Jedro

Revidentka bi glede na vrednost obravnavane naložbe morala izdelati investicijski program. Ker tega ni storila, je kršila določbe UEM.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za in-house razmerje, ne gre za eno izmed izjem, za katero se ZJN-2 ne bi uporabil. Revidentka bi o povišanju vrednosti gradbeno-obrtniških del pred sklenitvijo aneksa morala obvestiti Občinski svet, k čemur jo zavezujejo določba sedmega odstavka 29. člena ZJN-2.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju agencija), s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v tam navedeni odločbi o pravici do sredstev (1. točka izreka odločbe).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe strinja z izpodbijano odločitvijo agencije in razlogi zanjo, se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter dodaja, da je agencija pri vsaki od ugotovljenih kršitev jasno navedla določbo posameznega predpisa, in sicer 4. in 6. člen Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (v nadaljevanju UEM), 42. člen Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) ter 127. člen Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba). V tožbi ponovljene ugovore tožeče stranke v zvezi z obveščanjem Občinskega sveta o povečanju vrednosti gradbeno-obrtniških del pred sklenitvijo Aneksa št. 2 z dne 8. 8. 2014, (ne)pripravo investicijskega programa (IP), vključitvijo podizvajalca G., javno podjetje, d. o. o. (G., d. o. o.), in poravnavo vseh obveznosti do glavnega izvajalca del pred vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, njeno dovoljenost pa utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pojasnjuje, da je agencija njen zahtevek za izplačilo sredstev v celoti zavrnila, pri tem pa ne ona ne sodišče prve stopnje nista navedla pravne podlage, ki naj bi jo revidentka kršila, zato upravni akti organa in upravnega sodišča ne dosegajo niti minimuma pravnega standarda obrazloženosti odločbe. Revidentka ne more preveriti, ali njena domnevna ravnanja res ustrezajo zakonskim normam na način, da je posledica zavrnitev izplačila sredstev v celoti in ne morda le določeni odbitki. Poudarja, da je projekt izvedla, za to porabila tudi lastna sredstva, objekt je v uporabi in vsi izvajalci so bili poplačani. Agencija zavira dostop in črpanje evropskih sredstev, ki bodo posledično dodeljena drugi državi članici. Vrednost odobrenih gradbenih del ne presega 500.000,00 EUR, zato priprava IP ni bila potrebna. Razmerje z družbo G., d. o. o., ki je v 100% lasti revidentke in ima isti poslovni naslov, dela pa so bila opravljena izključno v revidentkino korist, je treba obravnavati kot in-house razmerje, za katerega določbe ZJN-2, tudi 42. člen, ne veljajo. Dela, ki so jih podizvajalci opravili preden je bila revidentka s tem seznanjena, je plačala njim in ne glavnemu izvajalcu, sklenjene so bile asignacijske pogodbe, vsota teh plačil pa je ostala enaka. Navedbe o siceršnjem sodelovanju z enim od podizvajalcev in ugotovitve v zvezi z odločanjem Občinskega sveta o predlogu za povečanje proračunskih sredstev revidentka zavrača. Prav tako zavrača očitek o neporavnanih obveznostih glavnemu izvajalcu. Investicija je bila v celoti zaključena 31. 12. 2014, kar je bil zadnji dan roka za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev in tudi pogoj za izplačilo nepovratnih sredstev. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo razveljavi in odloči, da se izpodbijana odločba v 1. točki izreka spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev ugodi v višini 157.824,62 EUR, ter dodatno, da se sredstva v tej višini nakažejo na strankin transakcijski račun, oziroma podrejeno predlaga, naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču ali prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**O dovoljenosti revizije**

5. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-11, ker gre v obravnavani zadevi za odločanje o dokončnem upravnem aktu, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. Vrhovno sodišče se zato ne opredeljuje do razlogov za dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. **O vsebinski presoji revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil revidentkin zahtevek za izplačilo sredstev z dne 31. 12. 2014 (v višini 157.824,6237 EUR), predhodno odobrenih z odločbo o pravici do sredstev (v višini do 157.994,65 EUR), v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev in zato pravilno zavrnjen.

