Jedro

Za presojo posameznih meril, ki kažejo na to, da je neka družba podjetje v težavah je bistveno, da družbeniki vplačajo ali se vsaj nepreklicno zavežejo, da bodo vplačali, sredstva, ki postanejo lastna sredstva družbe v smislu osnovnega kapitala ali drugih elementov lastnih sredstev družbe.

Pri presoji podjetja v težavah je treba upoštevati dejansko stanje iz bilance stanja, kakršno je bilo na presečni datum, ter morebitne spremembe družbene pogodbe in sklepov družbenice o spremembi obravnavanega posojila v lastna sredstva družbe, ki bi bili sprejeti pred presečnim datumom, kar pa bi moralo biti razvidno tudi iz relevantne bilance stanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Povzetek prvostopenjske odločbe1_

1. Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Ljubljana (v nadaljevanju FURS) je na podlagi tretje alineje prvega odstavka 109. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) zavrnila tožničino vlogo za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021, vloženo 3. 5. 2021 (1. točka izreka) in ugotovila, da tožnico bremenijo njej nastali stroški, toženki pa posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. FURS je povzela tožničine navedbe iz vloge in sicer, da je tožnica registrirana od dne 15. 10. 2004, da prihodki od prodaje v upravičenem obdobju znašajo 1.000,00 EUR, prihodki od prodaje v obdobju od 1. 4. 2019 do 30. 6. 2019 znašajo 83.731,00 EUR, da upad prihodkov znaša 98,81 %, izračunana višina nekritih fiksnih stroškov znaša 11.906,33 EUR, višina izgube pa 12.000,00 EUR. Povprečno število zaposlenih pri tožnici je 1,31. 3. FURS je ugotovila, da je na dan 31. 12. 2019 tožničin celotni kapital (AOP 56) znašal -150.938,00 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 8.763,00 EUR. Zavrnila je tožničino izjavo, da tožnica naj ne bi bila podjetje v težavah. Na podlagi Pogodbe o prenosu tožničinega poslovnega deleža z dne 31. 8. 2017 (Pogodba o prenosu deleža) je FURS ugotovila: (i) da je bil odsvojitelj edini tožničin družbenik, ki je imel 100 % poslovni delež, in da je pridobitelj želel zagotoviti nemoteno nadaljnje opravljanje gostinskega lokala "A." v najetih poslovnih prostorih po sklenitvi Pogodbe o prenosu deleža; (ii) da je odsvojitelj odsvojil in prenesel na pridobitelja celoten tožničin poslovni delež (100 % celotnega kapitala družbe); (iii) da je odsvojitelj jamčil, da do prenosa poslovnega deleža ni bilo odobreno povečanje ali druga sprememba osnovnega kapitala družbe. FURS je na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 31. 8. 2017 ugotovila: (i) da je pridobitelj prevzel tudi celotno terjatev prenosnika od dolžnika (tožnice), ki je nastala na podlagi posojilnih pogodb o dolgoročnem posojilu v letih 2015, 2016 in 2017 v znesku 226.181,70 EUR. Pogodba o prenosu deleža je bila pripoznana na kontu 976000 - dolgoročne finančne obveznosti do fizične osebe, ki je pridobitelj poslovnega deleža, v znesku 226.181,70 EUR. FURS je ugotovila, da pridobitelj ves čas poslovanja družbe ni izvedel prekvalifikacije svoje terjatve do tožnice v lastniški kapital družbe. FURS je zavrnila stališče tožnice, da naj bi bile obveznosti družbe do družbenice presežek kapitala, ki ga lahko družbenica vsak trenutek opredeli kot lasten kapital. S sklicevanjem na 498. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je pojasnila, da slednji ureja le razmerje med družbo kot posojilojemalko (tožnico) in družbenikom kot posojilodajalcem, če se nad družbo začne stečajni postopek. Pojasnila je, da družbeniki samostojno odločajo o načinu financiranja družbe, vendar v kriznih obdobjih prevzemajo tveganje, če družba pride v stečaj ali prisilno poravnavo, in zanje nastopijo posledice iz 498. člen ZGD-1. Posojilo, dano v kriznem obdobju, se šteje za premoženje družbe le, če je družba v stečaju ali postopku prisilne poravnave, kar pa tožnica ni. FURS je še pojasnila, da so družbeniki tisti, ki morajo zagotavljati družbi lasten kapital in ga ohranjati, zato družbenik kot dober gospodarstvenik presodi, ali bo družbo možno sanirati na takšen način in ustrezno ukrepati. Posojila svežega lastnega kapitala ne morejo nadomestiti, saj so vezana na vračilo, praviloma z obrestmi. FURS je poudarila, da je na podlagi Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členom 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014) presoja omejena na presojo kriterija, ki sta določena z Uredbo 651/2014 in ju tožnica niti ne prereka, saj ne ugovarja višini postavk v poslovnih izkazih, ki so ključne za opredelitev, da je posamezno podjetje v težavah.

