Jedro

Vrhovno sodišče se strinja, da glede na ugotovitev o nepodanosti subjektivnega elementa, sodišču objektivnega elementa oderuštva ni bilo treba ugotavljati, saj morata biti v skladu z določbo 141. člena ZOR podana oba elementa kumulativno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 62.888,90 EUR, da ne obstoji nasprotna v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke in je navedeni znesek z obrestmi naložilo toženi stranki v plačilo. Toženkin tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za ugotovitev, da naj bi bil dogovor z dne 13.2.1992, po katerem naj bi toženka po tožbi plačala tožniku 105.000 DEM in penale, ničen ter zahtevek, da se ta dogovor razveljavi, pa je sodišče zavrnilo, enako kot tudi predlog za začasno odredbo. Sodišče je toženi stranki naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.443.602,20 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor presega glavnico v znesku 53.685,65 EUR z 8 % obrestmi in v obrestnem delu, kolikor se nanaša na obresti od zneska 18.000 DEM ter glede stroškov prvostopenjskega postopka. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila dve reviziji po dveh različnih pooblaščencih, ki ju je sodišče v nadaljevanju obravnavalo kot eno. Prvo revizijo je vložila iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do cenika splošno veljavnih cen za gradbena dela v RS, niti ni upoštevalo mnenja izvedenca P., kar pomeni, da sodišče ni ugotovilo vseh potrebnih okoliščin v zvezi z obstojem objektivnega elementa oderuštva, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka in napačno uporabilo materialno pravo. Ne glede na ugotovitve sodišča, da je tožena stranka pri sklenitvi dogovora (poravnave) uspela znižati določene terjatve tožeče stranke, to še ne zadostuje za ugotovitev, da v konkretnem primeru ni podan objektivni element oderuštva, saj se po določbah Obligacijskega zakonika stranka v zvezi s sklenjeno poravnavo lahko sklicuje na določbe o oderuštvu in bi zato sodišče moralo dogovorjeno ceno preverjati glede na objektivne cenike oziroma pri tem upoštevati mnenje izvedenca. V zvezi s subjektivnim elementom oderuštva pa je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti nezadostni. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke in izpovedb prič glede groženj s strani tožeče stranke, ki je zlorabila stisko tožene stranke. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj pričam ni verjelo oziroma zakaj takšne grožnje ne bi vplivale na svobodno voljo pri podpisu spornega sporazuma. Omenjene grožnje so takšne intenzitivnosti, da v smislu 45. člena OZ (pravilno 60. člen ZOR) že same zadostujejo za ugotovitev neveljavnosti spornega dogovora. Do te pravne podlage pa se sodišče ni opredelilo. Posledično tožena stranka nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča o neobstoju nasprotne terjatve oziroma o neutemeljenosti zahtevka po znižanju kupnine, ker toženka tožeči stranki ni dopustila popravila del. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V drugi reviziji prav tako zatrjuje napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izrek sodbe pritožbenega sodišča je nejasen in nerazumljiv ter v nasprotju z razlogi sodbe. Izpodbijani sodbi vrednotita le dokaze, ki potrjujejo odločitev, ne pa tudi drugih dokazov kot npr. cenika gradbenih del v Republiki Sloveniji ter mnenja izvedenca Pi. Popolnoma nekritično pa sodbi upoštevata izvedensko mnenje izvedenca P., kljub temu, da so bile na njegovo mnenje podane konkretne pripombe. Pri ugotavljanju subjektivnega elementa oderuške pogodbe se sodišči nista opredelili do hudih zdravstvenih težav toženke v času podpisa spornega zapisnika z dne 13.2.1992. Zmoten materialnopravni zaključek sodišč v tej smeri je tudi posledica nepravilne ocene in ovrednotenja izpovedb prič, iz katerih izhaja, da zaradi groženj tožnika nanje in pomanjkanja dokumentacije (tožnik ni vodil gradbene knjige