Jedro

Tožbi za zvišanje ali znižanje preživnine je mogoče ugoditi le, če so razmere bistveno spremenjene. Življenjske razmere se namreč nenehno spreminjajo, zato sleherna sprememba ne more biti bistvena. Drugačno stališče bi izvotlilo institut pravnomočnosti.

Določitev višine preživninske obveznosti ni matematično opravilo, temveč rezultat vrednotnega sklepa, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku, ki ga tvorijo: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za znižanje preživnine in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma ugodi ali pa zadevo vsaj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Pritožba navaja, da je tožnik izkazal spremembe takšnih razsežnosti, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek za prerazporeditev bremena preživnine skladno z 129a., 129. ter 123. členom ZZZDR (1). Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obsega premoženja in prihodkov tožnika, potreb tožene stranke, in prihodkov zakonite zastopnice tožene stranke ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednost tožnikovega premoženja in njegove pridobitne zmožnosti. Premoženje tožnika se je namreč bistveno zmanjšalo, saj se je vrednost tožnikovih nepremičnin, ki jih je sodišče ob določanju višine preživnine ocenilo za nepremičnine »večje vrednosti«, po poplavah v letu 2010 občutno zmanjšala. Slabše so tudi tožnikove pridobitne zmožnosti, saj njegovo podjetje, zaradi gospodarske krize, posluje slabše, celo z izgubo. Hkrati ima slabe možnosti zaposlitve, saj se približuje 50 letom in je zaradi delovne nesreče zmanjšano delovno sposoben, prav tako pa ni povpraševanja po kadru z njegovo izobrazbo. Ob tem mora tožnik poleg tožene preživljati še dva otroka, za katera plačuje po 206,00 EUR mesečno ter enega od njiju, zaradi zdravstvenih težav, enkrat tedensko voziti na Rakitno, za kar porabi čas in denar. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tudi kakšne so preživninske zmožnosti zakonite zastopnice tožene stranke. Njena plača se je namreč od določitve preživnine zvišala za približno 40%, hkrati pa se vrednost njenega stanovanja, v katerem živi s toženo stranko, ni spremenila. Glede potrebnih stroškov tožene stranke pa pritožba navaja, da so se le-ti zmanjšali za vsaj 87,88 EUR. Nekateri stroški so namreč odpadli z vstopom tožene v šolo, tožena pa tudi ne obiskuje več nekaterih izvenšolskih dejavnosti, strošek katerih je torej potrebno odšteti od višine potrebnih stroškov. Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do vseh ugotovitev, hkrati pa sta si izrek in obrazložitev sodbe v določenih delih nasprotujoča, zato je sodba nerazumljiva.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi. Hkrati priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je neutemeljena.

Sodišče sme na zahtevo zavezanca znižati z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (primerjaj 132. člen ZZZDR). Navedena zakonska določba je primarna pri uporabi materialnega prava v tem sporu, saj je šele ob ugotovljenih spremenjenih okoliščinah mogoče znova presojati višino preživninskega prispevka »glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca« (129. člen ZZZDR). Ob bistveno nespremenjenih okoliščinah bi namreč ponovno določanje višine preživnine pomenilo nedopusten poseg v pravnomočnost sodbe, s katero je bila preživnina prvotno določena. Spremembe po 132. členu ZZZDR morajo biti torej bistvene, kajti življenjske okoliščine se sicer neprenehoma spreminjajo.

Sklepanje na spremenjenost okoliščin je mogoče ob primerjavi podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času sprejetja odločitve o višini preživnine. Ob tem je potrebno poudariti, da določitev višine preživninske obveznosti ni matematično opravilo, temveč rezultat vrednotnega sklepa, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku, ki ga tvorijo: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta. Zahtevek za znižanje preživnine je torej utemeljen, le če je porušeno vrednotno sorazmerje med temi tremi dejavniki in ne ob vsaki minimalni (numerični) spremembi vrednosti katerega od teh dejavnikov, saj tudi prvotno določena preživnina ni rezultat golega računskega pristopa.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnikov zahtevek že po temelju ni utemeljen, saj ni dokazal, da so se bistvene okoliščine tako spremenile, da bi narekovale poseg v preživnino določeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 1698/2009 z dne 31. 4. 2010 ter potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 3458/2010 z dne 29. 9. 2010. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je pravilen in ga tožnik s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti.

