Jedro

Okoliščina, da odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda po Zakonu o varstvu okolja zagotavlja občina kot obvezno lokalno javno službo, ne vpliva na to, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem postopku lahko posamezni že zgrajeni takšni objekti postanejo grajeno javno dobro. Ta status lahko objektu v skladu z zakonom podeli z pristojen občinski organ ali Vlada Republike Slovenije z ustreznim sklepom.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Druga tožena stranka sama nosi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je uveljavljala ničnost pogodbe, ki sta jo med seboj sklenili prva tožena in druga tožena stranka dne 19.1.1998 in s katero je prva tožena stranka odplačno prenesla na drugo toženo stranko nepremičnine in poslovni in solastniški delež na čistilni napravi M.. Tožeča stranka je nadalje zahtevala, naj druga tožena stranka izda listino, s katero bi se pri vl.št. 1409 k.o... vknjižila lastninska pravica na prvo toženo stranko. Zahtevek je opirala na določbo 10. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - v nadaljevanju ZSZ), ki določa, da nepremičnine, ki so grajeno javno dobro, niso v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sporna nepremičnina ni grajeno javno dobro, ker bi morala biti za pridobitev takšnega statusa izdana posebna upravna odločba skladno z določbo 5. člena ZSZ. Ni soglašalo s stališčem tožeče stranke, da je nepremičnina postala grajeno javno dobro na podlagi določbe 51. člena ZSZ tudi brez posebne odločbe. Člen 51 ZSZ naj bi namreč veljal le za naravno, ne pa tudi za grajeno javno dobro. Drugostopenjsko sodišče je tožničino pritožbo zoper takšno sodbo zavrnilo in sodbo potrdilo. Tudi drugostopenjsko sodišče je razložilo ZSZ tako, da bi nepremičnina ne glede na določbo 51. člena postala grajeno javno dobro šele, če bi bila izdana posebna odločba v skladu s 5. členom ZSZ. Razmerje med 5. in 51. členom ZSZ pa je razložilo drugače kot prvostopenjsko sodišče. Zoper drugostopenjsko sodbo vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Druga tožena stranka je na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči naj bi napačno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da nepremičnina, ki je predmet pogodbe, ni grajeno javno dobro. Pri tem se revident sklicuje na določbo prvega odstavka 4. člena Zakona o stavbnih zemljiščih po kateri so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro. Ponavlja stališče, naj bi za zemljišča, na katerih so ob uveljavitvi ZSZ že bili zgrajeni objekti javne infrastrukture, ne veljala določba 5. člena ZSZ. Iz namena 51. člena ZSZ naj bi namreč izhajalo, da takšna zemljišča pridobijo status javnega dobra že na podlagi zakona, ne da bi bila o tem izdana še posebna upravna odločba. Pri tem se sklicuje še na 26. člen Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/92 in 1/96 - v nadaljevanju ZVO), na Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98 - v nadaljevanju ZGJS) in na Odlok Občine Trebnje o javni kanalizaciji (Uradni list RS, št. 67/93 - v nadaljevanju: Odlok). Ponavlja pritožbeno navedbo, da bi morala glede na te predpise prva tožena stranka sporne nepremičnine izločiti iz svojega premoženja in jih prenesti v last osebam, ki so po zakonu pristojne za upravljanje s temi nepremičninami.

Revizijsko sodišče se glede razmerja med 5. in 51. členom ZSZ v celoti pridružuje pravnemu stališču, ki ga je sprejelo in obširno utemeljilo v izpodbijani sodbi drugostopenjsko sodišče (glej zlasti obrazložitev v zadnjem odstavku na 3. strani in nadaljevanje na 4. strani sodbe). Revident v reviziji ni navedel nobenih odločilnih novih pravnih argumentov, ki bi zahtevali dodatno utemeljitev. Sama okoliščina, da je Zakon o varstvu okolja (Ur. l. št. 32/93 in 1/96 - ZVO) odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda določil kot obvezno lokalno javno službo, ki jo mora zagotavljati občina, ne more vplivati na to, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem postopku lahko posamezni že zgrajeni takšni objekti postanejo grajeno javno dobro. Ta status lahko objektu v skladu z zakonom podeli z ustreznim sklepom pristojen občinski organ ali Vlada. Pri razlagi vsebine 51. člena ZSZ je treba upoštevati tudi to, da je nastanek in prenehanje javnega dobra odvisno predvsem od tega, ali gre za naravno ali za grajeno javno dobro. Načeloma velja, da naravno javno dobro nastane z naravnim dogodkom, grajeno javno dobro pa z aktom pristojnega organa (glej npr. Krisper Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi - Pravna praksa 395/98). Čeprav ne drži utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da se 51. člen nanaša samo na naravno javno dobro, pa te določbe tudi zaradi navedenega načela ni mogoče razumeti tako, da omogoča nastanek grajenega javnega dobra brez ustrezne upravne odločbe. Ker pojem grajenega javnega dobra in postopek za podelitev tega statusa ureja ZSZ, tega vprašanja občina ni mogla drugače urediti z Odlokom o javni kanalizaciji.

Tudi glede revizijskih navedb o tem, kako bi morala prva tožena stranka lastniniti sporne nepremičnine, se revizijsko sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev drugostopenjskega sodišča. Te navedbe so predstavljale pritožbeno novoto, kolikor pa gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, se je drugostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na določbo četrtega odstavka 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah - ob tem, da med strankami ni bilo sporno, da je nepremičnino pridobila oziroma zgradila prva tožena stranka s svojimi sredstvi.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Navedbe druge tožene stranke v njenem odgovoru na revizijo, niso bistveno prispevale k odločitvi v tej zadevi.