Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje dela v Republiki Sloveniji že zato, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da v tujini opravljeno izobraževanje ni enakovredno slovenskemu strokovnemu naslovu doktor dentalne medicine. Takšen naziv oziroma poklicno kvalifikacijo v Republiki Sloveniji bo tožnik lahko pridobil zgolj v primeru, če bo opravil še štiri manjkajoče izpite.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo št. 6040-607/2015-14 z dne 15. 3. 2018 tožniku naložila, da mora za pristop k strokovnemu izpitu za doktorja dentalne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani opraviti dopolnilne izpite iz predmetov Zobne bolezni, Gnatologija, Fiksna protetika ter Ustne bolezni in parodontologija. Nadalje je odločila, da lahko po uspešno opravljenih izpitih pristopi k opravljanju pripravništva za poklic dentalne medicine v časovnem obsegu 12 mesecev. Po opravljenem pripravništvu pa lahko pristopi k opravljanju strokovnega izpita. Tožniku je določila tudi rok za opravo strokovnega izpita, in sicer 48 mesecev po vročitvi odločbe. V obrazložitvi navaja, da je dne 18. 12. 2017 prejela popolno vlogo tožnika za določitev opravljanja pripravništva in strokovnega izpita za poklic doktor dentalne medicine. Na podlagi priložene dokumentacije ugotavlja, da je tožnik dne 1. 8. 1996 končal študij na Stomatološki fakulteti Univerze v Beogradu in si pridobil naziv doktor stomatologije, dne 26. 3. 1998 je pred izpitno komisijo Ministrstva za zdravstvo Republike Srbije opravil strokovni izpit, dne 9. 7. 2015 pa je na Stomatološki fakulteti Univerze v Beogradu opravil še specialistični izpit iz stomatološke protetike. Tožnik je k prošnji priložil odločbo Ministrstva za izobraževanje znanost in šport št. 60121-66/2012 z dne 26. 5. 2015 (v nadaljevanju odločba MIZŠ), iz katere je razvidno, da njegov naziv ni enakovreden slovenskemu strokovnemu naslovu doktor dentalne medicine, pridobljenem po študijskem programu Dentalna medicina na Medicinski fakulteti v Ljubljani, saj bi za enakovrednost moral opraviti še osem izpitov. Predložil je tudi potrdilo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je v letu 2014 in 2015 opravil štiri od teh izpitov. Po Zakonu o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) se licenca za področje zobozdravstva podeli po opravljenem pripravništvu in uspešno opravljenem strokovnem izpitu. Ker o odobritvi in prenehanju pripravništva odloča Zdravniška zbornica (3. točka prvega odstavka 71. člena ZZdrS), je toženka glede določitve področij in vsebin pripravništva za izvedenca imenovala Zdravniško zbornico in na podlagi njenega mnenja, ki mu tožnik ni oporekal, določila pripravništvo v obsegu 12 mesecev, pri čemer lahko tožnik pristopi k opravljanju pripravništva po uspešno opravljenih izpitih iz manjkajočih predmetov.

2. Tožnik je zoper citirano odločbo vložil tožbo, v kateri predlaga, naj jo sodišče odpravi ter vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Navaja, da je toženka pri določanju pogojev za opravljanje strokovnega izpita izhajala iz odločbe MIZŠ, ki temelji na mnenju docenta dr. A.A., ki je primerjal oba relevantna študijska programa na obeh fakultetah. Ker odločitev sloni na tej odločbi MIZŠ, pa je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožnik je začel opravljati pripravništvo dne 16. 3. 1996 in ga po enem letu tudi dokončal ter dne 26. 3. 1998 opravil strokovni izpit. Toženka ni upoštevala, da je tožnik že tekom študija in pripravništva opravil vse dopolnilne predmete, katerih opravljanje se sedaj zahteva od njega za priznanje enakovrednosti strokovnega naziva. 31. b člen Pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na področju zdravstvene dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik) je potrebno interpretirati kot celoto. Ni namreč pomembno, kdaj je tožnik opravil izpite, ki se od njega zahtevajo z odločbo; ali tekom študija ali tekom pripravništva. Sledeč dikciji predpisa je pomembno, da je dopolnilne izpite opravil. Zato ni podlage, da se mu ponovno nalaga, naj jih opravi. Nasprotuje tudi dolžnosti opravljati 12 mesečno pripravništvo, saj se mu zdi, da mu je bilo po nepotrebnem naloženo predolgo obdobje. Izkušnje z delom v Sloveniji že ima, poleg tega pa ima bogate mednarodne delovne izkušnje in zato tako dolga doba, kot se mu nalaga z odločbo, ni potrebna.

3. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je tožnik 22. 10. 2012 pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (v nadaljevanju MIZŠ) vložil vlogo za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji. MIZŠ je skladno s sedmim odstavkom 11. člena Zakona o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (v nadaljevanju ZPVI) Medicinsko fakulteto univerze v Ljubljani zaprosilo za mnenje o enakovrednosti naslova s slovenskim strokovnim naslovom. Iz mnenja je izhajalo, da bi moral tožnik za enakovrednost strokovnih naslovov na Medicinski fakulteti v Ljubljani opraviti še osem izpitov. Tožnik je prosil za ponovno proučitev tega mnenja, vendar je Medicinska fakulteta podala mnenje, ki je potrjevalo prvotnega. Dne 18. 3. 2013 je MIZŠ tožnika pozvalo, da naj do 18. 3. 2015 posreduje potrdilo o opravljenih izpitih. Dne 7. 5. 2015 pa je Medicinska fakulteta MIZŠ obvestila, da tožnik ni opravil vseh dopolnilnih izpitov. Zato je MIZŠ dne 26. 5. 2015 odločilo, da tožnikov naziv, ki ga je pridobil na Stomatološki fakulteti v Beogradu, ni enakovreden slovenskemu strokovnemu naslovu doktor dentalne medicine. Ker tožnik zoper to odločbo MIZŠ ni sprožil upravnega spora, je postala pravnomočna. Na podlagi tožnikove vloge z dne 18. 12. 2017 pa je toženka na podlagi 31. b člena Pravilnika odločala v postopku določitve pogojev za pristop k strokovnemu izpitu. Pri tem je upoštevala, da je bila primerjava študijskih programov na način, ki ga sicer predvideva 31.č člen Pravilnika, že opravljena in da je o vprašanju priznavanja tožnikove izobrazbe za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji pravnomočno odločil pristojni organ. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je upoštevala vsebino te pravnomočne odločbe in dejstvo, da je tožnik določene izpite že opravil, ter je zato odločila, da mora kot pogoj za pripravništvo in pristop k strokovnemu izpitu, opraviti še manjkajoče štiri izpite. Kar se tiče dolžine pripravništva, pa je toženka upoštevala mnenje Zdravniške zbornice. Poudarja, da se je tožnik s tem mnenjem seznanil in strinjal, saj je sam prosil za izdajo odločbe za opravljanje pripravništva zobozdravnik v trajanju 12 mesecev.

4. Tožnik je v nadaljevanju sodišču poslal še dve vlogi, v katerih podrobneje pojasnjuje svoje stališče, da je študijski program za poklic doktor dentalne medicine v Republiki Srbiji enakovreden študijskemu programu v Republiki Sloveniji, saj oba izvirata še iz časa SFRJ, da je pripravništvo že končal in ima za sabo več kot 20 let delovne dobe. Gre za klasičen mobing, ker je tujec. Sodišče prosi, naj odloči, da mu ni potrebno opraviti še štirih izpitov in da mu ni potrebno opravljati pripravništva, ampak zgolj strokovni izpit, na podlagi katerega naj mu Zdravniška zbornica izda potrebno licenco.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka pravilno odločila, da mora tožnik kot pogoj za opravljanje strokovnega izpita opraviti štiri dopolnilne izpite in pripravništvo po veljavnem programu pripravništva za poklic doktor dentalne medicine v časovnem obsegu 12 mesecev.

