Jedro

Kadar je v pravdi izvedenih več dokazov je razumljivo, da so med njimi lahko nasprotja in neskladja. Ker predstavlja najpogostejši dokaz zaslišanje prič in strank, kjer človeškega dejavnika ni mogoče izključiti, marveč je njegov sestavni del, je popolnoma razumljivo, da rezultat dokazovanja ni in ne more biti geometrijsko natančno usklajen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 244,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožniku je naložilo v plačilo 2.126,10 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je priča A. A. informacije o domnevni gradnji in nakupu gradbenega materiala pridobil od B. B., slednji pa je v nasprotju s pričo C. C. izpovedal, da naj bi te informacije dobil od nje. Glede na izpovedbe prič B. B., C. C. in D. D. ni jasno, zakaj bi C. C. B. B. razlagala o tožnikovi gradnji v zvezi z zlorabo bančne kartice v trgovini E., saj se pri njej sum, da naj bi tožnik ali drug policist izvršil kazniva dejanja v zvezi z zlorabo bančne kartice, ni pojavil. B. B. tako tožencu ni govoril o ugotovitvah C. C., temveč je šlo za splošne, nepreverjene ter nekonkretne govorice tožniku nenaklonjenega okolja. Toženec je od B. B. in A. A. prejel istovrstne informacije, pri čemer pa je zgolj v zvezi z informacijami A. A. izdelal sporni uradni zaznamek (v nadaljevanju UZ) z dne 3. 10. 2013. Nedopustno je enako obravnavati različno – toženec bi moral oboje informacije obravnavati kot zbiranje obvestil, pri čemer ni treba napraviti uradnega zaznamka, ali pa glede obojih informacij napraviti uradni zaznamek. Toženec je ob izdelavi UZ z dne 3. 10. 2013 vedel, da tožnikova hiša ni nova, saj slednji v njej biva že več kot 4 leta. Sodišče prve stopnje se je zmotno oprlo na del izpovedbe priče A. A., ki jo je podal pred predočenjem priloge A17 spisa. Razvidno je, da A. A. tožencu ni povedal, da trgovina E. prodaja izključno gradbeni material. Informacije, ki jih je prejel toženec, ne dosegajo stopnje verjetnosti v zvezi s katero bi bilo treba napraviti uradni zaznamek. Tožnik izpostavlja tudi nesmiselnost izpovedbe priče F. F. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da podatki iz UZ z dne 3. 10. 2013 niso bili razlog, da je bila dana pobuda za hišno preiskavo. Ti podatki so sestavni del pobude za hišno preiskavo z dne 3. 10. 2013, sestavni del predloga za izdajo odredbe za hišno preiskavo z dne 3. 10. 2013 in tudi sestavni del same odredbe za hišno preiskavo z dne 3. 10. 2013. Vsakršna ex post analiza, ali bi za hišno preiskavo zadostovali zgolj ostali razlogi, je nesmiselna, saj je jasno, da si je toženec prizadeval za izvedbo hišnih preiskav pri tožniku in je sporni UZ z dne 3. 10. 2013 sestavil z vsebino, ki ustreza tem prizadevanjem. Sodišče prve stopnje je verjelo toženčevi izpovedbi, da dva tedna pred hišnimi preiskavami ni bil na Policijski postaji G., kar pa ne drži. Iz izpovedbe priče C. C. v zvezi z izpovedbami prič A. A., B. B. in H. H. izhaja, da je Specializirano državno tožilstvo RS (v nadaljevanju SDT) spis prejelo pred 2. 10. 2013. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da si toženec ni nezakonito pomagal z grafičnimi prikazi, ki so vsebovali ime in priimek tožnika, katere je kazal pričam v kazenskem postopku. Prikazovanje grafičnih prikazov bodočim pričam v kazenskem postopku, v katerih je neresnično prikazana tožnikova vpletenost v preiskovano kaznivo dejanje, lahko vpliva na njih tako, da kasneje v kazenskem postopku prilagodijo svojo izpovedbo prikazanemu s strani policije, saj mislijo, da je prikazano resnično.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je policist, ki je bil zaradi suma, da je kot uradna oseba storil kaznivo dejanje, preiskovan s strani Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri SDT. Tožnikov primer je bil dodeljen v delo tožencu, ki naj bi v uradne zaznamke zapisal neresnične podatke, ki so bili za postopek zoper tožnika pomembni oziroma ni vpisal podatkov, takšne listine pa je lažno oziroma z nepopolno vsebino uporabil kot resnično. Tožnik v tem postopku zato zahteva povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi posega v njegovo dostojanstvo, čast in dobro ime ter za prestani strah v zvezi z napakami in nezakonitim delom toženca.