9. Iz dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revidentka po prvotni odobritvi vloge za dodelitev nepovratnih sredstev 31. 12. 2014 vložila popoln zahtevek za izplačilo sredstev. Z glavnim izvajalcem kot najugodnejšim ponudnikom je za izvedbo gradbeno-obrtniških del sklenila gradbeno pogodbo (pogodba) v višini 451.584,62 EUR. Pred tem je v Sklepu o začetku postopka oddaje naročila po odprtem postopku (sklep) vrednost teh del ocenjevala na okoli 270.000,00 EUR brez DDV (329.400,00 z DDV). Vlogi na javni razpis iz naslova ukrepa 322 Obnova in razvoj vasi je priložila Dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP), v katerem je skupna vrednost naložbe, skupaj s splošnimi stroški in nabavo zemljišč, ocenjena na 334.281,93 EUR, od tega na gradbeno-obrtniška dela odpade 270.988,53 EUR z DDV. Vrednost teh del po sklenjeni pogodbi z glavnim izvajalcem je tako za 64% višja kot v vlogi na javni razpis in za 37% višja kot v sklepu. Ob potrditvi rebalansa 26. 3. 2014 je bilo v revidentkinem proračunu za leto 2014 predvidenih 453.000,00 EUR, pred letom 2014 pa je bilo že porabljenih 61.961,00 EUR (skupaj 514.461,00 EUR). K pogodbi z glavnim izvajalcem je bil 8. 5. 2014 sklenjen Aneks št. 1, s katerim je bil za dela v vrednosti 98.188,48, EUR nominiran podizvajalec del G., d. o. o.. P., d. o. o., A., d. o. o., in E., d. o. o., so izstavila glavnemu izvajalcu račune (z dne 31. 5. 2014, 30. 6. 2014, 31. 8. 2014, 19. 9. 2014, 22. 9. 2014 in 1. 10. 2014), ki so sestavni del končne gradbene situacije, čeprav podjetja niso bila nominirana za njegove podizvajalce. Račune je revidentka poravnala neposredno tem podjetjem na podlagi asignacijskih pogodb z dne 19. 11. 2014. Poleg tega je bil 8. 8. 2014 za dodatna dela v višini 41.554,56 EUR brez DDV (50.696,56 EUR z DDV) sklenjen Aneks št. 2 k pogodbi. Kot dokaz o obveščanju svetnikov Občinskega sveta zaradi spremembe vrednosti prvotnega naročila je agencija prejela zapisnik z dne 7. 8. 2014, iz katerega izhaja, da je bilo o tem obveščenih 7 od 13 svetnikov. V na spletu dostopnih zapisnikih sej Občinskega sveta v relevantnem obdobju (redna seja 16. 7. 2014, dopisni seji 25. 7. 2014 in 20. 8. 2014 ter redna seja 17. 9. 2014) ni zapisa o navedenem (telefonskem) obveščanju. Glede poplačila vseh računov pred oddajo zahtevka za izplačilo sredstev je bila dne 28. 5. 2015 v mediacijskem postopku sklenjena sodna poravnava, po kateri je revidentka glavnemu izvajalcu nakazala 40.000,00 EUR, izvajalec pa se je zavezal, da ji bo izstavil bančno garancijo.

10. Iz v času odločanja agencije veljavnega drugega odstavka 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) izhaja, da organ zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno. Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek istega člena). Nadalje pa četrti odstavek tega člena, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, določa, da zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ponovni, zdaj revizijski, ugovori, pa neutemeljeni.

12. Revidentka pozna oziroma bi vsaj morala poznati svoje pravice in obveznosti iz ZKme-1, ZJN-2, Uredbe, Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011) in drugih relevantnih predpisov v zvezi z nepovratnimi sredstvi, ki so ji bila odobrena z odločbo o pravici do sredstev. Nekatere od teh obveznosti so navedene v tej odločbi, prav tako je bila revidentka opozorjena na posledice kršitve oziroma neizpolnjevanja prevzetih obveznosti.

