijo za stranke tako hude posledice, kot je izguba pravice uveljavljati nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče prve stopnje, tudi glede na 285. člen ZPP, ki opredeljuje materialno procesno vodstvo predsednika senata, tožnika pozvati, da bi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka navedel vsa odločilna dejstva glede datuma vročitve odpovedi, predvsem ker iz dokazov, ki jih je predložila tožena stranka izhaja nasprotje med tem, kar je trdil tožnik glede vročitve in tem kar je trdila tožena stranka. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki ter zavrnilnem delu I., II. in III. točke izreka sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je bila tožniku odpoved pogodb o zaposlitvi vročena in nato odločiti, ali je glede na datum vročitve odpovedi tožnik tožbo vložil prepozno. V odvisnosti od te ugotovitve bo moralo odločiti še o preostalem delu tožbenega zahtevka.

13. Ker je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje je odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).