6. Pritožba ne konkretizira očitka o kršitvah materialnega prava ali bistvenih kršitvah pravil postopka. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje pravilno presojalo na podlagi določil Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti. Pri tem ni zagrešilo nobene izmed uradno upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Obravnavana pritožba nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokazni oceni sodišča prve stopnje ter v zvezi s tem povzema posamezne dele izpovedb prič in podaja svojo dokazno oceno zadeve, s čimer pa pri pritožbenem sodišču ne vzbudi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

8. Dokazna ocena, ki jo je podalo sodišče prve stopnje v 49. do 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Relevantno dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi zaslišanj pravdnih strank in prič, listinskih dokazov in okoliščin primera. Sodišče prve stopnje je v tem okviru ocenilo posamezne dokaze in se pri odločitvi oprlo na tiste, ki so se v sintezi z ostalimi izvedenimi dokazi izkazali za prepričljivejše. Ravno sinteza, torej celosten pogled na zadevo in izvedene dokaze, pokaže, kaj je v posameznem primeru bistveno in kaj ne. Tožnik z izpostavljanjem posameznih, izoliranih drobcev in neskladji v izpovedbah prič dokazno oceno sodišča prve stopnje drobi v analitične gradnike. Kadar je v pravdi izvedenih več dokazov (kar je običajno), je razumljivo, da so med njimi lahko nasprotja in neskladja. Še več: ker predstavlja najpogostejši dokaz zaslišanje prič in strank, torej dokaz, kjer človeškega dejavnika ne le ni mogoče izključiti, marveč je njegov sestavni del (zorni kot, spomin, sposobnost percepcije, sposobnost in natančnost ustnega izražanja itd...), je popolnoma razumljivo, da rezultat dokazovanja ni in ne more biti geometrijsko natančno usklajen.1

9. Pritožbeno sodišče tako kljub v pritožbi izpostavljenim razhajanjem med izpovedbami prič ne dvomi v dokazno oceno oceno sodišča prve stopnje, temveč jo v celoti sprejema in se ji v izogib ponavljanju pridružuje. Dejstvo je, da je v zvezi s sporno vsebino UZ z dne 3. 10. 2013 večina zaslišanih prič (gre za B. B., D. D., A. A., H. H. in F. F.) potrdila trditve in izpovedbo toženca. Zgolj priča C. C. je izpovedovala nekoliko drugače, bolj v korist tožnika, kar pa v primerjavi oziroma upoštevaje ostale izvedene dokaze še ne zadostuje za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec v UZ z dne 3. 10. 2013 ni pisal lažnih podatkov, niti njegov zapis ne pomeni protipravnega ravnanja.

10. Toženec je o svojih uradnih zapažanjih in ugotovitvah v zvezi s preiskavo suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje, zapisoval uradne zaznamke.2 Za pripravo oziroma zapis uradnega zaznamka ni zahtevano, da informacije, ki se vanj zabeležijo, dosegajo stopnjo verjetnosti, za kar se zmotno zavzema pritožba. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je toženec glede informacij, ki jih je pridobil od B. B. in A. A. postopal različno. Z nobenim izmed njiju toženec ni opravil postopka zbiranja obvestil v smislu 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki terja (obvezno) sestavo uradnega zaznamka. UZ z dne 3. 10. 2013 je toženčev uradni zaznamek o ugotovljenih okoliščinah glede tožnikovega prebivališča. Čeprav se je toženec v njem skliceval le na informacije, ki mu jih je posredoval A. A., ne pa tudi na istovrstne informacije B. B., to v ničemer ne vpliva na zakonitost spornega UZ.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da podatki iz UZ z dne 3. 10. 20133 niso bili razlog, da je bila zoper tožnika podana pobuda za hišno preiskavo. O tem je prepričljivo izpovedala priča F. F., višja državna tožilka, ki je dala predlog za uvedbo hišnih preiskav pri tožniku. Zmoten je pritožbeni očitek, da je ex post analiza bistvenosti spornih podatkov za izvedbo hišne preiskave nesmiselna. Presoja, ali so bili podatki iz UZ z dne 3. 10. 2013 ključni in odločilni za podajo predloga in izvedbo hišne preiskave, je gleda na tožnikove tožbene trditve, da je toženec z njimi pisno povezal kaznivo dejanje s tožnikom in poskrbel, da je bila izdana nezakonita odredba o hišni preiskavi, nujno potrebna. Kot navedeno, pa je dokazni postopek pokazal, da so bili podatki iz UZ z dne 3. 10. 2013 v zvezi s hišno preiskavo postranskega pomena.

12. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da si je toženec nezakonito pomagal z grafičnimi prikazi, ki so vsebovali ime in priimek tožnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v 68. do 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo prepričljivo in argumentirano dokazno oceno. Tožnik se je pri tem skliceval na shemo z „oblački“, ki jo je toženec pripravil s pomočjo spletne strani www...com. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec sheme, ki jo je začel pripravljati na navedeni spletni strani in jo (nedokončano) opustil, ni kazal pričam v predkazenskem postopku. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se iz sheme iz katere so razvidna zgolj imena tožnika, toženca in še enega policista, ki je bil osumljen skupaj s tožnikom, ne da razbrati, za kaj točno gre. Glede grafičnih prikazov, ki jih je toženec pripravil s pomočjo računalniškega orodja „yEd Grapf Editor“ in jih uporabil v predkazenskem postopku, pa tožnik ni podal ustrezne trditvene in dokazne podlage, zato tudi s pritožbenimi trditvami v tej smeri ne more uspeti.

13. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je tožencu, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovoril, dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvima odstavkoma 155. in 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) tožencu priznalo 400 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) in 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), kar skupno znaša 244,80 EUR. Tožencu pa ni priznalo stroškov posveta s stranko, poročila stranki in pregleda listinske dokumentacije, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojne storitve, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je tako tožniku naložilo v plačilo 244,80 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. sodbo VSRS II Ips 261/2004. 2 Prim. drugi odstavek 74. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). 3 Gre za podatke, da je tožnik s partnerico pred kratkim zgradil hišo, da je tako hiša nova, da naj bi poleg hiše tožnik gradil še dodaten objekt in da v trgovini E. prodajajo izključno gradbeni material.