Jedro

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih.

Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze.

Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A. (I. točka izreka) in za upravitelja imenovalo B. B. (2. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da se postopek z izdano začasno odredbo z dne 5. 10. 2023 ustavi in se razveljavijo opravljena dejanja (3. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo dolžnik A. A. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da predlog upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom v celoti zavrne ter postopek ustavi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo je vložila upnica C., d. o. o. - v stečaju (nadalje: upnica). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Sklep sodišča prve stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je upnica C. po svoji zakoniti zastopnici D. A., z družbo E., ki jo je zastopal zakoniti zastopnik A. A., dne 13. 9. 2017 sklenila Pogodbo o prodaji poslovnih deležev družbe v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 2601/2017 (v nadaljevanju: Pogodba o prodaji poslovnih deležev) in svoj poslovni delež v družbah F., G. hoteli in turizem, H. hoteli in I. prodala in izročila kupcu E. za ceno 3.450.000,00 EUR z rokom plačila 12 let, brez obrestovanja in brez vsakega zavarovanja za plačilo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da dolžnik ni uspel dokazati, da obveznost družbe E. do upnice ne obstoji več. Dolžnik se je namreč skliceval na več pogodb po odplačnem odstopu terjatev ter pogodbo o pobotu medsebojnih terjatve in obveznosti, vse z dne 31. 12. 2017,1 glede katerih je ugotovilo, da iz njih ne izhaja dovolj podatkov, ki bi omogočali identifikacijo terjatev, ki naj bi bile predmet prenosa ter pobota. Predložene pogodbe ne vsebujejo minimuma distiktivnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ločiti terjatev od vseh drugih (npr. navedbo predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve, morebitnega zavarovanja in podobno), pač pa zgolj navedbo strank, datum podpisa pogodbe in znesek odstopljene terjatve, kar pa ne zadošča za identifikacijo terjatve, ki naj bi bila predmet posamezne pogodbe. V dokaz predložene temeljnice pa so po SRS nalogi s pomožno naravo, ki ne predstavljajo dokaza o obstoju pravnega temelja za prenehanje obveznosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sklenilo, da so predložene pogodbe nične (34. člen Obligacijskega zakonika; OZ). To pomeni, da dolžnik ni dokazal, da bi terjatev upnice do družbe E. po Pogodbi o prodaji poslovnih deležev prenehala zaradi pobota oziroma odstopa terjatve tretjemu.

6. Upraviteljica upnice je družbo E. z dopisom z dne 20. 2. 2023 pozvala k plačilu kupnine po Pogodbi o prodaji poslovnih deležev v roku 15 dni, saj je ugotovila, da je treba, na podlagi 9. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih, šteti določbo o 12-roku plačila za nično. Gre za določbo, ki je očitno nepravična v škodo upnice, saj je bil prehod premoženja iz sfere prodajalca v sfero kupca opravljen takoj po podpisu pogodbe, premoženje pa ji je bilo izročeno brez kakršnegakoli zavarovanja. Družba E. po pozivu upraviteljice svoje obveznosti plačila ni izpolnila.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da izkazuje družba E. od leta 2019 dalje izkazuje v računovodskih izkazih visok negativen kapital (6.634.859,86 EUR), do katerega je prišlo kljub temu, da je družba v tem letu ustvarila 3.493.871,69 EUR finančnih prihodkov iz deležev iz naslova realiziranega posla nadaljnje prodaje deležev teh družb. Dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe E. ni podal nobenih pojasnil, iz katerih poslov bi izvirala bilančna izguba družbe E. v tem letu. Tudi iz strokovnega mnenja J. J., ki ga je v dokaz svojih trditev predložil dolžnik, izhaja, da je bila družba E. do 27. 11. 2023 dolgoročno plačilno nesposobna. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je družba E. v letu 2019 postala insolventna in nesposobna poplačati upnico, kar se ni spremenilo niti v letu 2023. Dne 27. 11. 2023 je sicer edina družbenica družbe E. (družba K.) sprejela sklep o naknadnem plačilu kapitala, ki pa je ničen, saj je bil predmet naknadnega vplačila kapitala v obliki stvarnega vložka opredeljen zgolj z navedbo, da gre za terjatev, izvor katere temelji na izvensodni poravnavi z dne 4. 2. 2019, ki je bila dne 3. 1. 2023 cedirana na družbenico. Tudi ta sklep ne vsebuje dovolj elementov za identifikacijo terjatve, saj vsebuje zgolj navedbo strank in znesek terjatve (7.527.740,36 EUR), dolžnik pa tudi ni predložil kakršnihkoli listin v zvezi z navedeno terjatvijo, da bi se sodišče lahko prepričalo o izvedbi naknadnega povečanja kapitala družbe E. To bi, kot zakoniti zastopnik družbe E., nedvomno lahko storil. V sodni register je bila tako pravnomočno (in veljavno) vpisana zgolj sprememba družbene pogodbe, ki šele omogoča naknadno povečanje kapitala družbe s stvarnimi vložki, do dejanskega povečanja kapitala pa ni prišlo, saj je sklep družbenice o naknadnem plačilu kapitala ničen in brez pravnih učinkov. Po presoji sodišča prve stopnje je zato družba E. tudi po novembru 2023 ostala dolgoročno plačilno nesposobna, torej po določbi tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP insolventna.