4. FURS je upoštevajoč, da je tožničin koeficient AOP 56/AOP 57 -17,22 in, da je bila tožnica ustanovljena pred 31. 12. 2016 ugotovila, da je tožnica na podlagi 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 podjetje v težavah in zato na podlagi tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ni upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021. _Povzetek drugostopenjske odločbe2_

5. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju MF ali drugostopenjski organ) je tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Povzel je, da ni sporno, da je tožničin celoten kapital (AOP 56) na dan 31. 12. 2019 -150.938,00 EUR; vpoklicani kapital oziroma vpisani osnovni kapital (AOP 57) pa 8.763,00 EUR. MF je ugotovil, da je na dan 31. 12. 2019 zaradi nakopičenih izgub tožnici izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. Nakopičene izgube, ki so odštete od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), predstavljajo negativen kumulativen znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala. MF je ugotovil, da je na podlagi podtočke (a) 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 tožnica podjetje v težavah. S sklicevanjem na sodbi Upravnega sodišča RS I U 635/2022 z dne 19. 10. 2022 in I U 636/2022 z dne 7. 10. 2022 je poudaril, da so za ugotovitev, ali je pravna oseba podjetje v težavah, relevantni le podatki bilance stanja na dan 31. 12. 2019, iz katerih je razvidno razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv, v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala.

6. MF je s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi I U 635/2022 z dne 19. 10. 2022 poudaril, da 498. člen ZGD-1 ureja le razmerja med družbo in družbenikom, ko je družba v finančnih težavah, zato glede na to, da ne gre za postopek zaradi insolventnosti, 498. člen ZGD-1 v konkretni zadevi ni uporabljiv. MF je pojasnil, da so za presojo, ali je zaradi nakopičenih izgub gospodarske družbe izginila več kot polovica njenega vpisanega osnovnega kapitala, relevantni podatki bilance stanja na dan 31. 12. 2019. Po oceni MF ni relevantno ali nakopičene izgube tožnice izhajajo iz obveznosti do družbenice ali do tretjih oseb. Prejeta posojila družbenika po mnenju MF ne pomenijo vplačanega presežka kapitala družbe. Obstoj možnosti, da se tožničina obveznost do družbenika opredeli kot lasten kapital družbe, po mnenju MF ne pomeni, da se njegove obveznosti do družbenice štejejo za osnovni kapital družbe. V tožničinem primeru ni bilo povečanja vpisanega osnovnega kapitala.

7. MF je pojasnil, da je pravna podlaga za odločanje o vračilu prejete pomoči osmi odstavek 112. člena ZIUOPDVE, v skladu s katerim nadzor nad uveljavljanjem pravic iz 109. člena ZIUOPDVE in izpolnjevanjem obveznosti iz četrtega odstavka tega člena izvaja FURS. Ta nadzor ni omejen le na nove podatke o tožničinem poslovanju, temveč zajema tudi pravilnost podatkov iz podane pisne izjave domnevnega upravičenca. Obravnavana pomoč se je izplačala po prejemu pisne izjave upravičenca neposredno na podlagi prvega in četrtega odstavka 110. člena ZIUOPDVE, torej se ni vodil poseben ugotovitveni postopek in se ni izdala odločba, v katero bi se z izpodbijano odločbo nedopustno posegalo za nazaj (deseti odstavek 109. člena ZIUOPDVE).