13. Ugotovitev agencije, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, da bi morala revidentka za obravnavano naložbo izdelati investicijski program, je pravilna. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena UEM je treba za investicijske projekte2 nad vrednostjo 500.000,00 EUR pripraviti DIIP in IP. S tem ko zadnjega revidentka ni izdelala, ker je vztrajala, da vrednost gradbeno-obrtniških del ne presega navedenega zneska, je kršila navedeno določbo UEM. Kot sta ji pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in agencija, se navedeni znesek po UEM nanaša na celotno investicijo oziroma naložbo, ne samo na eno vrsto del. Revidentka v reviziji ne pojasni, zakaj izračun, ki temelji na upoštevanju vrednosti del po pogodbi z glavnim izvajalcem (451.584,62 EUR z DDV), čemur je dodana še razlika (63.293,40 EUR) med ocenjeno skupno vrednostjo naložbe (334.281,93 EUR z DDV) in gradbeno-obrtniškimi deli (270.988,53 EUR z DDV) iz DIIP, ne bi bil pravilen in zakaj posledično v tem delu ni kršila navedenih določb UEM. Ponovno vztraja le pri navedbah, da je vrednost odobrenih gradbeno-obrtniških del znašala 419.912,31 EUR, da je upravni organ določeno spremembo dopustil, kasneje pa prezrl lastno soglasje in da je povišanje potrebnih sredstev za izvedbo zagotovila z lastnimi sredstvi z rebalansom proračuna. Te navedbe pa glede na ugotovljeno skupno vrednost naložbe na odločitev ne morejo vplivati.

14. Nadalje sta tako sodišče kot agencija revidentki pravilno pojasnila, zakaj pogodbe s podjetjem G., d. o. o., ni mogoče obravnavati kot in-house razmerja, ki ne bi bilo podvrženo režimu ZJN-2. Ne glede na dejstvo, da gre za javno podjetje, ki je nesporno v celoti v revidentkini lasti, in sta aneks št. 1 k pogodbi sklenila revidentka (kot naročnik) in glavni izvajalec, podizvajalec po naravi stvari lahko nastopa le na strani izvajalca3 in (obligacijsko) razmerje obstaja le med njima. Zato je pravilno stališče, da ni revidentka oddala del podjetju G., d. o. o., temveč je to storil glavni izvajalec, ki bi moral imeti s podizvajalcem za dela sklenjeno tudi pogodbo. Posledično v tem primeru ne gre za in-house razmerje in torej ne za eno izmed izjem, za katero se ZJN-2 ne bi uporabljal.4 Revidentka je bila zato dolžna spoštovati določbe ZJN-2, tudi njegov 42. člen, ki se nanaša na dolžnost naročnika preveriti izpolnjevanje različnih pogojev za kandidata ali ponudnika (in tudi za podizvajalca), ki naj bi sodeloval pri izvedbi.5 Da revidentka ni preverjala pogojev za navedenega podizvajalca, v zadevi ni sporno. Zato tudi (sicer neizkazana) revizijska (in tožbena) navedba, da je bilo pogodbenim strankam, tudi glavnemu izvajalcu, ves čas znano, da bo določen segment del kot podizvajalec opravilo prav to podjetje, na drugačno odločitev ne more (in upoštevaje določbe relevantnih predpisov tudi ne sme) vplivati.

15. Prav tako je treba zavrniti revizijski ugovor v zvezi s plačilom računov še trem drugim podjetjem. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, so tri podjetja glavnemu izvajalcu za opravljena dela izstavila šest računov, ne da bi jih glavni izvajalec predhodno nominiral za svoje podizvajalce in ne da bi revidentka zanje preverila izpolnjevanje katerihkoli pogojev, določenih v že navedenem 42. členu ZJN-2. Kljub temu, da preverjanja po tem členu ZJN-2, ki opredeljuje osnovno sposobnost kandidata oziroma ponudnika za sodelovanje v postopkih javnega naročanja in predpisuje dolžnostno ravnanje naročnika v teh postopkih, v sedmem odstavku pa se nanaša tudi na podizvajalce, revidentka ni izvedla, vsaj ne pred odločitvijo glede podizvajalcev, je na podlagi kasneje sklenjenih asignacijskih pogodb plačila računov izvedla direktno tem podjetjem.

16. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje revidentka ni uspešno izkazala, da bi o povišanju vrednosti gradbeno-obrtniških del pred sklenitvijo Aneksa št. 2 obvestila Občinski svet. Agencija in sodišče prve stopnje, ki se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na sprejeto odločitev in razloge zanjo, sta kot podlago za ugotovljeno kršitev predpisov uporabila sedmi odstavek 29. člena ZJN-2. Ta med drugim določa, da mora naročnik pred spremembo pogodbe, ki pomeni spremembo predmeta pogodbe, vključno s spremembo obsega predmeta naročanja, ali povečanje cene ali vrednosti pogodbe, obvestiti svoj nadzorni organ, če skupna vrednost te in predhodnih sprememb znaša 10.000 EUR brez DDV in 5 % vrednosti prvotnega naročila ali več. Naročnik mora v obvestilu navesti razloge za spremembo pogodbe in jih utemeljiti. Revidentka v reviziji ne ugovarja, da povišanje vrednosti ne dosega višine iz te določbe, niti ne ugovarja, da obravnavani postopek ne bi bil postopek, za katerega je dolžnost obveščanja predvidena po tej določbi ZJN-2.6

17. Prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje treba zavrniti ugovor, da so bili vsi računi plačani pred vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev. Taka zahteva izhaja iz četrtega odstavka 127. člena Uredbe, na katerega je v tem delu oprta izpodbijana odločba.7 Nesporno je bil namreč zahtevek za izplačilo sredstev vložen 31. 12. 2014,8 sodno poravnavo, katere predmet je bilo končno poplačilo obveznosti, pa je revidentka z glavnim izvajalcem sklenila šele 28. 5. 2015. Zaključek, da vsi računi niso bili plačani pred vložitvijo zahtevka za izplačilo sredstev, je tako pravilen, revizijski ugovori o pogodbeni kazni zaradi zamude s primopredajo objekta in zaradi nekaterih nekakovostno izvedenih del, čemur je sledil gospodarski spor, ki se je zaključil s sodno poravnavo, pa neupoštevni.9

18. Vrhovno sodišče zavrača povsem pavšalno trditev revidentke, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je bil zahtevek za izplačilo v celoti zavrnjen in zakaj ni bilo uporabljeno le znižanje. Po presoji revizijskega sodišča je bilo revidentki natančno pojasnjeno, katere kršitve predpisov so bile v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev ugotovljene, z navedbo vseh relevantnih pravnih podlag. Odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilno temelji na četrtem odstavku 56. člena ZKme-1, v skladu s katerim zahtevek za izplačilo, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne. Peti odstavek 57. člena ZKme-110 določa, da se neizpolnjevanje drugih obveznosti, ki izhajajo iz pravice do sredstev11, sankcionira v skladu s podzakonskim predpisom iz 10. člena tega zakona, torej tudi v skladu z Uredbo. Ta pa v prvem odstavku 122. člena določa, da se neizpolnitev ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/201112 in ZKme-1. 19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

