Jedro

Ob ugotovitvi, da je na zemljišču že zgrajena cesta, po kateri poteka promet, in da se zemljišče še vedno nahaja v lasti tožnice, je prvostopni organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B, ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke Republike Slovenije za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča. Odškodnina, za katero sta se sporazumeli razlastitvena upravičenka in tožnica na ustni obravnavi pred organom, obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ s 1. točko izreka v korist Republike Slovenije dovolil razlastitev nepremičnine s parc. št. 909/9 (ID 4397125) – cesta v izmeri 142 m2, vpisane v k.o. ..., kjer je vknjižena lastninska pravica v korist A.A. do ½, v 2. točki izreka odločil, da sta razlastitvena zavezanka in razlastitvena upravičenka glede odškodnine za razlaščeno nepremičnino sklenila sledeči sporazum: ''Razlastitvena upravičenka se zaveže plačati razlastitveni zavezanki za razlaščeno nepremičnino, s tam navedenimi podatki, odškodnino v skupni višini 1.420,00 EUR ter stroške pristopa na obravnavo in sicer stroške pristopa na obravnavo na relaciji Šentjanž-Sevnica-Šentjanž v višini 15,00 EUR, skupaj torej znesek v višini 1.435,00 EUR, na tam navedeni račun razlastitvene zavezanke, v roku 30 dni od sklenitve sporazuma brez obresti, v primeru zamude pa z zakonitimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila'', v 3. točki izreka, da se po izvršljivosti te odločbe v zemljiški knjigi pristojnega okrajnega sodišča pri opredeljeni nepremičnini izbriše stvarna služnost, vknjižena dne 19. 3. 2008 z naslednjo vsebino: ''Na podlagi pogodbe o služnostni pravici z dne 7. 3. 2008 in darilne pogodbe z dne 10. 4. 2008, ki se v zbirki listin nahaja pod Dn 786/2008, se na parc. št. 909/3 te k.o. vknjiži služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi avtomobili in tovornjaki preko parc. št. 680/1 in 909/3, k.o. ..., po obstoječi trasi, zarisani in označeni na mapni kopiji, ki je sestavni del pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 7. 3. 2008, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 681/1 in 909/4, vl. št. 520, k.o. ...'', izbriše zaznamba začetka razlastitvenega postopka na podlagi predloga oziroma obvestila tukajšnjega upravnega organa, št. 478-29/2012/2 z dne 2. 4. 2012, in vknjiži lastninska pravica v korist Republike Slovenije, v 4. točki izreka odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti in v 5. točki izreka, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi je navedel, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija vložila zahtevo za razlastitev nepremičnine s parc. št. 909/9 – cesta v izmeri 142 m2, kjer je vknjižena lastninska pravica v korist tožnice do ½, po 19. členu ZJC-B. Ta nepremičnina v naravi predstavlja del državne javne ceste R3-738/6727 Tržišče-Hotemež, kjer poteka cestni promet po prvem odstavku 3. člena Zakona o cestah. Zahtevi je Republika Slovenija priložila ustrezne listine, iz njih pa tudi izhaja, da je nepremičnino skušala pridobiti sporazumno. Organ je 3. 4. 2012 obvestil zemljiško knjigo o uvedbi postopka razlastitve in predlagal vpis zaznambe po 19. členu ZJC-B. Tožnica je po prejemu predloga organu posredovala dopis, da se o tem ne more izjaviti glede na to, da ni jasno, kateri del zemljišča ji bo vzet, zaradi česar je zahtevala postavitev mejnikov. Na ustni obravnavi 17. 5. 2012 je razlastitvena upravičenka poudarila, da je odločba o parcelaciji pravnomočna in ne gre za nove posege na predmetno nepremičnino, tožnica pa je bila pripravljena skleniti sporazum o odškodnini glede na cenitev v spisu. Pri obravnavani nepremičnini je vknjižena tudi stvarna služnost v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 681/1 in 909/4, sedaj v korist tam navedenih oseb, ki pa se vabilu na obravnavo niso odzvale. Ob upoštevanju, da je predmet postopka nepremičnina, po kateri poteka cestni promet, služnost ni več potrebna in ker služnostni upravičenci izbrisu služnosti niso izrecno nasprotovali, je organ predlogu razlastitvene upravičenke za izbris morebitnih bremen ugodil. Glede odškodnine za razlaščena zemljišča po sedmem odstavku 19. člena ZJC-B sta se upravičenka in tožnica kot zavezanka sporazumeli na ustni obravnavi. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v zvezi z njenimi pritožbenimi navedbami pa še dodal, da izmera oziroma ureditev meja ni stvar razlastitve in tudi ne predmet izreka odločbe o razlastitvi. (Pri)tožnica, ki trdi, da ni bila vabljena na mejno obravnavo, ko je potekal postopek ureditve meje in parcelacije sedanje parcele 909/9, k.o. ..., lahko pri pristojnem organu zahteva vročitev ustrezne upravne odločbe in po potrebi izkoristi pravna sredstva in zahteva, da se meja označi z mejniki.

