Jedro

Sklicevanje na odločbo US RS U-I-155/2020 ni primerno, saj se navedena odločba nanaša na določbo 4. točke prvega odstavka člena 39 ZNB2, v predmetni zadevi pa prekrškovni organ storilcu očita kršitev 31. člena ZNB v zvezi z 2. členom Odredbe.

Izrek

Ob reševanju pritožbe prekrškovnega organa se izpodbijana sodba razveljavi tudi po uradni dolžnosti in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vlagateljevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) ugodilo in izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je na podlagi 9. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po 8. točki prvega odstavka 57. člena ZNB, ki naj bi ga storil s tem, ker ni spoštoval določila 31. člena ZNB v povezavi z 2. členom Odredbe o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju: Odredba), saj se dne 25. 1. 2021 in 31. 1. 2021 ni udeležil testiranja pri izvajalcu testiranja JZ Zdravstveni dom dr. Jožeta Potrate Žalec (I. točka izreka) ter odločilo, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje prekrškovni organ ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe ZNB in ZP-1 iz 2. točke 154. člena ZP-1. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo storilec nasprotuje pritožbenim trditvam in ponavlja svoja stališča, da še do danes ni dokazano, da virusi povzročajo bolezni.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z odločbo o prekršku Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Celje in Dravograd, št. 7106-357/2021 z dne 5. 5. 2021 je prekrškovni organ storilcu očital: - da se dne 25. 1. 2021 in 31. 1. 2021 ni udeležil testiranja pri izvajalcu testiranja JZ Zdravstveni dom dr. Jožeta Potrate Žalec; - da je s tem zavrnil oziroma se izmikal obveznemu higienskemu pregledu, kar je v nasprotju z 31. členom ZNB v zvezi z 2. členom Odredbe.

6. V vloženi ZSV je storilec priznaval neudeležbo na testiranjih dne 25. 1. 2021 in 31. 1. 2021 ter zatrjeval protiustavnost ZNB, zdravstvene razloge za odklonitev testiranja ter zaskrbljenost o tem, ali res obstajajo znanstveni dokazi, da so virusi povzročitelji bolezni ter dokazi o zanesljivostih testov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo storilčevi ZSV, ker je zaključilo, da vodenje postopka o prekršku ne bi bilo več smotrno, saj gre za prekršek neznatnega pomena.

Po 6.a členu ZP-1 se za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna.

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da so za zaključek o obstoju prekrška neznatnega pomena relevantne okoliščine, ki so obstajale v času storitve prekrška1. Sodišče prve stopnje je kot okoliščine, ki delajo prekršek, storjen v januarju 2021 posebno lahek navajalo dejstvo, da je bilo v juliju 2022 objavljeno, da je Vlada RS naklonjena ideji, da bi z abolicijo postopkov, ki so bili sproženi zoper posameznike v času Covida-19 sprejeli poseben sistemski zakon za popravo krivic oziroma za odpravo prekrškovnih postopkov uvedenih zoper državljane v času epidemije, ki so bili uvedeni na podlagi nezakonitih ali neustavnih ukrepov takratne vlade. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi drugi pogoj utemeljevalo z razlogi, da škodljiva posledica ni nastala, ker so bili vsi ukrepi proti Covid-19 odpravljeni. Ker se sodišče prve stopnje glede obstoja dejstev, relevantnih za uporabo določbe 6.a člena ZP-1, sklicuje na okoliščine, ki so nastale po storitvi prekrška, so pritožbeni očitki, da iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhajajo okoliščine iz 6.a člena ZP-1, utemeljeni.

7. Pri tem pa pritožba tudi utemeljeno izpostavlja, da je ob sklicevanju sodišča prve stopnje na exeptio illegalis ter v zvezi s tem na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS) U-I-155/2020, mogoče sklepati, da je sodišče očitno izhajalo iz napačne pravne podlage, ko je zaključilo, da glede na navedeno odločbo US RS ni mogoče govoriti o tem, da bi bil v kritičnem času veljavni Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenosti in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 147/21, 149/21, 152/212 in 155/21), ki je bil izdan prav na podlagi 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB , v skladu z ustavo.