20. Revidentka z revizijo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1 Z novelo ZZP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 UEM v 2. členu določa, da so investicije naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja države, lokalnih skupnosti in drugih vlagateljev v obliki zemljišč, objektov, opreme in naprav ter drugega opredmetenega in neopredmetenega premoženja, vključno naložbe v izobraževanje in usposabljanje, razvoj novih tehnologij, izboljšanje kakovosti življenja in druge naložbe, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti (20. točka), da je investicijski projekt skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni viri za pridobivanje koristi (21. točka) in da so investicijski stroški vsi izdatki in vložki v denarju in stvareh, ki so neposredno vezani na investicijski projekt in jih investitor oziroma investitorji namenijo za predhodne raziskave in študije, pridobivanje dokumentacije, soglasij in dovoljenj, zemljišč, pripravljalna in zemeljska dela, izvedbo gradbenih, obrtniških del in napeljav, nabavo in namestitev opreme in naprav, svetovanje in nadzor izvedbe, izobraževanje in usposabljanje ter druge izdatke za blago in storitve, vključno odškodnine, ki so neposredno vezane na investicijski projekt in tudi obratna sredstva, kadar so potrebna (22. točka). 3 Tudi 15.a točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2 kot podizvajalca opredeljuje gospodarski subjekt, ki je pravna ali fizična oseba in za ponudnika, s katerim je naročnik po tem zakonu sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila, dobavlja blago ali izvaja storitev oziroma gradnjo, ki je neposredno povezana s predmetom javnega naročila. 4 ZJN-2 v 8. točki prvega odstavka 17. člena določa, da se ta zakon ne uporablja za pogodbe, sklenjene med enim ali več naročniki in enim ali več gospodarskimi subjekti, nad poslovanjem katerih imajo ti naročniki nadzor, primerljiv nadzoru nad notranjimi organizacijskimi enotami naročnika, ob tam navedenih pogojih. 5 Po prvem odstavku 42. člena ZJN-2 mora na primer naročnik iz postopka javnega naročanja izločiti kandidata ali ponudnika, katerega osnovno sposobnost je preverjal, če je bil le-ta ali njegov zakoniti zastopnik, v kolikor gre za pravno osebo, pravnomočno obsojen zaradi tam navedenih kaznivih dejanj, ki so opredeljena v Kazenskem zakoniku. Nadalje mora naročnik iz postopka javnega naročanja izločiti tudi kandidata ali ponudnika, če ima na dan, ko je bila oddana ponudba, v skladu s predpisi države, v kateri ima sedež, ali predpisi države naročnika zapadle, neplačane obveznosti v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov v vrednosti 50 EUR ali več (tretji odstavek). Kadar namerava ponudnik izvesti javno naročilo s podizvajalcem, mora pogoje iz tretjega odstavka tega člena izpolnjevati tudi podizvajalec, ki sodeluje pri izvedbi javnega naročila. Naročnik obvesti ponudnika in podizvajalca, da podizvajalec ne sme sodelovati pri izvedbi javnega naročila, če teh pogojev ne izpolnjuje (sedmi odstavek). 6 Določba 29. člena ZJN-2 se nanaša na postopek oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave, javno naročilo pa je bilo izvedeno po odprtem postopku. 7 Tako zahtevo vsebuje tudi javni razpis (peti odstavek točke IV.3), prav tako pa iz obrazložitve odločbe o pravici do sredstev izhaja, da mora biti spoštovana določba 127. člena Uredbe. V zadevi tudi ni sporno, da je drug pogoj, to je da je je naložba/aktivnost zaključena pred vložitvijo zahtevka, izpolnjen. 8 Ta datum je v izreku odločbe o pravici do sredstev tudi določen kot zadnji možni datum za vložitev zahtevka. 9 V skladu z 2. točko tretjega odstavka 122. člena Uredbe lahko upravičenec na agencijo pošlje utemeljen obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, ki se nanaša na podaljšanje roka za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev. 10 Ta se uporablja na podlagi 63. člena ZKme-1D (Ur. l. RS, št. 27/2017), ki določa, da se ne glede na 18. člen tega zakona 57. člen ZKme-1 in podzakonski predpisi, izdani na njegovi podlagi, še naprej uporabljajo za postopke glede neizpolnitev ali kršitev obveznosti iz teh podzakonskih predpisov, ki so začeli veljati pred uveljavitvijo tega zakona. 11 Te so namerna vložitev napačne vloge ali zahtevka, namerna nepravilnost v skladu s predpisi Unije in uporabljanje sredstev v nasprotju z namenom, za katerega so bila dodeljena, ali na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav nezakonita pridobitev sredstev (prvi odstavek 57. člena ZKme-1). 12 Uredba 65/2011 v 30. členu določa tako znižanja plačil kot izključitve iz podpore Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja tudi za neupravičene izdatke.