Jedro

Kadar je odločeno o glavni stvari in o stroških, se sklep o stroških nanaša na stransko terjatev in je akcesorne narave. V takem primeru se s sklepom o stroških postopek ne konča, kajti konča se s sodbo o glavni stvari. Ob izpolnjenih predpostavkah za dovoljenost revizije je v takih primerih mogoče izpodbijati odločitev o stroških samo hkrati z revizijo zoper odločitev o glavni stvari. Brez izpodbijanja odločbe o glavnem zahtevku samostojne revizije zoper stroškovni izrek ni.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici kot dedinji po prvotni tožnici M. P. odškodnino v znesku 370.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 34.663,20 SIT pravdnih stroškov, višji zahtevek pa je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo M. P. zaradi okužbe s salmonelo. Sodišče je ugotovilo, da se je prvotna tožnica okužila in zbolela zaradi kremne rezine, ki jo je kupila pri toženi stranki. M. P. pa je umrla še pred koncem postopka na prvi stopnji.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženi stranki stroške prvostopnega postopka v znesku 93.325,00 SIT. Tako je odločilo, ker je prvotna tožnica zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo. Po določbi 1. odst. 204.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih pa preide taka terjatev na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno sodbo ali pismenim sporazumom. Ker te predpostavke za prehod sporne terjatve na sedanjo tožnico niso podane, tožnica ni aktivno legitimirana in zato njen zahtevek ni utemeljen.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da toženi stranki naloži stroške postopka. Izrečno soglaša z drugostopnim stališčem, da odškodnina za nepremoženjsko škodo ne preide na dediče. Toda po smrti oškodovanca drugi zahtevki preidejo na dediče. To velja tudi za zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Ker je bil odškodninski zahtevek prvotne tožnice utemeljen, bi sodišče moralo sedanji tožnici priznati pravdne stroške. Z nasprotno odločitvijo so prekršene določbe pravdnega postopka in je zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno. Ker ni navedena vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku, revizija ni dovoljena in zato predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrže. Revizija ni dovoljena.

Tožena stranka izpodbija sodbo druge stopnje izrečno samo v izreku o pravdnih stroških. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odst. 129.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Zato je treba revizijo tožene stranke obravnavati kot revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje. Z revizijo pa je mogoče izpodbijati samo sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odst. 400.čl. ZPP). Kadar je odločeno o glavni stvari in o stroških, se sklep o stroških nanaša na stransko terjatev in je akcesorne narave. V takem primeru se s sklepom o stroških postopek ne konča, kajti konča se s sodbo o glavni stvari. Ob izpolnjenih predpostavkah za dovoljenost revizije je v takih primerih mogoče izpodbijati odločitev o stroških samo hkrati z revizijo zoper odločitev o glavni stvari. Brez izpodbijanja odločbe o glavnem zahtevku samostojne revizije zoper stroškovni izrek ni.

V tej zadevi tožena stranka soglaša z odločitvijo o glavnem zahtevku, navaja pa vrsto razlogov, zaradi katerih meni, da je o stroških odločeno napačno. Revizijsko sodišče teh razlogov ne more presojati, ker revizija samo zoper izrek o stroških ni dovoljena. Zato pri odločanju o tej reviziji revizijsko sodišče ne more ugotavljati utemeljenosti glavnega zahtevka prvotne tožnice in tudi ne, ali bi sodišči prve in druge stopnje mogli odločiti o stroških drugače, kot sta, čeprav tožeča stranka ni ustrezno ukrepala tedaj, ko je prvotna tožnica umrla. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo (392.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama. Opozorilo na nedovoljenost revizije ne temelji na pravilnih razlogih, kajti vrednostne meje bi bile ob siceršnji dovoljenosti revizije presežene, saj so bili stroški v izpodbijani sodbi določeni v znesku 93.325,20 SIT.