8. MF je potrdil pravilnost odločitve FURS, da je bila tožnica na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah v smislu Uredbe 651/2014, zato ni izpolnila pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE in zato tudi po mnenju MF tožnica ni upravičena do pomoči. _Povzetek tožničinih navedb_

9. Tožnica izpodbija odločbo zaradi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, zato sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priglaša stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožnica zatrjuje, da na dan 31. 12. 2019 ni bilo podjetje v težavah, v smislu Uredbe 651/2014. Tožnica je enoosebna družba, v kateri je avgusta 2017 tedanja edina družbenica kupila 100% poslovni delež, in ima v svojih računovodskih izkazih za poslovno leto 2019 med dolgoročnimi finančnimi obveznostmi vknjižene izključno obveznosti do edine družbenice v skupni višini 226.181,70 EUR. Torej ne gre za obveznosti do tretjih oseb. Po mnenju tožnice, je ta znesek obveznosti v skladu z Uredbo 651/2014 in 498. členom ZGD-1, del lastnih sredstev družbe in presežek kapitala, saj tožnica družbenici te obveznosti ne bi bila dolžna vračati, če bi bila v finančnih težavah, temveč bi se štelo za lasten kapital družbe.

11. Meni, da je zmotno stališče toženke, da za ugotovitev, ali gre za podjetje v težavah, zadostuje izračun koeficienta postavk AOP 56 in AOP 57. Ob ustrezni vsebinski razlagi 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 je po mnenju tožnice treba presoditi, kateri elementi po veljavni evropski zakonodaji so del lastnih sredstev zato, da se ugotovi, ali je to podjetje res v težavah in ali je po kriterijih EU upravičeno do pomoči oziroma na katerih pravni podlagi. Med lastna sredstva družbe je po mnenju tožnice treba šteti tudi terjatev edinega družbenika do družbe iz naslova denarnih vplačil, ki so v skladu s 498. členom ZGD-1 kapital družbe v primeru težav podjetja. Ta del sredstev vsebinsko predstavlja vplačan presežek kapitala kljub temu, da je knjižen med dolgoročnimi finančnimi obveznostmi družbe, saj jih je vplačal edini družbenik družbe. To še posebej velja, če bi družba zašla v težave, ko se že po zakonu in računovodskih standardih v bilanci stanja opravi ustrezna preknjižba.

12. Tožnica poudarja, da pojem podjetje v težavah izhaja iz Smernic EU o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah (v nadaljevanju Smernice), iz katerih izhaja, da je pomoč podjetjem dopustna šele, ko so sama izčrpala vse notranje rezerve. Smernice obravnavajo kot podjetje v težavah tisto podjetje, ki bo brez posega države kratkoročno ali srednje ročno zagotovo prenehala poslovati. To po mnenju tožnice zanjo ne velja, ker izkazuje dobiček iz poslovanja in ima vplačane zadostne finančne vložke družbenika, to je presežke kapitala, ki so sicer knjiženi kot obveznosti do družbe, saj ta podjetja brez pomoči ne bodo prenehala poslovati. Smernice želijo, kot meni tožnica, omogočiti pomoč le podjetjem, ki so v globokih poslovnih težavah in se enostransko ne morejo rešiti. Tožnica navaja, da Uredba 651/2014 ne želi preprečiti pomoči podjetjem, ki niso v tovrstnih poslovnih težavah. Meni, da se glede subjektov pomoči Uredba 651/2014 in Smernice medsebojno izključujejo.