8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je dolžnik kot poslovodja z nevestnim poslovanjem povzročil insolventnost družbe E., ki je v letu 2019 ustvarila več kot 6 milijonsko izgubo iz poslovanja, glede katere ni dolžnik podal nobenih pojasnil. Po navedbah dolžnika, ki je tudi zakoniti zastopnik kupca, je bil v tem letu realiziran posel nadaljnje prodaje deleža družb kupcu L. L., kljub temu pa družba E. svoje obveznost do družbe C. iz naslova Pogodbe o prodaji poslovnih deležev ni poravnala niti v majhnem delu, dolžnik pa tudi ni ni pojasnil, kje je kupnina končala. Družba E. ima zato do svojega poslovodje A. A. odškodninsko terjatev, ki jo lahko do višine 3.450.000,00 EUR uveljavlja tudi upnica C. Na podlagi 263. člena ZGD-1 je zato sodišče prve stopnje sklenilo, da je za škodo, ki je upnici nastala v zvezi z nezmožnostjo plačila kupnine po Pogodbi o prodaji poslovnih deležev, odgovoren tudi dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe E. Slednji se svoje odgovornostjo ni razbremenil, saj v zvezi z očitki upnice ni podal nobenih navedb. Glede na ugotovljeni znesek škode v višini 3.450.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje nadalje sklenilo, da je dolžnik kot potrošnik trajneje nelikviden (3. točka drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP) ter tudi prezadolžen, saj njegovo premoženje ne dosega navedenega zneska (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

**Glede prenehanja terjatve družbe C. do družbe E.**

9. Dolžnik v pritožbi navaja, da naj bi z opisanimi pravni posli v celoti prenehala obveznost družbe E. do družbe C. Navaja, da naj bi se terjatev družbe C. do E. zaprla v internem kliringu med povezanimi družbami E., M., N., R., I. ter D. A. in drugimi povezanimi osebami v več kot 10-tih letih njihovega medsebojnega poslovanja. Sodišču prve stopnje očita, da je v dokaz te trditve predlagal številne dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo, niti ni glede zavrnitve dokaznih predlogov podalo nobene obrazložitve.

10. V konkretnem primeru je dolžnik v dokaz svoje trditve o prenehanju terjatve upnice do dolžnika v spis vložil že navedene pisne pogodbe o odplačnem odstopu terjatve ter pogodbo o pobotu medsebojnih terjatev in obveznosti, vse z dne 31. 12. 2017. Drži sicer dolžnikovo stališče, da Obligacijski zakonik (OZ) za veljavno sklenitev cesijske pogodbe ne zahteva pisne oblike, kar pa za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Dolžnik se namreč sam sklicuje na pisno sklenjene pogodbe o odstopu terjatev, pri pisno sklenjenih pogodbah pa velja domneva o popolnosti listine.2 Velja torej le tisto, kar je zapisano v listini sami.3

11. Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta je pogoj veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora zato cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Ti identifikacijski znaki so navadno v zvezi s predmetom pogodbe in modalitetami izpolnitve. V konkretnem primeru v navedenih pogodbah terjatve, ki naj bi bile predmet cesije, niso bile določno, niti določljivo opredeljene. Terjatve, ki naj bi se prenašale s pogodbami o odstopu terjatev, ne vsebujejo elementov za njihovo identifikacijo, saj so v pogodbah navedene zgolj stranke pogodbe in znesek terjatve.4 Zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti niti drugih predpostavk za veljavnost prenosa terjatve (npr. dopustnosti prenosa terjatve, razpolagalne sposobnosti prenosnika,...). Zaradi navedenega ni mogoč preveriti niti samega obstoja terjatve, glede na to, da je upnica ugovarjala, da ne gre za obstoječe terjatve. Predložene cesijske pogodbe so zato nične, saj je bil njihov predmet nedoločen in nedoločljiv (35. člen OZ), tako kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12. Pogodbam so bile priložene temeljnice, glede katerih je sodišče prve stopnje prav tako pravilno pojasnilo, da gre po SRS zgolj za pomožne listine, ki so podlaga za računovodsko knjiženje terjatev, iz katerih pa ne izhaja pravni temelj razmerja med strankama. Temeljnice predstavljajo zgolj naloge za vknjižbo z opisom knjiženja npr. "terjatve iz kompenzacij" oziroma "obveznosti iz pogodb." Vsebujejo torej toliko podatkov kot prej navedene pogodbe o odplačnem prenosu terjatev (navedbo strank in zneskov), zato ne pripomorejo k identifikaciji terjatev.

13. Dolžnik se nadalje v zvezi z zatrjevanim prenosom terjatev sklicuje na listino z naslovom "Prikaz bilančnih vplivov in zapiranj terjatev na družbi C. d. o. o.", ki jo je po naročilu dolžnika dne 8. 12. 2023 izdelala družba P. V postopku pred sodiščem prve stopnje predloženi prikaz bilančnih vplivov in ekonomskih učinkov zapiranj obveznosti med povezanimi družbami na odločitev ne more vplivati, saj izhaja iz (napačne) predpostavke, da so podlaga teh učinkov veljavne transakcije. Kot je bilo ugotovljeno ta predpostavka ni točna, saj so predložene pogodbe zaradi nedoločenega predmeta pogodbe nične. Da so bile vse obveznosti računovodsko pripoznane in knjižene, po navedenem ni bistveno.

14. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, pridobi cesionar terjatev samo, če ta v resnici obstaja, in v sodelovanju s svojim pravnim prednikom, ki mu pripada razpolagalna moč glede pravice, ki se prenaša.5 Za postopek zaradi insolventnosti velja podrejena uporaba pravil pravdnega postopka (121. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP). To pomeni, da se za postopek zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). V Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) določeno razpravno načelo velja zato tudi v postopku zaradi insolventnosti. Stranki sta odgovorni, da priskrbita ustrezno trditveno podlago za dosego željenega uspeha v postopku. Ugovori spadajo v toženčevo (v tem primeru dolžnikovo) trditveno (in dokazno) breme. Dolžnik pa tudi tekom tega postopka (ne pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku), ni podal nobenih trditev glede podlage terjatev, ki naj bi se prenašale z navedenimi pogodbami o odplačnem odstopu terjatev.

15. V zvezi s trditvijo upnice, da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti plačila kupnine po Pogodbi o prodaji poslovnih deleže, je slednji ugovarjal, da je terjatev (v razmerju med upnico in dolžnikom) prenehala zaradi odstopa terjatve družbi R. ter v dokaz svojih trditev v ugovoru sodišču predložil že navedene pogodbe ter temeljnice. Ker se je upnica uspešno zoperstavila dolžnikovemu ugovoru s trditvijo, da so predložene pogodbe zaradi nedoločenega in nedoločljivega predmeta pogodb nične, se je procesno trditveno (in posledično dokazno) breme ponovno prevesilo na dolžnika, ki pa svojega trditvenega bremena ni zmogel. Dolžnik namreč nosi trditveno breme glede navedb, da je bila terjatev po Pogodbi o prodaji poslovnih deležev družbe izpolnjena oziroma odstopljena tretjemu. Dolžnik pa po navedenem ni podal konkretiziranih pojasnil, temveč je vztrajal pri vsebinsko praznih navedbah glede prenosa terjatev.6

