Jedro

Umik izvršilnega predloga po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, se nanaša le na drugo fazo izvršilnega postopka, to je na izvršilni del izvršbe in meri k ustavitvi, prekinitvi oziroma prenehanju vseh izvršilnih dejanj. Sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga tako pomeni le konec oprave izvršbe. Že s samim poplačilom upnikove terjatve se izvršilni postopek konča, pri čemer ZIZ izdaje posebnega sklepa o končanju postopka ne predvideva. Zato upniku (tožnici) ni bilo potrebno umikati predloga, saj je bilo plačilo njegove terjatve posledica izvršitve sklepa o izvršbi.

Pri umiku tožbe res ni relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, temveč je za odločitev o stroških bistveno ali je do umika prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Če namreč toženka izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zaradi česar mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo. Vendar v primeru, ko tožnica umakne tožbo, ker je bil tožbeni zahtevek prisilno izpolnjen kljub temu, da se mu je toženka upirala, ni mogoče šteti, da ima tovrstna izpolnitev enak učinek (pripoznave), kot v primeru, ko bi toženka sama prostovoljno izpolnila zahtevek. Ker je bil torej v konkretnem primeru razlog za umik prisilna izpolnitev zahtevka (in ne prostovoljna izpolnitev s strani toženke same), ki mu je toženka tekom celotnega postopka ugovarjala, je o povrnitvi stroškov potrebno odločiti ob uporabi 154. in 155. člena ZPP.

Načelo krivde je dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Tudi neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala toženka tožnici povrniti stroške po krivdnem načelu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki spremeni tako, da se glasi: „II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. VL 154265/2013 z dne 17. 10. 2013 se razveljavi v IV. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 227,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2013 do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.729,45 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.158,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku VL 154265/2013 z dne 17. 10. 2013 razveljavilo v 1. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku VL 154265/2013 z dne 17. 10. 2013 je obdržalo v veljavi v IV. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 227,08 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka) in toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v znesku 2.426,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku VL 154265/2013 z dne 17. 10. 2013 razveljavi tudi v 4. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 227,08 EUR s pripadajočimi obrestmi in tožnici naloži plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov toženke oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v nov postopek prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Relevantno procesno dejansko stanje - Okrajno sodišče v Kamniku je dne 17. 10. 2013 na predlog tožnice (upnice) izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - menice, ki ga je organizacija za plačilni promet izvršila pred pravnomočnostjo in toženki kot dolžnici zarubila denarna sredstva ter jih nakazala na račun tožene stranke (po četrtem odstavku 46. člena ZIZ); - toženka kot dolžnica je zoper izdani sklep o izvršbi pravočasno (15. 11. 2013) vložila ugovor za celotno vtoževano terjatev; - po izvršenem rubežu je tožnica dne 20. 11. 2013 umaknila predlog za izvršbo (l. št. 25a); - Okrajno sodišče v Kamniku je s sklepom z dne 27. 11. 2013 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in sklenilo, da se o zahtevku in stroških odloči pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani,(1) ki je tožnico s sklepom z dne 7. 3. 2014 pozvalo na dopolnitev tožbe; - na naroku z dne 30. 1. 2015 je sodišče toženki vročilo umik predloga za izvršbo tožnice (list. št. 25a) s pozivom, da se o umiku izjavi, vendar toženka v umik ni privolila(2); - prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklep o izvršbi je obdržalo v veljavi za izvršilne stroške in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice. Zoper zavrnitev tožbenega zahtevka se nobena od strank ni pritožila in je odločitev v tem delu postala pravnomočna.

6. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče umik predloga za izvršbo v izvršilnem postopku nepravilno štelo za umik tožbe, predvsem upoštevaje, da je tožnica v dopolnitvi tožbe zahtevala vsebinsko odločitev o vtoževani terjatvi. Umik izvršilnega predloga po tem, ko je že izdan sklep o izvršbi, se nanaša le na drugo fazo izvršilnega postopka, to je na izvršilni del izvršbe in meri k ustavitvi, prekinitvi oziroma prenehanju vseh izvršilnih dejanj (ki so bila v trenutku umika še v teku). Sklep o ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga tako pomeni le konec oprave izvršbe. Že s samim poplačilom upnikove terjatve se izvršilni postopek konča, pri čemer ZIZ izdaje posebnega sklepa o končanju postopka ne predvideva. Zato upniku (tožnici) ni bilo potrebno umikati predloga, saj je bilo plačilo njegove terjatve posledica izvršitve sklepa o izvršbi (čeprav pred njegovo pravnomočnostjo)(3). Vendar velja pri tem poudariti, da četudi je bilo sklep o izvršbi mogoče izvršiti še pred njegovo pravnomočnostjo, je izvršba dopustna (opravičena) le pod pogojem, da sklep o izvršbi kasneje postane pravnomočen. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Ker se je tožnica prisilno poplačala zgolj pod pogojem, da bi se njen tožbeni zahtevek izkazal za utemeljen oziroma da bi sklep o izvršbi v kondemnatornem delu postal pravnomočen, je slednja imela pravni interes za vsebinsko odločitev o vtoževani terjatvi.