13. Tožnica izpostavlja, da ne izkazuje nobenega dolga do kateregakoli poslovnega partnerja, saj je do vključno leta 2019 beležila dobiček poslovanja in ima med dolgoročnimi obveznostmi vknjižene le terjatve edine družbenice, zato po njenem mnenju ne more biti podjetje v težavah v smislu Uredbe 651/2014, saj že po osnovnih poslovnih kriterijih ne more biti opredeljena kot upravičenec do državne pomoči skladno s Smernicami.

14. Tožnica meni, da bi morala toženka pri presoji namena Uredbe 651/2014 upoštevati, da gre pri tožničinih obravnavanih dolgoročnih obveznostih za obveznost do edinega družbenika, za katero veljajo posebna pravila (na primer 498. člen ZGD-1 in določila Uredbe o navideznem lastniškem kapitalu) in ki ne povečujejo obveznosti podjetja v primeru resničnih težav, prisilne poravnave ali stečaja. Uredba pozna pojem navideznega lastniškega kapitala, ki je eden izmed ukrepov državne pomoči, vsebinsko pa se pokriva s tožničinim primerom in 498. členom ZGD-1. Neposredno povečanje osnovnega kapitala, naknadna vplačila kapitala z možnostjo vračila in posojila družbenika so vsebinsko identični položaji in načini financiranja v primeru resničnih težav podjetja, prisilne poravnave ali stečaja, saj se ta sredstva štejejo za lastna sredstva družbe, ki jih družbi ni treba vračati in ne povečujejo njenih obveznosti. Toženki očita, da se vsebinsko ni opredelila do teh navedb, saj iz vsebine izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, kako je v tožničinem primeru toženka tolmačila določilo Uredbe, da je treba upoštevati tudi vse druge elemente, ki za potrebe presoje, ali je podjetje res v težavah, štejejo kot del lastnih sredstev družbe.

15. Toženki očita, da se je sklicevala na sodbi Upravnega sodišče v zadevah I U 635/2022 in I U 636/2022, ki pa nista bili objavljeni, zato ji je bila odvzeta pravica do celovitega vsebinskega sodnega varstva. Tožnica se s stališčem sodišča, kot izhaja iz povzetka v izpodbijani odločbi, ne strinja, saj razlaga sodišča ni skladna z Uredbo 651/2014 in Smernicami. Na navedeni pravni podlagi so po mnenju tožnice lastna sredstva družbe opredeljena zelo široko, zato ni podlage, da je pri presoji podjetja v težavah, odločilna le razlika med višino rezerv in nakopičenih izgub. Tožnica izpostavlja, da bi ob taki razlagi, ki jo je zavzelo sodišče, bile lahko do pomoči iz Smernic upravičene tudi družbe, ki imajo med obveznostmi, ki povečujejo izgubo, knjižena posojila družbenikov, čeprav je treba te obveznosti v resnici vsebinsko šteti med rezerve družbe.

16. Tožnica se prav tako ne strinja z v izpodbija odločbi navedeno razlago 498. člena ZGD-1. Postopki izplačila pomoči v smislu Uredbe 651/2014, po oceni tožnice, zahtevajo oceno in presojo finančnega stanja družbe z vidika morebitnih insolvenčnih postopkov, ker je po definiciji Smernic podjetje obravnavano kot podjetje v težavah le, ko bo brez posega države kratko ali srednje - ročno skoraj zagotovo prenehalo poslovati oziroma izpolnjuje pogoje za začetek insolvenčnih postopkov. To ne velja za podjetja, ki imajo med obveznostmi knjižena posojila družbenikov, zaradi česar imajo izkazano višjo izgubo od realne v smislu preteče insolventnosti. Tožnica meni, da 498. člen ZGD-1 ne ureja le razmerja med družbo in družbenikom, temveč je namenjen zaščiti upnikov družbe, ki se lahko v primeru insolventnosti družbe nanj sklicujejo, pri čemer družbenikom v tem primeru pripada le položaj skrajno podrejenih terjatev iz naslova lastništva kapitala.

