Jedro

Ker razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom dela tožeče stranke v ocenjevalnem obdobju ni mogoče oceniti na nivoju nadpovprečnosti, je tožena stranka utemeljeno zavrnila predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje tožeče stranke na položaj okrožne sodnice svétnice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje tožeče stranke na položaj okrožne sodnice svétnice. Odločitev je oprla na drugi odstavek 32. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) ter izpolnjevanje kriterijev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 29. člena ZSS. Ugotavlja, da tožeča stranka ne izpolnjuje kriterija po 2. točki prvega odstavka 29. člena ZSS. Tožeča stranka je v letu 2008 dosegla 120,37 % pričakovanega obsega dela (POD), kar je statistična sredina, saj so 4 sodniki, razporejeni na pravdni oddelek izkazali višje, 4 sodniki pa nižji opravljen obseg dela. Povprečje pravdnega oddelka v obravnavanem letu je bilo 123,27 % POD. V letu 2009 je sodnica dosegla 121,74 % POD. Od 9 sodnikov je le eden dosegel nižji pričakovani obseg dela, v povprečju so vsi sodniki oddelka presegli obseg sodničinega dela (134,85 % POD). V letu 2010 je bila sodnica skupaj s tremi sodniki dodeljena na družinski oddelek. Vsi štirje so obravnavali tako družinske, kot tudi pravdne zadeve, iz statističnih podatkov je razvidno, da v primerljivem razmerju. Sodnica je pri delu na tem oddelku dosegla 128,8 % POD, kar je najnižji rezultat vseh sodnikov na oddelku, od povprečja oddelka pa je sodnica negativno odstopala za 55,69 % POD. Ocena o nadpovprečni sodničini delovni storilnosti je lahko podana ob primerjavi sodničinega dela glede na pričakovanja Sodnega sveta, ki so izražena v merilih Sodnega sveta, ter rezultatov primerljivega sodnika, to je sodnika, ki v istem obdobju na istem oddelku rešuje isto vrsto zadev v številčno primerljivem pripadu. Iz statističnih podatkov je razvidno, da so vsi zgoraj upoštevani sodniki primerljivi in da statistični podatki kažejo, da je sodnica v vsakem ocenjevalnem letu sicer presegla pričakovani obseg dela po merilih Sodnega sveta, ni pa mogoče spregledati, da v nobenem od ocenjevalnih let opravljenega obsega dela primerljivega sodnika ni dosegla. Glede ostalih kriterijev, ki tvorijo delovne sposobnosti, pa Sodni svet zaključuje, da sodnica sicer strnjeno vodi in razpisuje glavne obravnave, sodne odločbe izdeluje v predpisanih rokih ter pravočasno postopa z vloženimi pravnimi sredstvi, vendar pa iz ocene sodniške službe ni razvidno, da bi v tem nadpovprečno odstopala od sodnika pravdnega oz. družinskega oddelka. Glede na oceno vsakega podkriterija posebej ter vseh podkriterijev, ki sestavljajo delovne sposobnosti sodnika skupaj kot celoto, Sodni svet ocenjuje, da sodničinega izpolnjevanja kriterija delovnih sposobnosti ni mogoče oceniti na nadpovprečni ravni. Zaključuje, da sodničine delovne sposobnosti niso izkazane na zakonsko zahtevanem nivoju, zato celostna ocena njenega dela ne daje podlage za hitrejše napredovanje na položaj okrožne sodnice svétnice.