16. Dolžnik v pritožbi navaja, da se je kot fizična oseba oziroma kot tretji znašel v situaciji, da mora dokazovati obstoj in vsebino pravnih poslov med drugimi. Temu ni mogoče slediti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila družba E. vse od ustanovitve dalje v upravljanju dolžnika A. A. in dejanski lasti članov družine A. Dolžnik je vse od ustanovitve dalje vodil in zastopal družbo E. kot njen edini direktor ter je bil v obdobju od ustanovitve (1. 9. 2017) pa vse do 17. 6. 2021 njen neposredni oziroma posredni lastnik. Leta 2021 je svoj poslovni delež prenesel na družbo K. d. o. o., ki pa je prav tako v lasti članov družine A., saj je zakonita zastopnica te družbe D. A., družbenica pa njena mati S. S. Družba C. je bila od 2005 do 29. 5. 2018 v lasti dolžnikove matere, D. A., ki je družbo tudi vodila kot njena direktorica. Tudi druge družbe, ki so bile vključene v pravne posle, na katere se sklicuje dolžnik, so v dejanski (posredni ali neposredni) lasti članov družine A., kar nenazadnje potrjuje že dolžnik sam, ki v pritožbi navede, da gre za povezane družbe oziroma povezane osebe. Sicer pa je dolžnik že v ugovoru zoper predlog za začetek stečajnega postopka potrdil, da gre za družinska podjetja v izključni lasti družine A. Navedel je, da je vse pravne postopke in vse posle v družbah v lasti družine A. vodil in sprejemal T. A. Drugače si tudi ni mogoče razlagati vsebine Pogodbe o prodaji poslovnih deležev, po kateri so bili družbi E. za ceno 3.450.000,00 EUR prodani poslovni deleži drugih družb (lastnic nepremičnega premoženja v Bohinju in Ljubljani), pri čemer pa je bil dogovorjen rok plačila 12 let, brez obrestovanja in brez vsakega zavarovanja za plačilo. Tudi Pogodbe o odplačnem odstopu terjatev in druge predložene pogodbe so bile sklenjene med povezanimi družbami v lasti družine A. Pri teh poslih je torej dolžnik sodeloval kot aktivni udeleženec. Gre torej za dejstva, ki so znotraj zaznavnega območja dolžnika, ki je bil kot direktor družbe E. (v relevantnem obdobju pa tudi njen edini družbenik), seznanjen z vsemi transakcijami te družbe. Prav tako iz že navedenega izhaja, da gre za poslovanje med povezanimi družbami in povezanimi osebami, vse v krogu družine A., zato tudi iz tega razloga ni mogoče pritrditi dolžniku, ki se želi predstaviti kot "tretja oseba." Glede na to, da je bil nad upnico začet stečajni postopek, stečajna upraviteljica pa razpolaga s pomanjkljivo dokumentacijo družbe C., je v spoznavni krizi upnica in ne dolžnik.

17. Dolžnik je sodišču prve stopnje predlagal izvedbo številnih dokazov, vendar pa, kot je razvidno iz že povedanega, svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil. Tako npr. je predlagal, da naj se v dokaznem postopku z zaslišanjem računovodje ugotavlja transakcije med povezanimi družbami in osebami (za obdobje 18 let nazaj). Predlagal je tudi, da naj izvedenec poslovno finančne stroke "preveri celotno poslovanje družbe C. od leta 2004 dalje, pri čemer naj vpogleda v vse poslovne knjige, poslovne dogodke, revizorjeva mnenja, cenitve, pogodbe in druge dokumente, na osnovi katerih bi lahko prišel do zaključka, kdaj so nastale posamezne terjatve, na kakšen način so se prenašale in v končni posledici zaprle", pri čemer naj bi se dokazi nahajali "v nekaj velikih računovodskih omarah." Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij v tem postopku ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede plačila (prenosa) terjatve predlagal dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje (s postavitvijo izvedenca poslovno finančne stroke, z zaslišanjem računovodje U. U., z zaslišanje članov družine A. - T. A., D. A., V. A. in dolžnika, kot tudi z zaslišanjem prič Z. Z. in Y. Y., ki sta pripravila poročilo s prikazom ekonomskih učinkov transakcij,...), so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Prepoved izvajanja informativnih dokazov velja, ko stranka pozna ali bi lahko spoznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena.7 To velja tudi v navedeni zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje predlagane dokaze z zaslišanjem prič ter postavitvijo izvedenca utemeljeno zavrnilo.