17. Tožnica trdi, da bi ob normalnem teku stvari, v največ dveh letih, pokrila preostalo izgubo iz preteklih let, ki je nastala pred prevzemom, saj je bilo tožničino poslovanje v letih pred epidemijo stabilno v smislu prihodkov, stroški pa so se po prevzemu družbe zmanjšali, zato je tožnica v poslovnem letu 2019 dosegla več kot 100 % rast čistega dobička. Meni, da zaradi navedenega dobička, tožnice ni primerno opredeliti kot podjetje v težavah. Pojasnjuje, da je bil nakup poslovnega deleža v družbi pogojen s prevzemom obravnavanih terjatev do družbe od predhodnega družbenika, in bil z vidika kupca prevzem terjatve del enovite kupnine za poslovni delež v podjetju, zato so navedene dolgoročne finančne obveznosti, po njenem mnenju, lastni kapital oziroma presežek kapitala družbe. Predhodni družbenik je nakopičene izgube družbe pokrival z lastnimi vložki v obliki posojil družbi, ki se v primeru finančnih težav vselej štejejo za lasten kapital, ob predaji podjetja pa je te vložke upošteval pri oceni vrednosti podjetja in jih prenesel na novo družbenico. Družbenik enoosebne družbe pa lahko svoje terjatve do družbe v vsakem trenutku opredeli kot lasten kapital družbe, zato tožnica ni podjetje v težavah. Elemente lastnih sredstev družbe razume široko, saj želi zajeti vse pravno dopustne načine lastniškega financiranja zato, da podjetja ne bi bila diskriminirana zaradi izbire načina financiranja. Tožnica meni, da torej ni podjetje v težavah, saj od prevzema dalje posluje uspešno z dobičkom. Meni, da je v nasprotju z Uredbo 651/2014 razlaga, ki bi tožnico izvzela iz obravnavane pomoči zaradi formalne izbire načina neposrednega financiranja družbe oziroma zaradi bilančnega knjiženja te izbire.

18. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo še navedla, da evropska zakonodaja zahteva vsebinsko presojo položajev in ne le bilančnih operacij, kar še posebej velja za obravnavano zadevo, ko je tožnica že v upravnem postopku izkazala in dokazala svoje trditve, da ni podjetje v težavah.

_Povzetek navedb toženke_

19. Toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

**K I. točki izreka**

20. V dokaznem postopku je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A7, v soglasju s tožnico štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. DT 429-10015/2021. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je toženka pravilno odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 v višini 7.860,00 EUR, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

22. Upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, je pravna ali fizična oseba, ki je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020; ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2; ni na dan 31. december 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe; ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov (vse prvi odstavek 109. člena ZIUOPDVE). Nadzor nad uveljavljanjem pravic iz 109. člena ZIUOPDVE in izpolnjevanjem obveznosti iz četrtega odstavka 109. člena ZIUOPDVE3 izvaja Finančna uprava Republike Slovenije, ki za postopek nadzora smiselno uporabi zakon, ki ureja davčni postopek (osmi odstavek 112. člena ZIUOPDVE). FURS je v zadevi odločala na podlagi osmega odstavka 112. člena ZIUOPDVE, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da pravne podlage za izpodbijano odločitev FURS ni imel. 23. Med strankama ni sporno: (i) da je tožnica, s povprečnim številom zaposlenih 1,31, registrirana od 15. 10. 2004; (ii) da je na dan 31. 12. 2019 tožničin celotni kapital (AOP 56) znašal -150.938,00 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 8.763,00 EUR. Ni sporno, da ima tožnica za poslovno leto 2019 med dolgoročnimi finančnimi obveznostmi vknjižene izključno obveznosti do edine družbenice v višini 226.181,70 EUR, pri čemer so te tožničine obveznosti nastale na podlagi posojilnih pogodb o dolgoročnem posojilu v letih 2015, 2016 in 2017. 24. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je bila tožnica na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe Komisije 651/2014/EU, zaradi česar ni upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov (tretja alineja prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE).

