Jedro

Če se na podlagi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov ugotavlja, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, so lahko podlaga za tako ugotovitev le pravnomočne obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence in pravnomočne odločbe sodnika za prekrške.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 21.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, s katero je nadomestila odločbo z dne 10.11.1992, ki je bila odpravljena s sodbo tega sodišča z dne 15.7.1993, ponovno zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je ob upoštevanju pravnega mnenja in pripomb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ponovno presodila posamezne dokaze in da tudi po ponovni presoji dokazov, izvedenih v prejšnjem postopku, sklepa, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, zaradi česar je ponovno odločila, da se tožnikova vloga za pridobitev državljanstva zavrne. Tako sklepanje tožena stranka opira na naslednje dokaze: odločbo sodnika za prekrške z dne 19.12.1988, iz katere izhaja, da je bil tožnik odgovoren za prekršek po členu 11/4 zakona o prekrških zoper javni red in mir, ker je fizično obračunaval z oškodovancem tako, da je ta izgubil zavest, pri čemer iz te odločbe izhaja, da je bil tožnik že kaznovan; odločbo sodnika za prekrške z dne 5.12.1991, iz katere izhaja, da je bil tožnik odgovoren za prekršek po členu 11/1 zakona o prekrških zoper javni red in mir, ker je fizično napadel oškodovanca; odločbo sodnika za prekrške z dne 10.7.1992, iz katere izhaja, da je bil postopek ustavljen zaradi zastaranja; predlog za uvedbo postopka zaradi prekrška zoper javni red in mir z dne 15.11.1989 in z dne 28.2.1992, pravnomočno sodbo zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz leta 1987; izjavo pooblaščene uradne osebe Policijske postaje, iz katere izhaja, da je pri opravljanju svoje dolžnosti zbrala podatke, ki dokazujejo, da so imela dejanja tožnika znake nasilja in izjavo tožnika, ko je bil v postopku zaslišan, iz katere izhaja, da je bil leta 1987 obsojen za kaznivo dejanje, medtem ko se o prekrških ni izjasnil, v zvezi z izjavo priče pa je navajal, da je prihajal v konfliktne situacije zaradi šikaniranja organov pregona. Na podlagi navedenih dokazov tožena stranka ocenjuje, da bi zaradi kontinuirane obravnavanosti in tudi kaznovanosti zaradi ravnanj, ki so v zakonu opredeljena kot prekrški, in tudi zaradi kaznivega dejanja - vsa ta ravnanja pa so povezana z nasiljem - tožnikov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, saj doslej izrečene kazni niso imele nobenega vpliva na tožnika. Glede na navedene dokaze, tožena stranka ni poklonila vere izjavi tožnika, da je prihajal v konfliktne situacije zaradi šikaniranja organov pregona.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da tožena stranka v ponovnem postopku ni upoštevala pravnega mnenja in pripomb vrhovnega sodišča, danih v sodbi. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na postopke, ki niso bili pravnomočno končani, zato tožniku ne morejo biti v škodo, in to kljub izjavi tožnika, da je bil le enkrat, in sicer leta 1987, pravnomočno obsojen. Metoda tožene stranke, da odloča na podlagi pričevanja anonimne priče, je v nasprotju s civilizacijskimi pravili in z veljavnimi listinami o človekovih pravicah. Meni, da gre v izpodbijanem postopku za zlorabo položaja nekaterih odgovornih oseb, ki se na nedopusten način maščujejo tožniku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v upravnih spisih še vedno ni podatkov iz kazenske evidence, kar je vrhovno sodišče očitalo toženi stranki v sodbi, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke z dne 10.11.1992. Meni, da gre za šikaniranje njega kot uspešnega in družbeno aktivnega človeka. V dokaz svojih trditev navaja, da je mecen športnega društva in trener znane slovenske ekipe malega nogometa. Prilaga dopise odvetnika, iz katerih izhaja, da je s strani lokalne policije izpostavljen stalnim šikanam, in oprostilno sodbo enote temeljnega sodišča ter v zvezi z obsodilno sodbo iz leta 1987 izjavo oškodovanca, ki dokazuje njegov human odnos do le-tega. Predlaga, da sodišče samo odloči o stvari. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, da ni upoštevala napotil sodbe vrhovnega sodišča z dne 15.7.1993 in vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

S sodbo tega sodišča je bila odpravljena prejšnja odločba tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb 7., 9. in 159.člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po proučitvi upravnih spisov, tožbenih navedb in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v ponovnem postopku ni upoštevala mnenja in pripomb, danih v navedeni sodbi. Upoštevajoč mnenje in pripombe te sodbe bi morala tožena stranka popolno ugotoviti dejansko stanje, v ta namen ugotoviti vsa dejstva, pomembna za pravilno in zakonito odločbo ter na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj presoditi, katera dejstva je šteti za dokazana. Pomanjkljivosti, navedenih v sodbi, tožena stranka tudi v ponovnem postopku ni odpravila.

V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru obstoje razlogi iz 8.točke 1.odstavka 10.člena zakona o državljanstvu, zaradi katerih bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Vendar po presoji sodišča za tako ugotovitev ni podlage v dejanskem stanju, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. Tožena stranka se namreč, ko ugotavlja obstoj razlogov po navedeni zakonski določbi, sklicuje na kaznivo dejanje, za katero je bil tožnik pravnomočno obsojen leta 1987 na kazen zapora 3 mesecev, pri čemer o tem, ali je navedena obsodba še vedno vpisana v kazensko evidenco, ni podatkov, ter na postopka zaradi prekrškov, ki sta bila ustavljena in na postopka zaradi prekrškov, ki še nista bila pravnomočno končana. Na tej podlagi tožena stranka po presoji sodišča ne more ugotavljati, da pri tožniku obstoje razlogi, zaradi katerih se po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije vloga za sprejem v državljanstvo lahko zavrne. Če se na podlagi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov ugotavlja, da bi sprejem prosilca v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, so namreč lahko podlaga za tako ugotovitev le pravnomočne obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, in pravnomočne odločbe sodnika za prekrške, s katerimi je bil prosilec kaznovan zaradi prekrškov.

Tožena stranka bo zato morala v ponovnem postopku ugotoviti, ali je bil tožnik v zadnjem obdobju do izdaje njene odločbe kaznovan s pravnomočnimi odločbami sodnika za prekrške oziroma pravnomočno obsojen za kakšno kaznivo dejanje. Priče bo morala zaslišati v skladu z določbami ZUP. Če bo pa ugotovila, da zoper tožnika tečejo kakšni kazenski postopki, ali postopki zaradi prekrškov, bo pa, glede na domnevo nedolžnosti (27. člen ustave Republike Slovenije), morala upravni postopek prekiniti do pravnomočnosti navedenih postopkov.

Ker tožena stranka tudi v ponovnem postopku ni odpravila pomanjkljivosti, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2.odstavka 39.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1.odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I in 45/I/94).