18. Enako velja glede dokaznega predloga z vpogledom v USB ključek, na katerem naj bi bile listine, ki naj bi dokazovale, da so bile zadevne terjatve med navedenimi subjekti resnične, obstoječe in pravno veljavno zaprte. Ker dolžnik konkretnih trditev ni podal, predstavlja tudi to nedovoljeni informativni dokaz. Dolžnik ni podal konkretnih trditev o pravno relevantnih dejstvih v zvezi z nastankom, prenosom oziroma prenehanjem terjatev. Poleg navedenega pa iz zapisnika o naroku z dne 14. 12. 2023 izhaja, da je pooblaščenka upnice pojasnila, da na naroku prejetega USB ključka ni mogoče odpreti, zaradi česar je bil dokazni predlog na naroku s sklepom zavrnjen. Bistveno pri elektronskih oblikah zapisov je, da je mogoče ustvariti trajnejši zapis, ki omogoča hrambo informacij tako, da je mogoče do njih dostopati tudi kasneje.8 Zahtevi dostopnosti podatkov za kasnejšo uporabo torej predloženi USB ključek ni zadoščal, s čimer je bil dolžnik seznanjen (najkasneje) na naroku z dne 14. 12. 2023. 19. Kot nadalje še navaja dolžnik, je upnica sprožila več postopkov zoper D. A., zoper katero prav tako uveljavlja odškodninsko terjatev v zvezi s škodo, ki je upnici nastala iz naslova sklenjene Pogodbe o prodaji poslovnih deležev. Pojasnjuje, da je D. A. v postopkih pod opr. št. V Pg 775/2023 in St .../2023 podala podrejen pobotni ugovor oziroma ugovor ex lege pobotanja iz naslova nasprotne terjatve do upnice v višini 2.606.425,00 EUR, ki jo je pridobila na podlagi zmanjšanja osnovnega kapitala v družbi C.9 Na te trditve dolžnika je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje odgovorila upnica, ki je navedla, da je bila ta terjatev do dne 30. 6. 2015 že poravnana. V postopku poenostavljene prisilne poravnave St .../2015, ki se je vodil nad upnico v letu 2015, je bilo namreč finančno stanje upnice celovito prikazano v poročilu o finančnem položaju in poslovanju družbe C. na dan 30. 6. 2015, ko je družbo vodila in zastopala D. A. Iz navedenega poročila izhaja, da je imela D. A. na dan 30. 6. 2015 do družbe C. (zgolj še) navadno terjatev v višini 76.662,13 EUR in prednostno terjatev v višini 678,48 EUR (skupaj 77.340,61 EUR), hkrati pa je imela družba C. do D. A. nasprotno terjatev v višini 30.592,62 EUR. Terjatev iz naslova zmanjšanja osnovnega kapitala v višini 2.606.425 EUR v poročilu ni navedena.

20. Trditev upnice dolžnik ni prerekal, niti ni v zvezi z njimi dal drugačnih pojasnil. Glede na to, da je poročilo o finančnem položaju in poslovanju družbe C. podpisala D. A., kot tedanja zakonita zastopnica upnice, poročilo pa mora po zakonskih določbah resnično in pošteno prikazovati finančni položaj in poslovanje dolžnika,10 je upnica uspela dokazati, da zakonita zastopnica družbe dne 30. 6. 2015 ni več razpolagala s terjatvijo do družbe C. iz naslova zmanjšanja osnovnega kapitala. Ugovor pobotanja, tako tudi ugovor ex lege pobota z dnem začetka stečajnega postopka nad družbo C., je po povedanem neutemeljen.