in evidence porabljenega materiala) toženki niso mogli biti in niso bili v pomoč, oziroma njene neizkušenosti pri podpisu spornega zapisnika niso omilili. Sodišči sta pri ugotavljanju okoliščin glede groženj, ki jih je doživela toženka, narobe interpretirali njeno lastno izpovedbo ter izpovedbe ostalih prič, ter zmotno zaključili, da grožnje tožnika niso vplivale na podpis zapisnika z dne 13.2.1992. Tožnik je tudi ves čas vedel za stisko toženke zaradi slabega zdravstvenega stanja in njegovih groženj ter je prikrajšanje toženke načrtoval, kar revidentka podkrepi z izčrpnim navajanjem konkretnih okoliščin, iz katerih sledijo njeni očitki. Nenazadnje pa bi bilo v konkretnem primeru, po njenem mnenju, podanost elementov oderuške pogodbe treba presojati tudi z vidika pogodbene kazni, katera je kot obveza toženke zapisana v zapisniku z dne 13.2.1992, saj le- to prepoveduje tretji odstavek 270. člena ZOR. Ker izpodbijani sobi o tem nimata pravno relevantnih razlogov, sta obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta zmotno uporabili določbo 1089. člena ZOR, ker sta sporazum z dne 13.2.1992 šteli za poravnavo in ga nista presojali z vidika zatrjevanih napak volje ter nista ugotavljali podanosti čezmernega prikrajšanja, kar pa predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prava vrednost del revidentki ni bila znana, saj ji z njene strani angažirani strokovnjaki zaradi groženj tožnika in nepredložitve dokumentacije niso mogli svetovati. Graja poštenost zapisnika z dne 13.2.1992 - izračun št.2, ker naj dolg dolžnika ne bi zaobsegal vsega dolgovanega, pri njenem dolgu pa se ni upoštevala prava vrednost stanovanja. Drugega dela obračuna - izračun b z istega dne pa ni bilo mogoče preveriti, saj je bil predložen istega dne na kraju samem in se torej glede njega ni bilo mogoče posvetovati s strokovnjaki. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, oziroma podrejeno, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, skrajno podrejeno pa naj se v izpodbijanem delu razveljavi le sodba sodišča druge stopnje ter temu sodišču zadeva vrne v novo odločanje.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta sklenjeni sporazum z dne 13.2.1992 (v skladu z napotkom Vrhovnega sodišča II Ips 388/2000 z dne 14.6.2001) pravilno šteli za poravnavo v smislu 1089. člena takrat veljavnega ZOR, saj je bistvo sporazuma predstavljala rešitev nastalega spora v zvezi s plačilom gradbenih del na toženkini hiši, predhodno dogovorjenih s pogodbo ter hkrati še sporazumom o odpravi napak, pri čemer sta stranki z vzajemnim popuščanjem prišli do dogovora o ceni za prvotno dogovorjena dela in o ceni za dodatna dela, določili rok plačila in posledice nespoštovanja rokov. Tožena stranka je v pravdi zatrjevala, da ima omenjeni sporazum naravo oderuške pogodbe.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč v tej pravdni zadevi so: - posli med strankama so se začeli sklepati leta 1991, in sicer sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženka tožniku prodala stanovanje v L., tožnik pa bo dokončal njeno hišo, ki je bila tedaj zgrajena do tretje gradbene faze in v račun vzel kupnino za stanovanje, eventuelna večja vrednost del pa se bo doplačala; - pravdni stranki sta se na sestanku 13.2.1992 sporazumeli o tem, koliko toženka tožniku še dolguje, pri čemer sta stranki tožnikov obračun, za katerega je toženka zatrjevala, da je previsok, "zglihali" z zneska 7.054.456 SIT na 5.814.584 SIT; - toženka je že pred sklenitvijo dogovora dala tožnikov obračun dela v pregled več osebam; - toženki so strokovno pomoč nudili M. M., R. B., V. M. in J. G.;- da je toženka med postopkom večkrat povedala, da dogovora ne bi podpisala, če bi ji bila takrat znana prava vrednost del; - da vzdušje med pogajanji ni bilo prijetno, vendar toženka sodišča (glede na oceno izvedenih dokazov) ni prepričala, da bi sporazum podpisala pod vplivom predhodnih groženj in strahu.