7. Po drugem odstavku 12. člena ZZdrS doktor dentalne medicine pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze, ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor dentalne medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja, in je opravil: - doktor dentalne medicine: pripravništvo in strokovni izpit,- doktor dentalne medicine specialist: specializacijo ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.

8. Sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da tožnik ni zaključil izobraževanja na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji, prav tako pa nima potrdila o nostrifikaciji diplome tuje univerze. Nesporno je tudi, da je bilo s pravnomočno odločbo MIZŠ št. 60121-66/2012/18 ugotovljeno, da naslov doktor stomatologije, ki mu ga je podelila institucija Stomatološki fakultet Univerza v Beogradu, Republike Srbija, ni enakovreden slovenskemu strokovnemu naslovu doktor dentalne medicine, pridobljenemu po študijskem programu Dentalna medicina na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

9. Tožnik torej ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje dela v Republiki Sloveniji že zato, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da v tujini opravljeno izobraževanje ni enakovredno slovenskemu strokovnemu naslovu doktor dentalne medicine. Takšen naziv oziroma poklicno kvalifikacijo v Republiki Sloveniji bo tožnik lahko pridobil zgolj v primeru, če bo opravil še štiri manjkajoče izpite. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bilo to dejstvo, tj., da tožnik do izdaje izpodbijane odločbe teh štirih izpitov na Medicinski fakulteti v Ljubljani ni opravil, med strankama nesporno. Po presoji sodišča je zato toženka ravnala pravilno, ko je manjkajoče izpite upoštevala kot pogoj za opravljanje pripravništva in strokovnega izpita. Pripravništvo se namreč lahko opravlja šele po končanem šolanju (2. člen Pravilnika).

10. Pogoje za opravljanje pripravništva in strokovnih izpitov določa Pravilnik. Ministrstvo lahko delavcu, ki je opravil pripravništvo in strokovni izpit po 25. juniju 1991 v eni od drugih republik bivše SFR Jugoslavije ali v tretji državi ter ima delovne izkušnje in se želi zaposliti v Republiki Sloveniji, določi, na katerem področju in v katerih vsebinah mora dopolniti obveznost študijskega programa in pripravništva. Strokovni izpit v Republiki Sloveniji mora opraviti v celoti (prvi odstavek 31b. člena). V postopku dopolnitve obveznosti izobraževalnega programa iz 31.a in 31.b člena tega pravilnika ministrstvo primerja:- izobraževalni program, ki ga je delavec opravil, z izobraževalnim programom, ki velja za zadevni poklic v Republiki Sloveniji, - trajanje izobraževanje, ki ga je kandidat zaključil, s trajanjem izobraževanja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 31č. člena). Če je delavec zaključil izobraževalni program, ki ne izpolnjuje pogojev izobraževalnega programa v Republiki Sloveniji, se določi opravljanje dodatnega izpita ali dodatnih izpitov, ki bi jih delavec moral opraviti, da bi izobraževalni program po vsebini in poteku ustrezal slovenskemu izobraževalnemu programu. Določi se strokovno področje dodatnega izpita ali strokovna področja dodatnih izpitov, rok za njegovo ali njihovo opravo in izobraževalni zavod, kjer se dodatni izpit ali izpiti opravljajo (drugi odstavek 31. č člena).