25. Šteje se, da je podjetje v težavah, če je v družbi z omejeno odgovornostjo4 zaradi nakopičenih izgub, izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala. To je v primeru, ko nakopičene izgube, ki se odštejejo od rezerv (in vseh drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), povzročijo negativen kumulativni znesek, ki presega polovico vpisanega osnovnega kapitala. Za namene te določbe "osnovni kapital" vključuje po potrebi vse vplačane presežke kapitala (18. (a) točka 2. člena Uredbe 651/2014).

26. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka pri presoji namena Uredbe 651/2014 in ugotovitvi, ali je tožnica podjetje v težavah, upoštevati 498. člen ZGD-1. Pravilno sta tožnici že oba organa pojasnila, da 498. člen ZGD-15 v konkretnem primeru ni uporabljiv. Gre za določbo, ki ureja razmerja med družbo z omejeno odgovornostjo in družbenikom (2. oddelek 7. poglavja ZGD-1). Sodišče še dodaja, da tožnica dokazuje, da ni bila podjetje v težavah, s sklicevanjem na 498. člen ZGD-1, ki pa ureja ravno odnos med družbenikom in družbo, ko je podjetje v finančnih težavah in v postopkih prisilne poravnave ali stečaja, kar pa tožnica sama zanika. Navaja namreč, da finančnih težav ni imela, pri čemer ni sporno, da v postopku stečaja ali prisilne poravnave tožnica ni bila.

27. Sodišče se pri zavrnitvi tožbenega ugovora, da naj toženka ne bi upoštevala Smernic in naj ne bi naredila vsebinske presoja ampak le bilančno, sklicuje na stališče sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-347/20 z dne 27. 1. 2022. SEU zavzame stališče, da je v skladu z uvodno izjavo 14 Uredbe 651/2014, cilj pojma podjetje v težavah zagotoviti, da se pomoči, dodeljena podjetjem, presojajo glede na smernice, ki se nanašajo posebej na državne pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah zaradi preprečitve obidenja teh smernic. V 20. in 23. točki sporočila Komisije o Smernicah o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, razen finančnih inštitucij (UL 2014, C 249, str. 1), na katere se izrecno sklicuje 14. uvodna izjava Uredbe 651/2014, je pojasnjeno, da se podjetje šteje za podjetje v težavah takrat, kadar bi bil brez posredovanja države njegov obstoj skoraj gotovo kratkoročno ali srednjeročno ogrožen. Ker je podjetje v težavah ogroženo v samem obstoju, ga ni mogoče šteti za ustrezen instrument za prispevanje k doseganju ciljem iz drugih javnih politik, dokler njegovo preživetje ni zagotovljeno. Glede na navedbe v tem sporočilu Komisije je treba cilj, naveden v 14. uvodni izjavi Uredbe 651/2014, in s tem povezano merilo iz 18 (a) točke 2. člena Uredbe 651/2014 razlagati tako, da se nanaša na presojo zmožnosti zadevne družbe, da kratkoročno ali srednjeročno ohrani svojo dejavnost.6