Bistvena značilnost oderuštva je subjektivni element, ko ena pogodbena stranka zavestno izkoristi stisko, lahkomiselnost, neizkušenost, odvisnost ali težko premoženjsko stanje druge pogodbene stranke za dosego premoženjske koristi, pri čemer mora obstajati zveza med takim osebnim stanjem in nesorazmerjem dajatev. Glede na citirane ugotovitve ter ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je prestala pritožben preizkus, da je toženka v pogajanja dne 13.2.1992 vstopila ob predhodni in takratni pomoči strokovnjakov, z njihovimi korekcijami dosegla znižanje tožnikovega obračuna tako prvotno kot dodatno dogovorjenih del, je utemeljen zaključek sodišča, da tožnik ni izkoristil toženkine neizkušenosti in da torej ni podan subjektivni element zatrjevanega oderuštva. Pri tem ni odločilno, ali so s strani toženke angažirani strokovnjaki svoje delo dobro opravili, temveč dejstvo, da se je toženka zavedala, da ne razpolaga z zadostnim znanjem z gradbenega področja in je zatorej poiskala pomoč ljudi, katerim je zaupala in kateri so se po njenem mnenju na to področje spoznali (bolje od nje same). Če njenim svetovalcem ni bila na razpolago potrebna gradbena dokumentacija, bi morali na to toženo stranko opozoriti, vendar dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tega ne potrjujejo, saj je bilo ugotovljeno, da je M. za toženko pripravil obračun, ki je predstavljal osnovo za pogajanja dne 13.2.1992, korekcijo obračuna pa je toženki posredoval tudi M.. Iz tega izhaja, da je bila toženka z mnenji svojih svetovalcev seznanjena in se zatorej v zvezi s podpisom sporazuma ne more sklicevati na svojo slabo obveščenost. Tudi če obračuna, ki ga je tožnik predstavil na dan poravnave (izračun b), ni dodatno preverila, to ne pomeni, da o stanju stvari ni bila obveščena oziroma da ni imela možnosti odkloniti podpisa sporazuma. Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja predstavlja tudi revizijska graja o le navideznem popuščanju ter glede poštenosti vsebine obračuna, saj sta sodišči prve in druge stopnje izrecno ugotovili, da sta pravdni stranki končni znesek v poravnavi "zglihali" ter da je bila v poravnavi zaobsežena tako prava vrednost danega stanovanja (95.523 DEM) kot tudi izročena gotovina (53.813 DEM). Poleg tega je ob nadaljnji dejanski ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da sporazuma ni podpisala pod vplivom grožnje, poudariti, da je toženka torej na vsebino sporazuma pristala. Sodišči prve in druge stopnje sta se do navedb tožene stranke in prič glede groženj opredelili (sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na strani 12, sodišče druge stopnje pa v obrazložitvi sodbe v tretjem odstavku na strani 4), zato revizijski očitek v tej smeri ni utemeljen. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih in njuna odločitev je oprta na obširno dokazno oceno, kateri ni moč očitati nobenih procesnih pomanjkljivosti, izpodbijanje same dokazne ocene pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi sodbe v zadnjem odstavku na strani 3 opredelilo do pritožbenega očitka (ki ga revidentka ponavlja v reviziji), in sicer da se sodišču prve stopnje do mnenj izvedencev Pi. in P. ter cenika splošno veljavnih cen za gradbena dela v Republiki Sloveniji ni bilo treba opredeljevati, ker sta pravdni stranki tožnikov obračun dne 13.2.1992 znižali, kar revizijsko sodišče v celoti sprejema. Navedbe o toženkinemu slabemu zdravstvenemu stanju v času podpisa sporazuma pa predstavljajo novoto, ki je toženka v pritožbi ni uveljavljala in zatorej njeno obravnavanje na revizijski stopnji ni dovoljeno (372. člen ZPP). Vrhovno sodišče se strinja, da glede na ugotovitev o nepodanosti subjektivnega elementa sodišču objektivnega elementa oderuštva ni bilo treba ugotavljati, saj morata biti v skladu z določbo 141. člena ZOR podana oba elementa kumulativno. Glede na dejanske ugotovitve ter izrecno določbo 1094. člena ZOR se sodišču do očitkov o čezmernem prikrajšanju ni bilo treba opredeljevati. Drugačnega zaključka ne terja niti revidentkino sklicevanje na 60. člen ZOR, saj revidentka z zatrjevanjem obstoja groženj nasprotuje dokazni oceni, kar pa, kot je vrhovno sodišče že povedalo, na revizijski stopnji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vsebinske odločitve sodišč prve in druge stopnje ne spremeni niti revidentkino uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o vplivanju pogodbene kazni za primer zamude pri plačilu denarne obveznosti na presojo glede oderuškosti pogodbe. Sodba sodišča druge stopnje v zadnjem odstavku na strani 4 obrazložitve pravilno uporabi določbo 270. člena ZOR. Glede na določbo 105. člena ZOR pa delna ničnost pogodbe (pogodbenega določila o pogodbeni kazni za primer zamude s plačilom) tudi po mnenju revizijskega sodišča ni vplivala na veljavnost celotne pogodbe.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.