Sodni svet je zavrnil tudi tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Tudi po ponovni presoji okoliščin, ki vplivajo na oceno izpolnjevanja predpisanih kriterijev meni, da podatki o sodničinem delu ne izkazujejo nadpovprečnosti njenih delovnih sposobnosti. Iz statističnih podatkov namreč izhaja, da je sodnica v vsakem ocenjevalnem letu presegla pričakovani obseg dela po merilih Sodnega sveta, vendar v nobenem od ocenjevalnih let ni dosegla opravljenega obsega dela primerljivega sodnika. Pritožba temelji na zmotnem materialno pravnem stališču, da že preseganje pričakovanega obsega dela po merilih Sodnega sveta (pritožba se s tem v zvezi sklicuje na to, da je delovna obveznost vseh sodnikov 100 % pričakovani obseg dela) zadostuje za presojo, da sodnica kriterij delovnih spodobnosti izpolnjuje na ravni nadpovprečnosti. Sodni svet je v daljšem časovnem obdobju izoblikoval enotne kriterije, v luči katerih vrednoti podatke o delu sodnika v postopku odločanja o napredovanju. Odločitev, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje je sprejeta, ko njegovo delo odstopa od povprečja dela primerljivega sodnika. Podatki o sodnikovem delu predstavljajo izhodišče, katerega Sodni svet v postopku odločanja o hitrejšem napredovanju presoja s stališča prepoznavnosti. Le v primeru, ko celota sodnikovega dela po kvaliteti in kvantiteti izstopa v tolikšni meri, da je sodnika mogoče oceniti kot boljšega od povprečja, ugotovi, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da je v letu 2005 prejela večje število starejših zadev, glede na to, da v okviru kriterija delovnih sposobnosti ni mogoče upoštevati števila rešenih zadev opredeljenih kot starejše (to se upošteva v okviru kriterija opravljanja dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov) niti števila potrjenih oz. razveljavljenih odločb (to se upošteva v okviru kriterija sposobnosti reševanja pravnih vprašanj). Za hitrejše napredovanje mora sodnik vse prve štiri kriterije določene v prvem odstavku 29. člena ZZS izpolnjevati na nivoju nadpovprečnosti. Kot neutemeljene je zavrnil tudi pritožbeno sklicevanje in opozarjanje na sestavo posameznih kategorij vpisnika. Merila za najmanjši pričakovani obseg dela, ki so veljala v letih ocenjevanega obdobja (stara merila) so namreč določala, da mora okrožni sodnik iz P vpisnika rešiti 90 P zadev, oz. 360 zadev pred prvim narokom, oz. 360 začasnih odredb, obnov postopka ali vrnitev v prejšnje stanje oz. 180 ostalih P zadev oz. 180 tožb na razvezo, skupaj s vprašanji otrok, oz. 250 zadev samostojnih sporov preživnin, oz. 350 tožb za razvezo zakonske zveze brez otrok oz. 360 po predlogu za sporazumno razvezo zakonske zveze. Merila so torej omogočala sodnikom, da rešijo različno opredeljene zadeve, ki se v letni normi izmerijo v 100 % pričakovanem obsegu dela, pri čemer se opravljeno delo meri v celotnem obsegu, ne pa po posameznih segmentih. Da je tako razumevanje pravilno, kaže tudi primerjava z merili za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, ki so pričela veljati z letom 2011 (nova merila) in so stara merila nadomestila. Nova merila namreč določajo, da mora okrožni sodnik na leto rešiti 105 P zadev, oz. 300 zadev družinskega P ali N vpisnika, pri čemer zadev ne deli na nobene podskupine. Glede količine rešenih zadev pa je sodnica sama navedla, da iz podatkov izhaja, da je v letih 2008 in 2009 dosegla povprečne rezultate.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija zaradi zmotno presojenih predloženih dokazov oz. nepopolno ugotovljenih dejstev. V celoti ponavlja navedbe in ugovore, ki jih je navajala že v pritožbi zoper izpodbijano odločitev. Tako opozarja na statistiko dela pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru za leti 2008 in 2009 ter statistiko družinskega oddelka Okrožnega sodišča v Mariboru za leto 2010, kronologijo dela na civilnem oddelku od 24.3.2005 dalje, ko je začela soditi na tem oddelku in neenako delovno obremenjenost s starimi P zadevami. Podrobneje številčno razčlenjuje število rešenih P spisov in ta podatek primerja s povprečjem oddelka ter zaključuje, da je v tem obdobju presegala kriterij zahtevanega nivoja delovnih storilnosti primerljivega sodnika, kot je to za vsa tri leta ugotovil že Personalni svet Višjega sodišča v Mariboru ob izdelavi ocene sodniške službe.

