Jedro

Zapuščinski postopek je eden od nepravdnih oziroma nespornih postopkov. V tem postopku sodišče ne more ugotavljati dejstev, ki so med strankami sporna, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo moral pritožnik v primeru, če z edino dedinjo vprašanja lastništva denarnih sredstev ne bo rešil sporazumno, svoj zahtevek uveljaviti v pravdnem postopku, pravilna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (tč. A/2 izreka) potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da po sedaj znanih podatkih v zapuščino sodi garsonjera ob R. v Ljubljani, dvoinpolsobno stanovanje v Ljubljani na V., osebno vozilo Ford Fiesta in sredstva na različnih v izreku navedenih, računih pri bankah v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji ter delnice vloženega lastninskega certifikata pri Savi Kranj in devidende iz tega naslova ter avstrijsko zavarovanje. Ugotovilo je, da je zapustnikov oče F. M. izločal iz zapuščine denarna sredstva naložena pri avstrijskih bankah, kar pa mu zakonita zastopnica mladoletne dedinje zaenkrat ni priznala, zato bo moral svoj zahtevek uveljavljati v pravdnem postopku, v kolikor ne bo prišlo do sporazuma. Nato je za dedinjo na osnovi zakonitega dedovanja proglasilo zapustnikovo mladoletno hči N. M. do celotne zapuščine in odredilo nakazilo v izreku navedenih denarnih sredstev upniku M. M., glede sredstev pri Novi Ljubljanski banki in A banki pa odredilo, da se le-ta nakažejo na posebno pupilno hranilno vlogo na ime mladoletne dedinje. Proti sklepu sta se pritožila H. R. in oče zapustnika, F. M.. Nobeden od njiju formalno ne zatrjuje obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Oba pa izpodbijata sklep o dedovanju v delu, v katerem je navedeno, da bo moral zapustnikov oče F. M. zahtevek uveljavljati v pravdnem postopku, v kolikor ne bo prišlo do sporazuma. H. R. v pritožbi navaja, da kot zakonita zastopnica mladoletne dedinje ne priznava zahtevka zapustnikovega očeta, ker o teh sredstvih nima nobenih podatkov in se o tem zahtevku tudi ni nikoli opredelila. Prosi za ustrezno popravo sklepa. Nadalje predlaga dopolnitev sklepa o dedovanju z odločitvijo o stroških za obe stanovanji za čas od 21.7.1996, ki znašajo preko 400.000,00 SIT in še naraščajo, ki jih je poravnala sama in so bili tudi predmet zapuščinske obravnave. F. M. pa v pritožbi navaja, da je sodišču dostavil vso dokumentacijo, ki izkazuje lastništvo denarnih sredstev pri avstrijskih bankah. Prosi, da te dokumente sodišče pregleda in vnese v sklep o dedovanju oziroma, da omogoči vpogled v dokumente zakoniti zastopnici dedinje ga. H. R.. Pritožbi nista utemeljeni. Nobeden od pritožnikov ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je zapisana v tč. A/2 izreka izpodbijanega sklepa, da med očetom zapustnika F. M. in zakonito zastopnico dedinje, ki je hkrati pritožnica, H. R., ni prišlo do soglasja o tem, da so sredstva na računih v avstrijskih bankah last F. M. smiselno torej, da ne sodijo v zapuščino. Zapuščinski postopek je eden od nepravdnih oziroma nespornih postopkov. V tem postopku sodišče ne more ugotavljati dejstev, ki so med strankami sporna, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo moral pritožnik F. M., če z edino dedinjo vprašanja lastništva denarnih sredstev ne bo rešil sporazumno, svoj zahtevek uveljaviti v pravdnem postopku. Dejstvo, da je pritožnik F. M. v zapuščinski spis predložil vse listinske dokaze, zato ni odločilnega pomena. Zakoniti zastopnici dedinje H. R. pa je kot stranki v zapuščinskem postopku vsekakor dana možnost vpogleda tudi v to listinsko dokumentacijo. S tem je odgovorjeno tudi na navedbe pritožnice H. R.. O zahtevku F. M. v zapuščinskem postopku oziroma v sklepu o dedovanju zaenkrat ni bilo mogoče odločiti, zato je neutemeljena prošnja pritožnice H. R., da se sklep o dedovanju popravi. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni odločalo o stroških za stanovanji, ki sodita v zapuščino, ki naj bi jih po navedbah pritožnice H. R. od zapustnikove smrti nosila ona. Gre za terjatev, ki jo ima pritožnica do dedinje in ne do zapuščine, odločitev o tej terjatvi ne spada v sklep o dedovanju, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko o utemeljenosti tega zahtevka v zapuščinskem postopku ni odločalo. Pokaže se torej, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane odločitve ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena in na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je pravilno uporabilo tudi določbe, ki urejajo zapuščinski postopek, je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi z 163. čl. ZD, pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.