Jedro

Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da iz ZPIZ-1 izhaja ločevanje med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumi pridobitev, trajanjem pravic) in izplačevanjem ter s tem "dejansko realizacijo" le-teh.

Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja, enako pa priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja ne pomeni avtomatičnega prenehanja prejšnje pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na lahkem fizičnem delu, kjer povprečna energijska poraba med delom ne presega 12,1 kJ/min, kjer je delo nenormirano, brez vsiljenega ritma, v dnevnih izmenah, brez ročnega premeščanja bremen z levo zgornjo okončino teže nad 1 kg, brez dela v stiku s snovmi s škodljivim delovanjem na ledvice in živčevje (težke kovine, organska toplica, itd.), brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu (npr. delo na višini, ob ognju z orožjem, upravljanje strojev, vozil, itd.), pri delu mora uporabljati ustrezna očala pri bližinskem delu, s polovico delovnega časa od 1. 10. 2007 dalje in se ji od navedenega dne dalje priznava pravica do delne invalidske pokojnine. Odločilo je tudi, da o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe in da se odpravita odločbi tožene stranke I-8023034 z dne 15. 2. 2008 in 28-8023034 z dne 1. 10. 2007. Ugotovilo je poslabšano stanje v invalidnosti, kar bi tožena stranka morala ugotoviti ob pregledu pred invalidsko komisije prve stopnje dne 17. 9. 2007, zaradi česar je tožnico razporedilo v kategorijo invalidnosti v skladu z veljavnim Zakonom o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke, ki se je pritožila zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, glede priznanja pravice do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2007, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do bistvene pritožbene navedbe, da pravica do delne invalidske pokojnine ne more obstajati hkrati s pravico do nadomestila s skrajšanim delovnim časom oz. zaradi manjše plače, ki obstaja v istem obdobju. S tem naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) saj sodba glede tega nima razlogov in se ne more preizkusiti. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni možno imeti hkrati priznane pravice do nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oz. manjše plače po starem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992) in pravice do delne invalidske pokojnine po novem ZPIZ-1. Poleg tega bi moralo sodišče v takih primerih odločitev o pravici prepustiti toženi stranki, saj je odločitev vezana na bodoča in še neobstoječa dejstva, saj so tožnici bile priznane dodatne omejitve – nastop dela s takšnimi omejitvami v krajšem delovnem času pa je pogoj, da tožnici lahko pripade delna invalidska pokojnina glede na določbo drugega odstavka 159. člena ZPIZ-1. Treba bi bilo upoštevati, da je odločba o III. kategoriji invalidnosti glede na drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 lahko izvršljiva šele, ko je dokončna. Obstoj pravice do delne invalidske pokojnine naj bi bil kavzalno povezan oz. odvisen od izvršitve pravice do dela na drugem delovnem mestu, z delovnim časom, ki ustreza delovni zmožnosti, da sama pravica ne more obstajati neodvisno od izpolnitve te predpostavke in je ni mogoče nepogojno priznati.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, svojo odločitev pa je sodišče tudi jasno in razumljivo obrazložilo.

7. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče (1), da iz ZPIZ-1 izhaja ločevanje med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumi pridobitev, trajanjem pravic) in izplačevanjem ter s tem "dejansko realizacijo" le-teh. Pravice na podlagi invalidnosti (torej tudi delno invalidsko pokojnino) pridobi zavarovanec v skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti. V primeru sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1). Tožnici je bila ta pravica priznana od 1. 10. 2007 dalje. Vendar pa dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Za začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, odmerjene po prvi alineji tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1, je namreč v drugem odstavku 159. člena ZPIZ-1 določen pogoj, da zavarovanec prične delati s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Glede na obrazloženo, revizija zmotno zatrjuje, da tožnici ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine, dokler ne začne delati s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1, po katerem se odločba s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku, nima nobenega vpliva na presojo o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine, zaradi česar se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to določbo.

8. Kakor je Vrhovno sodišče RS že zapisalo v sodbi VIII Ips 128/2010, priznanje pravice do delne invalidske pokojnine še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja, enako pa priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja ne pomeni avtomatičnega prenehanja prejšnje pravice. Pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, odmerjene po prvi alineji tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1 je odvisen od pričetka dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu, konec izplačevanja pa s prenehanjem dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Tako je tudi pričetek izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oz. na drugem ustreznem delu, v skladu s 190. členom ZPIZ, odvisen od pričetka dela s skrajšanim delovnim časom oz. na drugem ustreznem delu, konec izplačevanja pa od prenehanja dela s skrajšanim delovnim časom oz. drugega ustreznega dela. Tožnica je, ne glede na to, da ji je bila iz invalidskega zavarovanja priznana že nova pravica, vse do njene realizacije upravičena do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oz. do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

9. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): VIII Ips 181/2008 z dne 20. 4. 2010, VIII Ips 523/2008 z dne 7. 6. 2010, VIII Ips 536/2008 z dne 7. 6. 2010, idr.