Navaja, da je leta 2008 in 2009, na račun večjega števila starejših zadev prejetih v letu 2005, bila v neenakopravnem položaju glede na kolege oz. kolegice, ki so prišli za njo in ki starih spisov praviloma niso dobili. Tako je glede na navedeno v letu 2008 rešila 60 P spisov, ostali sodniki pa 65 , 83, 84, 63, 95, 52, 5 in 36 spisov, torej povprečje rešenih spisov po sodniku je 60, med tem ko je v letu 2009 rešila 73 zadev, ostali sodniki pa 43, 74, 56, 75, 91, 75, 73 in 96, torej je povprečje rešenih spisov po sodniku za to leto 73. Prvo leto je po količini opravljenega dela torej dosegla povprečje in je najbližja sodnikoma s številka 1 in 4, ob tem pa je primerljiva tudi glede števila razveljavljenih odločb s 1. sodnikom (oba imata za to leto 20 %, med tem ko je število razveljavljenih odločb 2. sodnika višje, konkretno 26,31 %). Drugo leto je po količini opravljenega dela dosegla enako povprečje, glede količine je enaka s sodnikom št. 7 in primerljiva s sodniki št. 2, 4 in 6. Glede števila razveljavljenih odločb pa je bil njen odstotek 4,16 %, kar je enako sodniku št. 6, ostali sodniki pa imajo višji odstotek razveljavljenih odločb, konkretno sodnik št. 7: 7,69 %, sodnik št. 2: 30 %, sodnik št. 4: 16 %. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno, tako delovno obremenjenost sodnikov, ki ni bila enaka, kot količino in kakovost dela, opravljenega v teh dveh letih, je prepričana, da je v tem obdobju presegala kriterij zahtevanega nivoja delovnih sposobnosti sodnika. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter jo spremeni tako, da odloči, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in se z dnem 23. 6. 2013 imenuje na položaj okrožne sodnice svétnice ter uvrsti v 54. plačni razred. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da so sodnikove delovne sposobnosti zgolj eden od štirih kriterijev, ki jih mora sodnik izpolnjevati nadpovprečno, da lahko napreduje na položaj svétnika okrožnega sodišča. Delovnih sposobnosti, izkazanih na povprečni ravni, ne more nadomestiti doseganje nadpovprečnih rezultatov ostalih treh navedenih kriterijev.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sporno ali tožeča stranka izpolnjuje kriterij iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS (delovne sposobnosti) na ravni nadpovprečnosti. Predmet spora v obravnavani zadevi je namreč odločitev tožene stranke, da se zavrne predlog za tožničino hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svétnice iz razloga, ker ni izkazala nadpovprečne delovne sposobnosti. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. II U 66/2012 z dne 19. 9. 2012, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka odločitev oprla na statistične podatke, ne da bi opredelila vzorec, na podlagi katerega je bil izračunan odstotek povprečne storilnosti primerljivega sodnika, zato odločitve, da tožeča stranka ni izkazala nadpovprečne delovne sposobnosti, ni bilo mogoče preizkusiti.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku dopolnila svojo obrazložitev in navedla sprejemljive in razumne razloge za odločitev, da tožeča stranka pogojev za hitrejše napredovanje ne izpolnjuje in ki utemeljujejo tudi njeno oceno, ki je drugačna od ocene personalnega sveta. Zato se sodišče v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje.

Pri tem sodišče dodaja, da po tretjem odstavku 24. člena ZSS o napredovanju v višji sodniški naziv in o hitrejšem napredovanju v plačnih razredih, v položaj svétnika ali na višje sodniško mesto ter o izjemnem napredovanju v višji sodniški naziv odloča Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika. Sodni svet mora pri odločanju o hitrejšem napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ta zakon za ugotovitev ali sodnik izpolnjuje pogoje za napredovanje (prvi odstavek 28. člena ZSS), od katerih mora biti izkazovanje kriterijev iz 1. do 4. točke prvega odstavka 29. člena nadpovprečno (drugi odstavek 32. člena ZSS). Ti kriteriji obvezujejo tudi personalne svete (drugi odstavek 28. člena ZSS).

Po stališču upravno sodne prakse ima ocena personalnega sveta naravo strokovnega mnenja o sodnikovem delu. Glede na tako naravo ocene personalnega sveta in glede na to, da je personalni svet sestavljen iz sodnikov sodišča, na katerem se odloča o pravnih sredstvih zoper odločbe tožeče stranke in ostalih okrožnih sodnikov in imajo zaradi tega celosten pogled nad delom tožeče stranke in ga lahko primerjajo tudi z delom ostalih sodnikov, ima mnenje tega organa brez dvoma velik pomen. Če Sodni svet ne sledi mnenju personalnega sveta in glede izpolnjevanja posameznega kriterija odloči drugače kot personalni svet, je dolžan v obrazložitvi svoje odločbe z zakonitimi razlogi pojasniti, zakaj ni sledil mnenju strokovnega organa in je odločil drugače. Le tako je lahko sodno varstvo zoper takšno odločbo učinkovito.

V obravnavani zadevi je Personalni svet Višjega sodišča v Mariboru izdelal oceno sodniške službe za tožečo stranko (št. Su 100100/2011-34 z dne 21.4.2011), s katero je ugotovil, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje kot jih določa drugi odstavek 32. člena ZSS. Tožena stranka je sledila mnenju personalnega sveta, da iz predloženih podatkov izhaja, da sta tako strokovno znanje (1. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) kot sposobnost reševanja pravnih vprašanj (3. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) tožeče stranke na nadpovprečni ravni ter da nadpovprečno opravlja delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov (4. točka prvega odstavka 29. člena ZSS), pri ocenjevanju kriterija delovnih sposobnosti (2. točka prvega odstavka 29. člena ZSS) pa je zaključila, da slednje niso izkazane na zahtevanem nivoju.

