Jedro

Ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 6. 8. 2013 D. N. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Sodišče je obsojenemu N. za poskus kaznivega dejanja uboja določilo kazen 14 let zapora, za kaznivo dejanje nasilništva pa kazen 1 leto in 6 mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen 15 let zapora. Oškodovanko J. K. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 19. 11. 2013 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 17. 3. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. in 5. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve kazenskega postopka, natančneje sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe za poskus kaznivega dejanja uboja, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 4. 4. 2014, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo razloge za utemeljitev eventualnega naklepa, prav tako je na zagovornikov očitek ustrezno odgovorilo pritožbeno sodišče. Tudi glede priče H. je v sodbi sodišča druge stopnje navedeno, da izpovedba priče ni pomembna za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, kar se je izkazalo med pričino izpovedbo. Zagovornikove navedbe, da pri obsojencu niso podane vse sestavine eventualnega naklepa in navedbe, da je sodišče kršilo določilo 5. točke 372. člena ZKP glede višine določene zaporne kazni za poskus kaznivega dejanja uboja, predstavljajo nestrinjanje zagovornika z oceno dejanskih okoliščin.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 16. 4. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane.

6. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je obsojenec naklepno poskušal oškodovanki vzeti življenje, nato pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je prvenstveno zasledoval cilj zastraševanja oškodovanke. Obsojeni je nož uporabil tako, da ga je s hrbtiščem obrnil proti vratu oškodovanke. Sodišče je zato ocenilo, da je obsojeni ravnal z eventualnim naklepom; privolil je v posledico, ni pa je hotel. Zagovornik meni, da pri obsojenemu ni bil podan naklep oškodovanki vzeti življenje, ampak naklep oškodovanko zastrašiti. Po zagovornikovih navedbah sta sodišči s tem kršili tudi določbe kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in sicer določbe 25. ter 34. člena KZ-1B. Ker pri obsojenemu ni bil podan eventualni naklep za poskus uboja, obsodba zaradi storitve poskusa kaznivega dejanja uboja ni zakonita. Prav tako ni točen zaključek sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dodalo povsem nepotreben zapis, ki ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe.