28. Iz dejanskega stanja v zadevi C-347/20 z dne 27. 1. 2022 je razvidno, da je družba Zinātnes parks 29. 4. 2019, dan pred vložitvijo predloga projekta pristojni nacionalni agenciji, sprejela sklep skupščine družbenikov o spremembi družbene pogodbe in o povečanju osnovnega kapitala, ki je bilo vpisano v sodni register 24. 6. 20197, zato je SEU obravnavalo vprašanje, kdaj začne učinkovati povečanje tega kapitala. SEU je ugotovilo, da v Uredbi 651/2014 ni opredelitve pojma "vpisani osnovni kapital", zato je pojasnilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev smisla in obsega ne sklicujejo posebej na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji. Pomen in obseg pojmov, za katere v pravu Unije ni nobene opredelitve, je treba določiti v skladu z njihovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati okvir, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so.8 V okviru družb z omejeno odgovornostjo se po stališču SEU v zadevi 347/20 z dne 22. 1. 2022 izraz "osnovni kapital" nanaša na vrednost vložkov, ki so jih družbeniki družbe dali ali se zavezali, da jih bodo dali tej družbi na voljo v zameno za izdajo deležev.9 Vplačani presežek kapitala pomeni vplačilo osnovnega vložka v znesku, ki je večji od njegove nominalne vrednosti. Vplačani presežek kapitala lahko nastane pri družbi z omejeno odgovornostjo ob ustanovitvi ali pri povečanju osnovnega kapitala.

29. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da ni sporno, da posojilo tožničinega edinega družbenika ni bilo dano ob ustanovitvi leta 2004, temveč v letih 2015, 2016 in 2017, tožnica pa ni zatrjevala, da bi sprejela sklep o povečanju osnovnega kapitala z morebitnim preoblikovanjem obravnavanega posojila v osnovni kapital. Ravno nasprotno. Med strankama ni sporno, da tožnica osnovnega kapitala ni povečala. Tožnica ni zatrjevala niti, da bi bil ob ustanovitvi vplačan presežek kapitala. Glede na to, da se tožničin osnovni kapital kasneje ni povečal, presežek kapitala ni bil vplačan. Posojilo edine družbenice tožnici, ki ni preoblikovano v osnovni kapital in vplačani presežek kapitala, po presoji sodišča, ni vplačani presežek kapitala v smislu Uredbe 651/2014, kot to zmotno zatrjuje tožnica. Elementi, ki na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe, so v skladu z Uredbo 651/2014 rezerve. Posojilo družbenice tožnici je tožničina obveznost do edine družbenice in lastno sredstvo te družbenice, ne pa lastno sredstvo tožnice, zato navedbe, da naj bi bilo posojilo lastno sredstvo družbe, po presoji sodišča niso dokazane.

30. Iz sodbe SEU v zadevi C-347/20 z dne 22. 1. 2022 izhaja, da je za presojo posameznih meril, ki kažejo na to, da je neka družba podjetje v težavah, bistveno, da družbeniki vplačajo ali se vsaj nepreklicno zavežejo, da bodo vplačali, sredstva, ki postanejo lastna sredstva družbe v smislu osnovnega kapitala ali drugih elementov lastnih sredstev družbe. V konkretni zadevi je, upoštevajoč 109. člen ZIUOPDVE, bistveno, da sredstva družbenika postanejo lastna sredstva družbe pred presečnim datumom, to je pred 31. 12. 2019, česar tožnica ne zatrjuje. Sodišče se pridružuje stališču strank, da je način financiranja družbe s strani edinega družbenika avtonomna in v domeni družbenika. Vendar je treba pri presoji podjetja v težavah upoštevati dejansko stanje iz bilance stanja, kakršno je bilo na presečni datum, ter morebitne spremembe družbene pogodbe in sklepov družbenice o spremembi obravnavanega posojila v lastna sredstva družbe, ki bi bili sprejeti pred presečnim datumom, kar pa bi moralo biti razvidno tudi iz relevantne bilance stanja. To stališče potrjuje tudi 14. točka uvodnih pojasnil Uredbe 651/2014, iz katere je razvidno, da je zaradi zagotovitve pravne varnosti primerno za opredelitev podjetja v težavah določiti jasna merila, ki ne zahtevajo ocene vseh posebnosti stanja. Za ugotovitev ali je pravna ali fizična oseba podjetje v težavah, tako niso pravno pomembne posebnosti finančno-premoženjskega stanja podjetja. Zato niso utemeljene tožbene navedbe, da ni logično stališče, po katerem bi se podjetje v težavah iz težav rešilo v trenutku prekvalifikacije dosedanjih denarnih vplačil v na primer naknadna vplačil v kapitalske rezerve in da bi bilo treba obravnavano posojilo presojati po vsebini, ne glede na to, da iz računovodskih izkazov za poslovno leto 2019 izhaja, da je to posojilo vknjiženo med dolgoročnimi finančnimi obveznostmi, torej med tožničinimi obveznostmi, ki jih ima do upnikov. Glede na vse navedeno, je po presoji sodišča toženka v obravnavani zadevi pravilno ugotovila, da je za ugotovitev, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah v skladu z 18 (a) točko 2. člena Uredbe 651/2014, treba ugotoviti razmerje med koeficientom AOP 56, s katerim se ugotavlja razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv (in drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe) ter koeficientom AOP 57, s katerim se ugotavlja višina osnovnega kapitala skupaj z vplačanimi presežki kapitala.

