Jedro

Ker pa je šlo med pravdnima strankama za leasing pogodbo (upoštevajoč tudi splošne pogoje, ki so bili po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje sestavni del pogodbe), je sprejeta odločitev utemeljena predvsem v določilu četrtega odstavka 546. člena ZOR, po katerem lahko prodajalec, če ne razdre pogodbe (zaradi kupčeve zamude s plačevanjem obrokov), zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine. To določilo pa se glede na določbo prvega odstavka 550. člena ZOR uporablja tudi pri zakupnih pogodbah z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino (leasing pogodbe).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici tolarsko protivrednost 9.850 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe z zamudnimi obrestmi od istega dne dalje in stroške postopka. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo delno ugodilo pritožbi toženca in njegovo obveznost do tožnice znižalo na tolarsko protivrednost 8.950 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od istega dneva dalje in višji tožničin zahtevek ter v preostalem delu tudi toženčevo pritožbo zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava to je določb 124. in 138. člena ZOR v zvezi z 2., 6. in 8. členom splošnih pogojev leasing pogodbe ter 121. in 122. ter 307. členom ZOR in zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP s predlogom, da naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje v pobijanem delu spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji izvaja, da je določilo 2. člena splošnih pogojev, po katerem najemnik ne more odstopiti od pogodbe, nično po določilu 103. člena ZOR. Zato se je toženec utemeljeno upiral tožničinemu zahtevku. Tožeča stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, ker ni poravnala premij iz zavarovalne pogodbe. Dejstva iz zavarovalne police pa niso resnična, kar je toženec dokazal z zaslišanjem priče S. Z. Sicer pa sodišče tožencu ni omogočilo dokazovanja neresničnosti dejstev iz javne listine, ker ni dopustilo ustreznih poizvedb. Če je vprašanje zavarovanja relevantno, pomenijo manjkajoči razlogi o plačilu premije kršitev postopka. Kolikor zavarovanja ni bilo, pa bi po leasing pogodbi moralo biti, je tožničina izpolnitev nepravilna in neveljavna (člen 121 v zvezi s 307. členom ZOR). V posledici tega pa tožnica tudi ne more zahtevati popolne izpolnitve od toženca, ko sama ni izpolnila vseh obveznosti. Tožnica pa tudi ne more iztožiti od toženca odkupa vozila. Bistvena kršitev določb po prvem in drugem odstavku 354. člena ZPP pa je v tem, da sodbi nimata razlogov o vseh bistvenih okoliščinah spornega razmerja.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Formalno uveljavljen revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP kaže ob nadaljnjem vsebinskem opisu domnevnih pomanjkljivosti sodb sodišč druge in prve stopnje, da toženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča navedena postopkovna kršitev v postopkih na drugi ali pa prvi stopnji ni bila zagrešena, ker vsebujeta sodbi obeh nižjih sodišč zadosti izčrpne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so vsebinsko skladni s samo odločitvijo in je zato sodba v celoti razumljiva ter sposobna preizkusa. Uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (člen 386 ZPP), pa revizijsko sodišče v tem primeru ni ugotovilo. Zato toženčeva revizija v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Revizija pa ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Odločilne okolnosti spornega razmerja, izvirajočega iz leasing pogodbe, so bile po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje naslednje: da sta pravdni stranki sklenili pogodbo 11.6.1990, da je tožnica izročila tožencu predmet pogodbe to je osebni avtomobil znamke Cimos AX 14 RD z registrsko številko ljubljanskega registrskega območja, da mu je izročila tudi zavarovalno polico (po kateri je bilo vozilo zavarovano do 9.6.1991), da je znašal mesečni obrok od skupaj 24 dogovorjenih po 450 DEM v protivrednosti v domači valuti, da je toženec plačal le 3 obroke - zadnjega 30.8.1990, da je toženec novembra 1990 (po lastni izpovedi) vozilo karamboliral, da škodnega dogodka ni prijavil tožnici in da avtomobila ob izteku pogodbe 11.6.1992 ni vrnil tožnici (ter ga je po lastni izpovedi prodal po kosih).

Take ugotovitve so, upoštevajoč tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je terjatev za plačilo dveh najstarejših obrokov zastarala, utemeljevale tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev, da je toženec dolžan plačati tožnici tolarsko protivrednost 19-ih zapadlih obrokov v skupni višini 8.950 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od istega dne to je 15.9.1994. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev oprli na določili členov 124 in prvega odstavka 262. člena ZOR, kar je sicer sprejemljivo. Ker pa je šlo med pravdnima strankama za leasing pogodbo (upoštevajoč tudi splošne pogoje, ki so bili po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje sestavni del pogodbe), je sprejeta odločitev utemeljena predvsem v določilu četrtega odstavka 546. člena ZOR, po katerem lahko prodajalec, če ne razdre pogodbe (zaradi kupčeve zamude s plačevanjem obrokov), zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine. To določilo pa se glede na določbo prvega odstavka 550. člena ZOR uporablja tudi pri zakupnih pogodbah z določilom, da bo v zakup dana stvar prešla v zakupnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino (leasing pogodbe). Glede na tako pravno podlago, katere uporabo opravičuje ugotovljeno dejansko stanje, se pokaže, da so vsa revizijska materialnopravna izvajanja neutemeljena. Za uporabljeno pravno podlago so bile odločilne okoliščine le ugotovitve, da sta pravdni stranki sklenili leasing pogodbo za avtomobil, da je tožnica svoje pogodbene obveznosti izpolnila, da toženec razen prvih treh obrokov ni plačal ničesar več in da vozila tožnici tudi ni vrnil ter da je v zamudi s plačilom preostalih 19-ih obrokov.

V zvezi z ostalimi revizijskimi izvajanji pa se dodaja še sledeče: morebitna ničnost 2. člena splošnih pogojev (ki govori o najemnikovi odpovedi pravici do razdrtja oziroma odstopa od pogodbe), ne bi imela za posledico ničnost tudi same pogodbe (prvi odstavek 105. člena ZOR). Glede na okoliščine spornega razmerja so pravno neodločilne vse okoliščine v zvezi z zavarovalno pogodbo, ki jih načenja revident (toženec je poravnal zadnji obrok avgusta 1990, in je prišel v zamudo s svojo izpolnitvijo več mesecev pred nastopom zatrjevanega karambola, v ostalem pa bi moral škodni dogodek prijaviti tudi tožnici in preko nje uveljavljati morebitno škodo, kar vse je v skladu tudi z izpovedjo priče Z. kot sta to ugotovili sodišči nižjih stopenj). Tožnica pa od toženca tudi ne iztožuje odkupa vozila kot to zmotno izvaja revident, ker od njega iztožuje le plačilo zapadlih obrokov zakupnine (sicer pa po določilu drugega odstavka 8. člena splošnih pogojev toženec lahko tožnici vozilo tudi vrne).

V skladu s procesnopravnim in materialnopravnim stanjem zadeve, kar je pojasnjeno v razlogih te sodbe, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo toženca zavrnilo (člen 393 ZPP).