Tožnica je v tožbi navedla, da ni sodelovala pri izmeri služnostne ceste, ki ne poteka ob regionalni cesti, ampak ob parc. št. 680/1, sedaj 680/4, in po parc. št. 909/3, sedaj 909/10, v lasti tožnice in B.B. V letu 2008 je bila opravljena izmera na obstoječi cesti (ki tam poteka že od 1971), po odhodu geometra je opazila, da so bili v vasi postavljeni mejniki. Na parc. št. 909/3 ni našla mejnikov oziroma kakšnih drugih označb. Skupaj z B.B. je dobila ponudbo za odkup njive v izmeri 142 m2 za rekonstrukcijo ceste Tržišče-Hotemež. Iz parc. št. 909/3 sta nastali parc. št. 909/9 (v izmeri 142 m2) in 909/10. Večkrat sta pisala na Ministrstvo za promet, da po parc. št. 909/9 cesta ne poteka. 17. 6. 2012 je tožnica na Geodetski upravi Sevnici dobila prikaz parcele in sedaj ugotovila lego parcel. Vse skupaj je bilo napačno vodeno. Geometer, ki je opravljal parcelacijo, tožnice in B.B. ni povabil k izmeri, niti ni postavil oznake za odmero 142 m2. Na tej parceli rastejo drevesa, stara več kot 100 let, na parc. št. 909/10 ima zelenjavni vrt, zavarovan z gosto mejo, ki vrt varuje pred izpušnimi plini. Tožnica je zahtevala, da se na parc. št. 909/9 označi meja s parc. št. 909/10. Zanima jo tudi odškodnina za podrta drevesa in morebitna zaščita zelenjavnega vrta, predvsem pa, zakaj je bila sprejeta odločitev za rekonstrukcijo ceste Tržišče-Hotemež čez Šentjanž, če je večina hiš postavljenih tik ob cesti. V dopolnitvi tožbe je tožnica še predlagala, da sodišče vpogleda v upravni spis, zasliši stranke, opravi ogled na kraju samem, zasliši izvedenca geodetske stroke in vpogleda še v mapno kopijo, po izvedbi ponujenih dokazov pa tožbi ugodi, odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka. Ponovno je povzela potek postopka odmere in parcelacije, poudarila, da po parc. št. 909/9 cesta ne poteka, ampak je to v naravi njiva.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Stranke z interesom Republika Slovenija, C.C., D.D. in E.E. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je iz vložene tožbe najprej izhajalo, da jo vlagata tožnica in B.B. (ki je solastnik obravnavane nepremičnine do ½). Ker je bila tožba nepopolna in nejasna (ni bilo jasno, kateri akt se s tožbo izpodbija, zlasti, ker sta bili k tožbi priložena prvostopni akt, ki se je nanašal na B.B., drugostopni akt pa se je nanašal na tožnico), je sodišče tožnico in B.B. pozvalo na odpravo pomanjkljivosti. Tožnica je tožbo ustrezno dopolnila in sodišču poslala prvostopni akt, ki se je nanašal nanjo, hkrati pa pojasnila, da tožbo vlaga sama. Za tožnico v tem upravnem sporu se tako šteje A.A. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je zanjo navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o razlastitvi ½ parc. št. 909/9, k.o. ..., last tožnice in v korist Republike Slovenije.

Po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Ob ugotovitvi, da je po zemljišču s parc. št. 909/9, v izmeri 142 m2, k.o. ..., že zgrajena cesta, po kateri poteka promet, in da se zemljišče še vedno nahaja v lasti tožnice, je prvostopni organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/05), ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke Republike Slovenije za razlastitev zgoraj navedenega zemljišča. 19. člen ZJC-B namreč predpisuje poseben postopek odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v primerih, ko po nepremičninah javna cesta že poteka, vendar pa so te nepremičnine (še) v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine), kar pomeni, da premoženjskopravno stanje teh nepremičnin še ni urejeno. Za tak primer pa tudi gre v obravnavani zadevi. Tožnica sicer ugovarja, da javna cesta ne poteka po parc. št. 909/9, ampak po parc. št. 909/10, ker da je prišlo po napake pri parcelaciji parc. št. 909/3, pri izvedbi katere ni sodelovala, vendar pa tega podatki spisa ne potrjujejo. Iz k zahtevi za razlastitev priloženih listin oziroma natančneje obvestila Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Sevnica, št. 02112-418/2009-41 z dne 9. 12. 2009, izdanega po uradni dolžnosti v postopku vzdrževanja zemljiškega katastra, je namreč razvidno, da se je parc. št. 909/3 – njiva v izmeri 1026 m2 - delila in preoštevilčila v parc. št. 909/9 – cesta v izmeri 142 m2 – in v parc. št. 909/10 – njiva v izmeri 884 m2 -, iz poročila o vrednotenju tržne vrednosti stavbnega zemljišča z dne 24. 9. 2010 sodnega izvedenca in cenilca F.F. pa med drugim še, da zemljišče v naravi predstavlja cestno telo. Sodišče tako ne more slediti navedeni tožničini trditvi, saj je s svojimi navedbami ni izkazala, iz priloženih mapnih kopij k tožbi pa zatrjevano tudi ne izhaja, zlasti ob upoštevanju, da v obravnavanem primeru cesta že poteka, kar je pri izvedbi parcelacije pomenilo (le) prenos resničnega stanja v naravi v evidenco zemljiškega katastra. V zvezi z morebitno odškodnino za podrta drevesa in zaščite tožničinega zelenjavnega vrta pa sodišče tožnici pojasnjuje, da odškodnina, za katero sta se sporazumeli razlastitvena upravičenka in tožnica na ustni obravnavi pred organom, obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine (drugi odstavek 105. člena ZUreP-1), to pa je – kot izhaja iz spisa - izračunal sodni izvedenec in cenilec F.F., kot to nalaga zakon (tretji odstavek 105. člena ZUreP-1), kar pa sicer ne onemogoča tožnici, če meni, da je bila bolj oškodovana, kot znaša odškodnina po sporazumu, da sproži ustrezne sodne postopke zaradi uveljavljanja svojih zahtevkov.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za izvedbo ponujenih dokazov, saj njihova izvedba na drugačno odločitev v zadevi ne bi vplivala (59. člen ZUS-1).