Jedro

Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve.

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Izrek

I. Postopek, prekinjen s sklepom, št. II U 325/2018 z dne 7. 1. 2019, se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-149957/2017-1 z dne 18. 10. 2017 in sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-149415/2017-2 z dne 18. 10. 2017, se odpravita.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS, št. DT 4934-149957/2017-1 z dne 18. 10. 2017 kot prvostopenjski organ na podlagi Seznama izvršilnih naslovov št. DT 4934-149957/2017-2 14-700-02 z dne 18. 10. 2017, opravila davčno izvršbo tožeči stranki za znesek obveznosti dolžnice A. A. - v osebnem stečaju, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 45.713,33 EUR.

2. Z izpodbijanim sklepom je Finančne uprave RS, št. DT 4934-149415/2017-2 z dne 18. 10. 2017 kot prvostopenjski organ na podlagi Seznama izvršilnih naslovov št. DT 4934-149415/2017-1 14-700-02 z dne 18. 10. 2017, opravila davčno izvršbo tožeči stranki za znesek obveznosti dolžnice A. A. - v osebnem stečaju, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 44.065,31 EUR.

3. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnice - fizične osebe, zato se ta izterja na podlagi 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) iz premoženja tožeče stranke kot poroka na katerega je bila leta 2017 prenesena dejavnost. 4. Tožeča stranka je zoper izpodbijana sklepa vložila pritožbi, ki ju je tožena stranka kot drugostopenjski organ zavrnila kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanih sklepov, saj meni, da so navedbe in zaključki tožene stranke podani v izpodbijanih upravnih aktih pravno zmotni in da temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava ter bistvenih kršitvah določb postopka.

6. Tožeča stranka je samostojno podjetje v 100 % lasti B. B., ki je v navedeni zadevi oškodovanka, saj je tožena stranka slednji napravila škodo, in sicer na njenem premoženju, osnovnem in dejanskem vložku podjetja D., d.o.o. Dejstvo je, da se institut poroštva uporablja takrat, kadar je bila na neko drugo podjetje prenesena dejavnost dolžnika izven statusno pravnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu dolga. Tožeča stranka ni bila ustanovljena z namenom izognitve plačila davka, niti nanjo ni bila prenesena dejavnost dolžnice. Tožena stranka povsem neargumentirano pojasnjuje, da naj bi šlo za prenos dejavnosti brez statusnega preoblikovanja zaradi tega, ker je tožeča stranka uporabljala ime E., torej isto ime kot jo je A. A., s.p. uporabljala v svojih poslovnih enotah ter je bilo na spletnem mestu razvidno, da se na navedeni strani že od 21. 5. 2013 oglašuje ponudba prodaja oblačil pod nazivom E. Tožena stranka tudi ni navedla na kakšen način je prišlo do prenosa dejavnosti. Prav tako ni nikjer navedla in pojasnila, da obstaja vsaj sum, da je A. A. bila udeležena na dobičku podjetja. Tožeča stranka tudi meni, da ukrep nenadne blokade transakcijskega računa tožeče stranke brez možnost pojasnila oziroma uresničitve pravice do izjave, je nesorazmeren ukrep. Tožena stranka bi morala torej omogočiti tožeči stranki možnost izjave in dokazovanja nasprotnih dejstev, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov in predlaga sodišču, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

**K točki I. izreka:**

8. Sodišče je s sklepom, št. II U 325/2018 dne 7. 1. 2021 postopek v obravnavani zadevi prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 399/2016-24 z dne 17. 12. 2018 za oceno ustavnosti prvega odstavka 148. člena ZDavP-2. 9. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 v neskladju z Ustavo RS in v točki 2 izreka naložilo Državnemu zboru RS, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS ter v točki 3 izreka določilo način izvršitve te odločbe do drugačne zakonske ureditve.

10. Skladno s 156. členom Ustave RS se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred Ustavnim sodiščem RS, nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Ker je Ustavno sodišče RS o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo, se predmetni upravni spor nadaljuje.

**K točki II. izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito tožeči stranki, kot poroku davčnega dolžnika, izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva, na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 za dolg davčnega dolžnika, ki izhaja iz Seznama izvršilnih naslovov, št. DT 4934-149957/2017-2 14-700-02 z dne 18. 10. 2017 v višini 45.713,33 EUR (z obrestmi in stroški) in Seznama izvršilnih naslovov, št. DT 4934-149415/2017-1 14-700-02 z dne 18. 10. 2017 v višini 44.065,31 EUR (z obrestmi in stroški).

13. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.

14. V konkretnem primeru iz dejanskega stanja, ki je navedeno v obrazložitvi obeh izpodbijanih sklepov izhaja, da je ustanoviteljica družbe D., d.o.o. B. B. (sestra od F. F., ki je oče otroka dolžnice). Dolžnica A. A. je poslovala kot podjetnica posameznica, z osnovno dejavnostjo trgovina na drobno. Davčni organ je primerjal dejavnost družbe D., d.o.o. in dolžnice kot s.p. in ugotovil, da imata registrirani isti dejavnost ter oglašujeta prodajo oblačil pod nazivom E. na spletni strani. Glede na to, da je pravna oseba D., d.o.o registrirana šele 21. 4. 2017, je zaključil, da je navedeno stran pred tem uporabljala dolžnica A. A., s.p. Slednja je bila v družbi D., d.o.o. odgovorna direktorica. Ta dejstva je davčni organ štel kot prenos dejavnosti brez statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnica izognila plačilu davka v smislu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2. 15. Ustavno sodišče RS je s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki se glasi: „Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.“ v neskladju z Ustavo RS.1 Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve. Ureditev je v neskladju z 22. členom Ustave RS v primeru, če porok nima zagotovljenih možnosti, da se vsaj naknadno, po izdaji sklepa o izvršbi izjavi o svoji obveznosti in ji ugovarja, pod nadaljnjim pogojem, da je o tem dolžan odločiti prvostopenjski organ, ki je sklep o izvršbi izdal. Izpodbijana ureditev in tudi druge določbe ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) poroku te možnosti ne zagotavljajo. Ne zagotavlja je tudi določba 155. člena ZDavP-2. Zato navedena ureditev posega v pravico iz 22. člena Ustave RS. Ugotovljena protiustavnost navedene ureditve je posledica dejstva, da določba prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ter tudi druge določbe ZDavP-2 in ZUP ne urejajo vprašanja, ki bi ga morale urediti, zato Ustavno sodišča RS navedene določbe ni razveljavilo.

16. Do odprave ugotovljene protiustavnosti (kar je naloga Državnega zbora RS v roku enega leta od objave citirane odločbe Ustavnega sodišča RS) se v prehodnem obdobju citirana odločba Ustavnega sodišča RS izvršuje tako, da mora davčni organ pred postopkom izvršbe na podlagi predmetne ureditve predhodno izdati izvršilni naslov - odmerno odločbo, s katero odloči o porokovi obveznosti plačati tuj davek. V postopku izdaje odmerne odločbe pa mora biti poroku zagotovljena pravica do izjave.

17. Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa, je razvidno, da tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

18. Po obrazloženem je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zato je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ni vrnilo toženi stranki zadeve v ponovno obravnavo, saj tožena stranka v ponovnem postopku, ob upoštevanju navedenega stališča Ustavnega sodišča RS, zoper tožečo stranko nima pravne podlage oziroma izvršilnega naslova za vodenje postopka davčne izvršbe.

19. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

**K točki III. izreka:**

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, vse z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

21. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Glej Uradni list RS št. 87/2022 z dne 24. 6. 2022, Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022.