11. Po tretjem odstavku 31č. člena Pravilnika uradna oseba ministrstva, ki ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za presojo študijskega programa, za pripravo mnenja imenuje izvedenca (tretji odstavek 31č. člena Pravilnika). Toženka je pri tem pravilno upoštevala, da je bila presoja študijskega programa, ki ga je opravil tožnik oziroma njegova primerljivost s programom Medicinske fakultete v Ljubljani že opravljena v postopku priznanja izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji. V tem postopku sta o primerljivosti izobraževanja podala mnenje A.A. in Medicinska fakulteta, ki sta bila oba mnenja, da bi moral tožnik za enakovrednost strokovnih naslovov opraviti še 8 izpitov. Na tej podlagi pa je bila izdana pravnomočna odločba o tem, da tožnikov naziv ni enakovreden slovenskemu strokovnemu naslovu doktor dentalne medicine. Ta odločba je pravnomočna in zato ne držijo tožbene trditve, da ni podlage, da se tožniku nalagajo dopolnilni izpiti, ker da jih je že opravil v okviru študijskega programa na Stomatološki fakulteti Univerze v Beogradu. Podlaga je določena že v citiranih določilih Pravilnika, v konkretnem primeru pa izhaja tudi iz pravnomočne odločbe, ki tožniku ne priznava tiste izobrazbe, ki je pogoj za opravljanje pripravništva in strokovnega izpita. Tožnikovo stališče, da je izpodbijana odločba napačna, ker sloni na tej odločbi MIZŠ, v kateri je dejansko stanje napačno ugotovljeno, je napačno. Toženka je namreč dolžna upoštevati pravnomočno odločbo, iz katere izhaja, da tožnikovo izobraževanje ni enakovredno tistemu, ki ga dosežejo diplomanti na študijskem programu Dentalna medicina na Medicinski fakulteti. Ker pa se pripravništvo in nato strokovni izpit, lahko opravljata šele po končanem šolanju, je odločitev, da mora tožnik najprej dopolniti obveznost študijskega programa, na podlagi katerega bo v Republiki Sloveniji lahko priznana za opravljanje strokovnega izpita potrebna izobrazba, pravilna. Glede na to, da je tožnik sodišču večkrat posredoval svoje prošnje, naj v upravnem sporu upošteva, da je manjkajoče štiri izpite opravil že v Republiki Srbiji, pa sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da strokovno oceno primerljivosti dveh programov različnih medicinskih fakultet lahko podajo samo osebe, ki imajo ustrezno strokovno znanje. To so v obravnavanem primeru tudi storile. Pri tem iz spisov ni razvidno, da bi tožnik pred izdajo odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da naziv, ki ga je pridobil na Stomatološki fakulteti v Beogradu, ni enakovreden slovenskemu strokovnemu nazivu doktor dentalne medicine, to presojo strokovnjakov izpodbijal z izvedeniškim mnenjem drugega strokovnjaka oziroma izvedenca.

12. Kar se tiče dolžine pripravništva je toženka prav tako upoštevala mnenje strokovne institucije, tj. Zdravniške zbornice Slovenije. Iz upravnega spisa izhaja, da se je tožnik s tem strinjal oziroma je v elektronskem sporočilu z dne 13. 3. 2018 prosil za izdajo odločbe za opravljanje pripravništva v obdobju 12 mesecev. Tožbene trditve, da je to predolgo obdobje, so tako tožbena novota, ki je sodišče glede na tretji odstavek 20. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) ne sme upoštevati.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Dejansko stanje med strankama je sicer sporno, vendar predlagana dejstva oziroma dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je namreč predlagal, da naj sodišče izvede dokaze, s katerimi dokazuje, da je v Republiki Srbiji opravil ustrezno šolanje za naziv doktor stomatologije in da so ti izpiti enakovredni tistim, za katere je MIZŠ ugotovil, da niso. Ti dokazni predlogi so neprimerni, saj sodišče ne more posegati v že pravnomočno odločitev MIZŠ, ki ugotavlja, da tožnikov naziv, ki ga je pridobil na Stomatološki fakulteti v Beogradu, ni enakovreden slovenskemu strokovnemu naslovu doktor dentalne medicine. Glede na to pravnomočno odločbo, bi v tem sporu relevantne dokaze lahko predstavljala le dokazila, da je tožnik, preden je bila izdana izpodbijana odločba, opravil manjkajoče izpite. Teh dokazil pa tožnik ni predložil. 14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.