7. Obtožba je obsojencu očitala storitev poskusa kaznivega dejanja uboja z obarvanim naklepom (t.i. dolus coloratus), to je z namenom, da oškodovanki vzame življenje. Sodišče prve stopnje (po izvedenem dokaznem postopku) temu obtožbenemu očitku ni sledilo, zato je v izreku spremenilo opis kaznivega dejanja ter razsodilo, da je obsojenec poskus kaznivega dejanja uboja storil z eventualnim naklepom. Sodišče prve stopnje je v točkah od 31 do 34 obrazložitve sodbe pojasnilo navedeno spremembo; izhajajoč iz mnenja izvedenca je v točki 34 obrazložitve sodbe pojasnilo, da obsojenec ob zamahu v predel vratu ni mogel vedeti, kako globoko zarezo na vratu bo povzročil in le naključju je mogoče pripisati, da oškodovanki ni prerezal vratno-žilnega snopa ali sapnika, kar bi povzročilo smrtno poškodbo. Ker je glede na način uporabe noža s strani obsojenca „logičnejša razlaga, da je prvenstveno zasledoval cilj zastraševanja oškodovanke“, je zaključilo, da obsojenec poskusa navedenega kaznivega dejanja ni storil z obarvanim, ampak z eventualnim naklepom; obsojeni je privolil v protipravno posledico, ni pa je hotel. Temu je pritrdilo tudi višje sodišče in v točki 18 obrazložitve sodbe navedlo, da je obsojenec kar dvakrat zamahnil z nožem proti oškodovanki, prav tako ji ni le naslonil noža na vrat, ampak je z njim tudi zamahnil. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, ker nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ni podano; sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi razsodili, da je obsojenec poskus kaznivega dejanja uboja storil z eventualnim naklepom in to obrazložili v razlogih sodbe (točke 31-34 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 18 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da pri obsojencu ni podan eventualni naklep za poskus uboja, ki izhaja iz že obrazloženih dejstev in dokazov (ugotovitev izvedenca, da je mogoče le naključju pripisati, da ni prišlo do smrti oškodovanke, dejstvo, da je obsojeni dvakrat z nožem zamahnil proti oškodovanki in dejstvo, da obsojeni noža ni le naslonil na oškodovankin vrat, temveč je z njim proti vratu tudi zamahnil), zato ni podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona. Po ustaljeni sodni praksi je ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti(1) (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi z zaključkom sodišča druge stopnje, da „je sodišče prve stopnje pri oceni, da je obsojeni dejanje storil z eventualnim naklepom, dodalo povsem nepotreben zapis(2), ki ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe“, zagovornik navaja, da takšen zaključek sodišča druge stopnje ni točen; zagovornik s temi navedbami ne uveljavlja nobene kršitve, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč izpodbija oceno sodišča druge stopnje, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker da sodišče prve stopnje ni določno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo pričo A. H. in niti ni utemeljilo, zakaj ga ne šteje za verodostojno pričo; sodišče druge stopnje je navedlo le, da je obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna in da so izjave priče H. temeljile na govoricah drugih, čeprav to ne drži. Tako kot sodišče prve stopnje je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbo oškodovankine sestre M. K., ki v času zveze med obsojencem in oškodovanko z njima ni bila v stiku. Sodišči pri tem nista pojasnili, zakaj je priča K. bolj verodostojna kot priča H. 9. Iz zahteve za varstvo zakonitosti ne izhaja, glede katerih dejstev sodišče prve stopnje naj ne bi določno in popolnoma navedlo, da jih šteje za dokazana in iz katerih razlogov. V zahtevi prav tako ni izkazan vpliv navedene kršitve na zakonitost sodne odločbe (tretja točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Gre za nekonkretizirano uveljavljanje kršitve, ki je Vrhovno sodišče zaradi pavšalnosti ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Sodišče prve stopnje, ki je pričo H. zaslišalo, na njegovo izpovedbo svojih dokaznih zaključkov ni oprlo. Presoji, da njegova izpovedba ni pomembna za ugotavljanje pravnorelevantnih dejstev, je v svoji odločbi pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (točka 14 obrazložitve sodbe višjega sodišča), zato kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP ni podana, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Zagovornikove navedbe glede verodostojnosti prič po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, natančneje kršitev načela sorazmernosti. Navaja, da sta sodišči obsojencu za poskus kaznivega dejanja uboja kazen odmerili na zakonskem maksimumu, pri tem pa sta pri odmeri kazni največjo težo dali dejstvu, da je bil obsojenec že dvakrat obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Tako je očitno, da je bil obsojenec zaradi prejšnjih obsodb deležen strožje kazni kot se sicer izrekajo storilcem istovrstnih kaznivih dejanj.

11. Kazensko sankcijo je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, česar sodišče z določitvijo posameznih kazni in z izrekom enotne kazni ni storilo (5. točka 372. člena ZKP). Zagovornik po vsebini z navedbami v zahtevi izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije in s svojimi, tudi nekonkretiziranimi, navedbami glede odmere sankcije, izraža nestrinjanje z odmero kazenske sankcije, ki pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom(3) (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VSRS I Ips 53223/2010-129 z dne 1. 9. 2011. Op. št. (2) : Gre za zapis sodišča prve stopnje v točki 34 obrazložitve sodbe, da je „ob upoštevanju izkazanega postopanja obsojenega, ki je nož uporabil tako, da je bil s hrbtiščem obrnjen proti oškodovankinem vratu, logičnejša razlaga, da je prvenstveno zasledoval cilj zastraševanja oškodovanke“, ki ga je višje sodišče ocenilo kot nepotrebnega.

Op. št. (3) : Tako tudi sodba VSRS I Ips 15/2003 z dne 1. 9. 2005.