Pritožba tudi napačno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je zakoniti zastopnici tožene stranke plača zvišala iz 900,00 EUR na 1.282,70 EUR, torej za 40%. Iz sodbe je namreč razvidno, da je sodišče ob določitvi preživnine upoštevalo obdobje do marca 2010, ko je plača zakonite zastopnice tožene stranke že znašala 1.240,00 EUR. Pri odločanju o zahtevi za znižanje preživnine je zato pravilno štelo, da se ji plača v letu 2012 ni bistveno spremenila, saj znaša 1.282,70 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni prišlo do drugih bistvenih sprememb preživninske zmožnosti zakonite zastopnice tožene stranke. Da je lastnica stanovanja, v katerem živita s toženko, ter osebnega avtomobila, je bilo ugotovljeno že ob določanju nepremičnine.

Pritožbeni očitek, da se sodišče do spremenjene višine plače, ki jo prejema zakonita zastopnica toženke (ta sprememba pa je bagatelna), ni opredelilo, ni resničen.

Nadalje pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se potrebni stroški tožene stranke niso znižali, temveč kvečjemu povišali. Ne dvomi v pravilnost dokazne ocene v 9. točki obrazložitve, ki je sistematična in v celoti ustreza metodi racionalne argumentacije. Pritožbeno sodišče na tem mestu še enkrat poudarja, da določanje višine preživnine ni preprosta matematična operacija, saj je potrebno upoštevati tudi nematerialne dejavnike, vrednost materialnih pa je vseskozi variabilna. Sodišče pri odločanju seveda ni popolnoma svobodno in ne sme arbitrarno odločati, zato se pogosto opira na številčno izražene potrebe upravičenca, vendar le-te sodišču služijo zgolj kot okvir, ki objektivizira odločanje.

Četudi bi se toženkine potrebe znižale za 37,88 EUR, kot trdi pritožnik, ne bi šlo za bistveno znižanje potreb. Poleg tega pa pritožbeno sodišče, kot rečeno, zavrača preživninski matematizem, s katerim pritožnik utemeljuje tako odmerjen znesek.

Podobno velja za ugotovitve sodišča prve stopnje glede vrednosti tožnikovega premoženja in njegove pridobitne sposobnost. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo oceni sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal obstoja bistvenih sprememb v vrednosti premoženja in pridobitnih sposobnosti. Okoliščine, ki jih tožnik navaja v pritožbi so bile v večini pretehtane in upoštevane že ob določanju višine preživnine in jih kot takšnih sodišče v izpodbijani sodi ni štelo za spremembe. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno v 9. točki izpodbijane sodbe. Bistvena dokazna argumenta sodišča prve stopnje sta, da je očitno nerealno (in neresnično), da bi tožnik svojemu nekvalificiranemu delavcu izplačeval višji dohodek kot sebi, ki je lastnik in ima 7. stopnjo izobrazbe. Drugi dokazni argument pa priča o delu na črno (enako kot je bilo ugotovljeno že v prvotnem postopku). Na to dejstvo je sodišče sklepalo iz tega, da tožnik tudi v preteklosti ni vselej izdajal računov ter iz tega, da je račun, ki je vsebovan v prilogi B2 tega spisa, na zunaj nelogičen (glej razloge izpodbijane sodbe v 9. točki).

Edina dejanska sprememba bi lahko bilo zatrjevano zmanjšanje vrednosti tožnikovih nepremičnin. Vendar pa ta sprememba spet ne bi bila bistvena oziroma takšna, da bi spremenila ravnovesje med pravnorelevantnimi elementi, zato ne upravičuje ponovnega določanja preživnine. Sodišče namreč pri odločanju o višini preživnine ni ugotavljalo natančne vednosti nepremičnin, temveč se je oprlo zgolj na okvirno ugotovitev, da se le-te »večje vrednosti«, ta ugotovitev pa je tudi ob spremenjeni vrednosti točna. Te nepremičnine tako še vedno predstavljajo premoženjsko rezervo tožeče stranke. Torej enako kot v prejšnjem postopku.

Glede na navedeno je bilo potrebno tožnikovo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP (2)).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (smiselno prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa mora sama nositi stroške odgovora na pritožbo, saj niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo so potrebni, če bi lahko navedbe vsaj hipotetično vplivale na pravni položaj stranke, v takšnem primeru je vložitev odgovora na pritožbo potrebna za pravdo in je tudi strošek za to vlogo za pravdo potreben. Preizkus navedb v odgovoru na pritožbo tožeče stranke v tej pravdi pa pokaže, da niso takšne narave. Pritožbeno sodišče zato tožeči stranki stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 do Ur. l. RS, št. 84/2012).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s poznejšimi spremembami).