V zvezi z navedenim so namreč pravilne pritožbene trditve, da sklicevanje na odločbo US RS U-I-155/2020 ni primerno, saj se navedena odločba nanaša na določbo 4. točke prvega odstavka člena 39 ZNB2, v predmetni zadevi pa prekrškovni organ storilcu očita kršitev 31. člena ZNB v zvezi z 2. členom Odredbe. Ker pa je, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, Ustavno sodišče v odločbi U-I-793/21 zaključilo3, da za določitev obveznosti testiranja obstaja ustrezna zakonska podlaga v določbah ZNB, je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na exeptio illegalis v zvezi z Odredbo, sprejeto za izvrševanje drugega odstavka 31. člena ZNB, materialnopravno zmotno. Iz navedene ustavne odločbe namreč izhaja, da je na podlagi prvega odstavka 32. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 31. člena ZNB mogoče odrediti usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, vključno s prebolevniki, zdravimi osebami, potniki v mednarodnem prometu in drugimi osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Odvzem vzorca nosne sluznice (ali sline) in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni v času, ko obstaja neposredna nevarnost za širjenje nalezljive bolezni COVID-19, usmerjen zdravstven pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19 v smislu navedenih določb ZNB (glej 55. točko obrazložitve navedene odločbe US RS).

8. Poleg tega pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa po členu 159 ZP-1 ugotavlja, da je sodba obremenjena tudi s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj so razlogi o odločilnih dejstvih pomanjkljivi in nerazumljivi. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja obstoj prekrška neznatnega pomena, torej da je prekršek bil storjen, vendar v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Pri tem objektivnih in subjektivnih znakov očitanega prekrška sploh ne ugotavlja ter v zvezi z njimi razlogov ne navaja. Po drugi strani pa se sodišče sklicuje na exceptio illegalis ter zaključuje, da je podzakonski akt, ki prekršek določa, protiustaven in torej smiselno zaključuje, da dejanje, zaradi katerega je zoper storilca začet postopek, ni prekršek, kar pa nasprotuje razlogom o obstoju prekrška neznatnega pomena.

9. Ker pritožbeno sodišče glede na njeno naravo izkazane kršitve določb postopka o prekršku ne more samo odpraviti, je izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (peti odstavek 163. člena ZP-1).

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti v obrazložitvi tega sklepa izpostavljeno absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku in za svojo določitev v zvezi z odločilnimi dejstvi navesti celovite razloge, ki si ne nasprotujejo. Pri tem bo pri ugotavljanju odločilnih dejstev in navajanju razlogov moralo izhajati iz pravilne pravne podlage, torej 31. člena ZNB v zvezi z 2. členom Odredbe. V kolikor bo ugotovilo, da je bil prekršek storjen, bo moralo navesti tudi razloge o objektivnih in subjektivnih znakih prekrška.

1 Glej: VSRS Sodba IV Ips 40/2017, VSRS Sodba IV Ips 125/2013. 2 „Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec s 4. točko prvega odstavka 39. člena ZNB pooblastil Vlado, da zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni odloča o posegih v pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode dela, ne da bi ji določil zadostno vsebinsko podlago za izvrševanje tega pooblastila. Izpodbijana 4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB je zato v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena Ustave.“ (29. točka obrazložitve odločbe US RS U-I-155/20) 3 Glede na navedeno za določitev obveznosti testiranja, ki je poseben pogoj v okviru z Odlokom urejenega pogoja PCT (2. člen Odloka), obstaja ustrezna zakonska podlaga v določbah ZNB. Navedene zakonske določbe namreč, upoštevaje tudi samo intenzivnost posegov v človekove pravice, kot je razvidno iz presoje njihove dopustnosti v nadaljevanju (B. – VII. točka obrazložitve te odločbe), dovolj določno opredeljujejo vrsto ukrepa (obvezen usmerjen zdravstveni pregled, ki lahko vključuje tudi odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo), namen ukrepa (preprečevanje širjenja nalezljive bolezni) in osebe, na katere se nanaša (vse fizične in pravne osebe). Izpodbijane določbe Odloka so tudi ostale znotraj opredeljenega zakonskega okvira.“ (58. točka obrazložitve odločbe US RS U-I-793/21)