Jedro

Tožena stranka je na podlagi podatkov finančno – računovodske službe ugotovila, da tožnica v določenem obdobju ob koncu delovnega dne ni izpisala rekapitulacije blagajniških prejemkov in denarja s priloženimi računi ni oddala na blagajno tožene stranke, s čimer ji je povzročila materialno škodo. Tožnica je bila seznanjena o tem, kakšne so bile njene obveznosti v zvezi z oddajanjem denarja. Očitana ravnanja tožnice imajo znake kaznivih dejanj zatajitve in poneverbe, ki se lahko storijo samo z naklepnim ravnanjem. Zato je v tožničinem primeru izkazan razlog za izredno odpoved po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 13. 1. 2011 podala tožnici, nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo v mesečni višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu dalje do plačila, ter na neto znesek obračunati in izplačati akontacijo dohodnine ter obvezne prispevke za socialno varnost, vse v roku 15 dni pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo tožnici, da je dolžna po nasprotni tožbi plačati toženi stranki znesek 1.562,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka), in da je dolžna tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 322,80 EUR in v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in sprem.) uporablja tudi v sporih pri delovnem sodišču. Navaja, da je tožena stranka kršila določbo 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.), ker ji ni omogočila zagovora. Takrat je bila v intenzivnem psihičnem stresu, o čemer je 10. 1. 2011 obvestila toženo stranko, da se zaradi takšnih zdravstvenih težav ne bo mogla udeležiti zagovora. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bila tožnica tista, ki si je v spornem času protipravno prilastila denar na škodo tožene stranke. Med postopkom je opozarjala na dejstvo, da so se v zdravstvenem domu dogajale kraje v posameznih ambulantah. To je potrdila tudi priča A.A., ki je izpovedala, da je tožnica opozarjala na kraje, ki so se dogajale na oddelku, kjer je delala. Logično je, da tega ne bi storila, če bi bila sama tista, ki bi nepravilno oddajala denar v trezor in bila odgovorna za manko gotovine iz blagajne. V ambulanto, kjer je delala, so vstopali tudi drugi zaposleni delavci. Poleg tega je morala svoje delovno mesto občasno zapustiti zaradi urgentnih primerov ali zaradi iskanja kartotek pacientov, ki so se nahajale v centralni kartoteki. Na oddelku so imeli univerzalni ključ, ki je odpiral vse ambulante in se je hranil pri informatorju. Priča je potrdila, da jo je občasno nadomeščal B.B. ali kakšna druga sestra. Priča je tudi izpovedala, da je občasno kdo od sodelavcev zaključil postopek s pacientom, če je bila tožnica poklicana na urgenco. Bistveno je, da je takrat v računalniku še vedno ostala njena osebna kartica in prijava v sistem pod njeno številko zdravstvenega delavca. Tožena stranka je očitek glede neoddajanja gotovine v trezor pripisala šifri, pod katero je delala tožnica, kljub temu da ji je bilo znano, da se v urgentnih primerih delavci med seboj nadomeščajo in ne menjavajo šifer. Tožena stranka glede tega ni predložila nobenega drugega dokaza kot zgolj poročilo o izredni reviziji, ki pa ugotovitve, da je za primanjkljaj odgovorna ravno tožnica, ni vsebovalo. Da je tožena stranka ugotavljala le povezavo šifer z delovnim mestom, ki ga je zasedala, je razvidno tudi iz zapisnika sestanka z dne 15. 12. 2010. Prisotnim na sestanku je bilo predočeno, da je manko ugotovljen na stroškovnem mestu 3017, ne pa da gre za manko, ki bi ga povzročila tožnica. Ker je sodišče o zahtevkih zmotno razsodilo, predlaga da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožnica je takrat zgolj sporočila, da je od 3. 1. 2011 dalje v bolniškem staležu. Tožnici se psihično stanje po prejemu izredne odpovedi ni poslabšalo. Bolniški stalež ji je bil odprt iz razloga, da bi se izognila postopku izredne odpovedi. Ne glede na to je imela tožnica v času od 15. 12. 2010 do 10. 1. 2011 vse možnosti, da bi se kakorkoli izjasnila o očitanih kršitvah. Tožena stranka je izvedla natančen postopek, koliko denarja tožnica v spornem obdobju ni oddala v blagajno, o takšnem poslovanju pa je bila natančno seznanjena. Odgovorni delavci tožene stranke niso bili nikoli obveščeni o tem, da je bilo vlomljeno v omarice z ročnimi kasetami in da je iz njih izginjal denar. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 13. 1. 2011 izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu srednje medicinske sestre iz razlogov po določbah 1. alinee 1. odstavka 111. člena v zvezi s 110. členom ZDR. Tožena stranka je na podlagi podatkov finančno – računovodske službe z dne 30. 