7. Procesna kršitev, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo, ko je zmotno opredelilo umik izvršilnega predloga kot umik tožbe, je le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (188. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz 6. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe je namreč razbrati, da je prvostopenjsko sodišče o tožbenem zahtevku vsebinsko odločalo in ga zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da je v konkretnem primeru šlo za posebno situacijo, ko je bila terjatev tožnice sicer poravnana, vendar prisilno, v okviru izvršilnega postopka(4) in je bilo sodišče o tem obveščeno s strani tožnice. Zato tudi v primeru, ko bi umik izvršilnega predloga tožnice šteli za umik tožbe, uporaba 158. člena ZPP v konkretnem primeru ne bi prišla v poštev. Po 158. členu ZPP mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Pri umiku tožbe res ni relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, temveč je za odločitev o stroških bistveno ali je do umika prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Če namreč toženka izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zaradi česar mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo(5). Vendar v primeru, ko tožnica umakne tožbo, ker je bil tožbeni zahtevek prisilno izpolnjen kljub temu, da se mu je toženka upirala, ni mogoče šteti, da ima tovrstna izpolnitev enak učinek (pripoznave), kot v primeru, ko bi toženka sama prostovoljno izpolnila zahtevek. Ker je bil torej v konkretnem primeru razlog za umik prisilna izpolnitev zahtevka (in ne prostovoljna izpolnitev s strani toženke same), ki mu je toženka tekom celotnega postopka ugovarjala, je o povrnitvi stroškov potrebno odločiti ob uporabi 154. in 155. člena ZPP(6).

9. Prvostopenjsko sodišče je o tožbenem zahtevku vsebinsko odločalo zaradi neprivolitve toženke v umik(7) in izdalo sodbo, s katero je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. VL 154265/2013 z dne 17. 10. 2013 v I. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je torej, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je postala pravnomočna (in s tem sklep o izvršbi v kondemnatornem delu), saj se ne more več izpodbijati s pritožbo (319. člen ZPP)(8). O vtoževani terjatvi, ki je bila prisilno poravnana, je bilo torej s sodbo že pravnomočno odločeno. Ker je bil tožničin zahtevek že pravnomočno zavrnjen, pritožnica utemeljena opozarja, da ne dolguje plačila izvršilnih stroškov, temveč je sama upravičena zahtevati povračilo svojih stroškov. Podlaga za prisilno izterjani znesek v izvršilnem postopku je bil sklep o izvršbi in z njegovo razveljavitvijo je odpadla podlaga, po kateri je tožnica znesek prejela. Posledično tožnica tudi ni upravičena do stroškov izvršilnega, niti pravdnega postopka.

10. Pritožbeno sodišče ne soglaša z argumentacijo prvostopenjskega sodišča, ki je s sklicevanjem na načelo krivde, toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice, kljub temu da je tožnica v pravdi v celoti propadla. Pritožba sodišču prve stopnje torej utemeljeno očita nepravilno uporabo 156. člena ZPP, ko je presodilo, da mora toženka ne glede na izid postopka tožnici povrniti stroške, ki naj bi jih povzročila po svoji krivdi zato, ker v umik tožbe ni privolila. V sodni praksi se sicer neprivolitev toženke v umik tožbe potem, ko je slednja izpolnila tožbeni zahtevek sicer res šteje kot zakrivljeno ravnanje. Vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za umik zaradi prostovoljnega plačila toženke, temveč je bila terjatev prisilno poravnana (kljub toženkinemu nasprotovanju tožbenemu zahtevku) še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Šlo je torej za primer poplačila zaradi uspešno opravljene izvršbe. Pri tem velja poudariti, da toženki ni mogoče očitati malomarnega, zakrivljenega ravnanja z neprivolitvijo v umik tožbe (in izdajo sklepa o ustavitvi postopka), saj je imela interes za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku zaradi uresničitve pravice do nasprotne izvršbe (67. člen ZIZ), za katero je potrebna pravnomočna razveljavitev sklepa o izvršbi (in torej ne zadošča sklep o ustavitvi postopka). Prav tako velja dodati, da je načelo krivde dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov. Tudi neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala toženka tožnici povrniti stroške po krivdnem načelu.(9)

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je toženka v pravdnem postopku (upoštevaje pravnomočno odločitev iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) v celoti uspela, zato je pritožbi ugodilo in stroškovni sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (3. točka 365. člena ZPP). Ker tožnica s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, mora toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje tako priznalo nagrado za postopek v višini 703,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 649,20 EUR (tar. št. 3102) in materialne izdatke v višini 20 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV in plačilo sodne takse za ugovor v izvršilnem postopku (55 EUR) znaša 1.729,45 EUR.

13. Za pritožbeni postopek pa je priznalo nagrado za postopek v višini 865,60 (tar. št. 3210) ter materialne izdatke v višini 20 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV znaša 1.080,43 EUR. Stroški pritožbenega postopka (skupaj s sodno takso v višini 78 EUR) tako znašajo 1.158,43 EUR. V primeru zamude je tožnica dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

(1) Sklep je postal pravnomočen z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 132/2014. (2) V primeru upnikove izjave o umiku predloga za izvršbo je treba izhajati tako iz 43. člena ZIZ, kakor tudi iz določb ZPP o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga. ZPP v 441. členu določa, da sme tožnica brez privolitve toženke umakniti tožbe le do vložitve ugovora. Ker je tožnica predlog za izvršbo umaknila v fazi odločanja o ugovoru, uporaba 43. člena ZIZ ni prišla v poštev, temveč je bila skladno s prvim odstavkom 441. člena ZPP potrebna privolitev dolžnika oziroma toženke k umiku, te pa slednja ni podala.

(3) Tako sklep VSL I Cpg 2/2014. (4) Na podlagi četrtega odstavka 46. člena ZIZ

(5) N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 46-48. (6) Glej VSL sklep I Cpg 66/2015. (7) Glej 6. točko obrazložitve

(8) V konkretnem primeru je namreč že potekel rok za vložitev pritožbe, ki zoper I. točko izpodbijane sodbe ni bila vložena.

(9) Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 41 in 42.