31. Toženka je v izpodbijani odločbi obrazloženo pojasnila, zakaj je za obravnavano zadevo relevantno razmerje med AOP 56 in AOP 57, zakaj se obravnavano posojilo tožnici ne more šteti za tožničina lastna sredstva ali vplačani presežek kapitala ter pojasnila, da ni pomembno, od kod izvirajo tožničine nakopičene izgube, med katerimi je posojilo edine družbenice, zato tožbeni ugovor o bistveni kršitvi Zakona o splošnem upravnem postopku, ni utemeljen. Tožnici ni bila odvzeta niti pravica do celovitega, vsebinskega sodnega varstva, ker se je toženka sklicevala na sodno prakso, ki v času vložitve tožbe še ni bila objavljena. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ v relevantnem delu sodno prakso, na katero se je skliceval, tudi povzel, s čimer je bilo tožnici omogočeno celovito in vsebinsko sodno varstvo, ki ga je s prerekanjem v tožbi tudi uveljavila.

32. Glede na pojasnjeno, je pravilna ugotovitev toženke, da je bila tožnica na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah v skladu z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014 in da ni upravičena do obravnavane pomoči za obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021, ker ne izpolnjuje pogoja po tretji alineji prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE.

33. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K točki II. izreka**

34. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi, tožbo zavrne ali zavrže, odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.

1 Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Finančni urad Ljubljana, št. DT 429-15834/2021-4 z dne 23. 12. 2021. 2 Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. DT-499-21-38/2022-4 z dne 30. 11. 2022. 3 Ta določa: Nekriti fiksni stroški se za namen tega ukrepa določijo kot določen odstotek letnih prihodkov od prodaje upravičenca leta 2019 na mesec v upravičenem obdobju, če gre za upravičence, ustanovljene do 1. oktobra 2019, oziroma kot določen odstotek prihodkov od prodaje upravičenca od njegove registracije do 1. septembra 2020, preračunanimi na enako obračunsko obdobje, na mesec v upravičenem obdobju. Nekriti del navedenih fiksnih stroškov pa se upravičencu določi v višini, kot izhaja iz petega odstavka tega člena. 4 Razen malega in srednjega podjetja (MSP), ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika. 5 Ta določa: Družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. Tretja oseba, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dala posojilo in ji je družbenik dal zavarovanje za vračilo posojila ali se je k temu družbenik zavezal kot porok, lahko v stečaju ali postopku prisilne poravnave zahteva le izplačilo razlike, ki je ni dobila ali je ne bi dobila iz naslova zavarovanja ali poroštva. Določbe tega člena veljajo tudi za druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila. Ne šteje se za posojilo družbi namesto lastnega kapitala, če tretji ni izkoristil pravice zahtevati zavarovanje ali pravice odpovedi pogodbe in vračila danega posojila. 6 Glej 47. do 49. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-347/20 z dne 27. 1. 2022. 7 Glej 29. in 30. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-247/20 z dne 27. 1. 2022. 8 Glej 41. in 42. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-247/20 z dne 27. 1. 2022. 9 Glej 43. točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-247/20 z dne 27. 1. 2022.