Po 2. točki prvega odstavka 29. člena ZSS se pri ocenjevanju delovne sposobnosti upoštevajo zlasti doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela (delovna storilnost), ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strjeno vodi obravnave, pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe in pravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi. Tako je na podlagi podkriterija, v okviru katerega se ocenjuje delovna storilnost tožeče stranke, tožena stranka primerjala podatke o tožničinem delu, vrednotenem na podlagi meril Sodnega sveta, s podatki o delovni storilnosti primerljivega sodnika, pri čemer je kot primerljive sodnike, tako glede na vrsto reševanja zadev, kot v številčno primerljivem pripadu, (za leti 2008 in 2009) opredelila 9 sodnikov pravdnega oddelka ter (za leto 2010) 3 sodnike družinskega oddelka, ki so obravnavali tako družinske kot tudi pravdne zadeve. Da gre za podatke o delovni storilnosti primerljivih sodnikov soglaša tudi sodišče, navedeno pa utemeljujejo tudi predloženi statistični in drugi podatki upravnega spisa (npr. odredba predsednice Okrožnega sodišča v Mariboru o dodelitvi zadev od 1.1.2010 z dne 28.12.2009). Iz statističnih podatkov, ki jih je v oceni sodniške službe ovrednotil personalni svet, tudi po presoji sodišča utemeljeno izhaja ugotovitev, da je tožeča stranka v letu 2008 s tem, ko je dosegla 120,37 % pričakovanega obsega dela, dosegla statistično sredino, saj so 4 sodniki izkazali višji, 4 sodniki pa nižji opravljen obseg dela (priloga 1 Sodnega sveta). Glede na povprečje pravdnega oddelka v obravnavanem letu, ki je bilo 123,27 %, torej tožeča stranka ni dosegla niti povprečja pravdnega oddelka. V letu 2009 je tožeča stranka dosegla 121,74 % pričakovani obseg dela, ob tem, da je od 9 sodnikov le 1 dosegel nižji pričakovani obseg dela, vsi ostali sodniki oddelka pa so v povprečju presegli obseg sodničinega dela. Tako glede na povprečje oddelka, ki je bilo 134,85 %, tega povprečja prav tako ni dosegla. V letu 2010, v katerem je bila tožeča stranka skupaj s 3 sodniki dodeljena na družinski oddelek, je iz statističnih podatkov razvidno, da je pri tem delu na oddelku dosegla 128,8 % pričakovanega obsega dela, kar je zopet najnižji rezultat vseh sodnikov na oddelku, od povprečja oddelka (184,49 %) pa je tožeča stranka negativno odstopala za 55,69 % pričakovanega obsega dela.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi (pri)tožbeni ugovor, da bi morala biti pri oceni upoštevana tudi raznolikost pripada zadev, oz. da je tožeča stranka v letu 2005 prejela večje število starejših zadev od ostalih sodnikov, ki so sodniško službo nastopili kasneje in da je zato bila z njimi v neenakopravnem položaju. V zvezi s tem ugovorom sodišče poudarja, da je odločitev, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje lahko sprejeta le v primeru, ko njegovo delo odstopa od povprečja dela primerljivega sodnika, ko torej celota sodnikovega dela po kvaliteti in kvantiteti izstopa od povprečja. Sicer pa je (glede delovne obremenjenosti) tožeča stranka sama navedla, da je prišlo ob prihodu novih sodnikov do prerazporeditve starejših spisov in da je zaradi reševanja P zadev bil njen pripad družinskih zadev le 10%.

Neutemeljeno tožeča stranka tudi ugovarja, da se pri vrednotenju delovne storilnosti ni upoštevalo posameznih kategorij vpisnika. Tožena stranka je svojo odločite glede količine rešenih zadev pravilno oprla na stara in nova merila za najmanjši pričakovani obseg dela, ki so veljala v letih ocenjevanega obdobja. V skladu s temi merili se sicer opravljeno delo meri v celotnem obsegu in ne po posameznih segmentih, vendar tako, da se različno opredeljene zadeve v letni normi izmerijo v 100 % pričakovanem obsegu dela.

Ker po povedanem razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom dela tožeče stranke v ocenjevalnem obdobju ni mogoče oceniti na nivoju nadpovprečnosti, je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.