12. 2010 ugotovila, da tožnica v obdobju od 2. 11. 2009 do 9. 10. 2010 ob koncu delovnega dne ni izpisala rekapitulacije blagajniških prejemkov in denarja s priloženimi računi ni dosledno oddala na blagajno tožene stranke, s čimer ji je povzročila materialno škodo v višini 1.562,05 EUR. Takšen manko je bil ugotovljen ob primerjavi rekapitulacije iztržkov in seznama prejemkov ter izdatkov denarja za blagajno. Tožnica je bila seznanjena o tem, kakšne so bile njene obveznosti v zvezi z oddajanjem denarja, očitane kršitve imajo znake kaznivega dejanja, storila pa jih je z naklepnim ravnanjem. Tožena stranka je ugotovila, da zaradi očitanih kršitev s tožnico ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka, saj je dnevno opravljala delo, pri katerem je prejemala denar od pacientov, obstajala pa je nevarnost, da bi kršitve ponavljala. Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe in ugotovilo, da je bila izdana tožnici po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih odpovednih razlogov. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je bila v konkretnem primeru tožnici kršena pravica do zagovora. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko izjavi o očitanih kršitvah, in ne ugotavljanju dejanskega stanja kršitev, predvsem pa predstavlja zadnji možni čas za delodajalca, da se dokončno seznani z razlogi za odpoved pogodbe. V konkretnem primeru se tožnica zagovora, ki je bil določen za 10. 1. 2011, ni udeležila, saj je toženi stranki poslala obvestilo, da je od vključno 3. 1. 2011 dalje v bolniškem staležu. Po izpovedbi osebne zdravnice dr. C.C. je bil tožnici zaključen bolniški stalež 18. 1. 2011, iz njenega pisnega sporočila pa izhaja, da v času staleža ni imela omejitve gibanja.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da v konkretnem primeru ni bilo utemeljeno pričakovati od tožene stranke, da na podlagi takšnih okoliščin omogoči tožnici nov datum zagovora, saj bi njegovo prelaganje glede na kratek rok iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR lahko preprečilo pravočasno podajo odpovedi. Nenazadnje je imela tožnica možnost, da bi podala zagovor v pisni obliki, če bi hotela pojasniti očitane kršitve delovnih obveznosti, takšno možnost pa je imela tudi pred bolniškim staležem, ko je bila vabljena na sestanek k direktorju tožene stranke dne 24. 12. 2010, pa se ga ni udeležila.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odpoved tudi glede ugotovljenega odpovednega razloga iz določbe 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR po vsebini. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi morala tožnica v spornem času po zaključku delovnega dne prejeti inkaso iz naslova doplačil in samoplačniških storitev pacientov, kuverto z rekapitulacijo računov in gotovino ustrezno vložiti v trezor in to vpisati v knjigo. Za skladnost vsebine kuvert z vpisi v knjigo je skrbela blagajničarka Č.Č.. Takšen postopek oddaje denarja so potrdile tudi ostale zaslišane priče in poudarile, da je bila tožnica z njim seznanjena. Tožena stranka je na podlagi kontrole ugotovila manko na stroškovnem mestu 3017 v višini 2.383,40 EUR. Ker sta na navedenem stroškovnem mestu delala tako tožnica kot sodelavec B.B., je ustrezno razmejila račune od tistih, ki jih je izdal navedeni sodelavec, in ugotovila manko neoddaje gotovine v znesku 1.562,05 EUR. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, da je potrebno pripisati odgovornost za očitani primanjkljaj tudi sodelavcem v času, ko je bila primorana zapustiti ambulanto zaradi občasnih obveznostih na urgenci. Prav tako ne more biti upoštevno njeno sklicevanje na kraje prejetega inkasa, saj je tožena stranka na podlagi izpovedb prič dokazala, da je v spornem času lahko prišlo do odtujitve denarja iz osebnih denarnic, nikoli pa ne do tatvin denarja iz blagajne oziroma v obliki in na način, kot to sedaj poskuša uveljaviti tožnica.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da očitana ravnanja tožnice pomenijo znake kaznivih dejanj zatajitve in poneverbe, ki se lahko storijo samo z naklepnim ravnanjem. Zato je v tožničinem primeru izkazan razlog za izredno odpoved po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Glede na naravo dela tožnice v spornem času in težo očitanih kršitev, ko si je tožnica v okviru delovnih opravil medicinske sestre prilastila očitano vrednost denarja, za katerega je bila zadolžena, da ga odvede na predpisan način v blagajno, je s tem zlorabila tudi svoj položaj v službi, zaradi česar je tožena stranka zgubila zaupanje v njeno delo, kar pomeni, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).