**Glede ugovora aktivne legitimacije**

21. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje so vse navedene pogodbe o odplačnem odstopu terjatev nične, saj ni mogoče identificirati terjatev, ki naj bi bile predmet prenosa, in jih s tem ločiti od vseh drugih terjatev. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v navedene cesijske pogodbe sklenilo, da le-te ne vsebujejo minimuma distinktivnih elementov, saj vsebujejo zgolj navedbo strank, datum podpisa pogodbe in znesek v EUR odstopljene terjatve.11 Zapisano velja tudi za Pogodbo o odplačnem odstopu terjatve, sklenjeno med družbo C. in družbo R. z dne 31. 12. 2017, ki prav tako ne vsebuje dovolj distinktivnih elementov glede terjatve, ki se prenaša. K določenosti oziroma določljivosti terjatve ne pripomore niti predložena temeljnica št. 10 z navedbo datuma, strank in zneska. Če je temu tako ni mogoče ugotoviti ni predmeta prenosa, niti preizkusiti razpolagalne sposobnosti upnice v času prenosa. Že iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila sklenjena cesijska pogodba nična, saj je bil njen predmet nedoločen in nedoločljiv, nična pogodba pa ne ustvarja pravnih učinkov. Ugovor aktivne legitimacije je zato neutemeljen, saj ima upnica zato terjatve do dolžnice iz naslova plačila kupnine po Pogodbi o prodaji poslovnih deležev.

22. Upnice je nadalje trdila, da so predložene cesijske pogodbe nične tudi zato, ker gre za fiktivne pogodbe, sklenjene z izključnim namenom oškodovanja upnikov. Navedla je, da je bilo z verigo pogodb predvsem iz razloga izogiba plačilu pretečih visokih davčnih obveznosti, na druge družbe oziroma osebe v krogu družine A. preneseno celotno nepremično premoženje družbe C. (v vrednosti 6 do 7 milijonov EUR), ki tako ni bila sposobna poravnati svojih obveznosti do upnikov. Pojasnila je, da družba C. na podlagi navedenih pogodb o odstopu terjatve, predvsem na podlagi pogodbe o odplačnem odstopu terjatve družbi R., ki je v izključni lasti in upravljanju V. A., za prodane poslovne deleže v višini 3.450.000 EUR ni prejela nikakršnega denarnega plačila niti premoženjske koristi v drugačni obliki. Da gre za fiktivne posle je upnica utemeljevala s trditvami, da kupnina ni bila plačana, da na nobeni od navedenih listin ni bilo zapisano, kdo zastopa stranke (torej ni mogoče preveriti, ali jih je podpisal zakoniti zastopnik), da terjatve niso bile opredeljene (zaradi česar ni mogoče preveriti njihovega obstoja) in da pri odplačnih odstopih terjatev rok za plačilo kupnine niti ni bil določen.

23. Pogodba nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim načelom tudi v primeru, če je sklenjena z namenom oškodovanja upnikov. Dolžnik sicer obširno pojasnjuje ozadje pravnih poslov v Občini X. ter v dokaz teh navedb predlaga zaslišanje članov družine A., na te, zelo konkretne očitke upnice, pa ni odgovoril. Tudi če je bila prodaja deležev družb nujna zaradi spora z Občino X., kot to zatrjuje dolžnik, to ne odgovori na očitke upnice glede nadaljnjega veriženja pravnih poslov z nedoločeno vsebino. Rezultat vseh teh poslov pri prodaji deležev družb, ki so bile sicer lastnice številnih nepremičnin, je bil, da upnica kupnine od prodaje ni prejela. Glede na vsebino sklenjenih pogodb, ki odstopajo ob običajnih pravnih poslov med nepovezanimi subjekti ter glede na to, da družba C. plačila ni prejela, čeprav je bil s strani družbe E. realiziran pravni posel nadaljnje prodaje, so upničini očitki ostali neodgovorjeni. Treba je torej pritrditi upnici, da je pogodba, ki je sklenjena z namenom oškodovanja upnikov, tudi iz tega razloga nična (86. člen OZ).

**Glede insolventnosti družbe E. ter o zapadlosti terjatve**

24. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da družba E. od leta 2019 dalje izkazuje visok negativen kapital (več kot 6 mio EUR), kar kaže na njeno insolventnost. Te ugotovitve ne omaje niti v postopku pred sodiščem prve stopnje predloženo strokovno mnenje glede solventnosti družbe E., ki ga je po naročilu dolžnika izdelal izvedenec za ekonomijo J. J., saj je slednji mnenje podal (zgolj) na podlagi predložene in javno objavljene računovodske dokumentacije. Iz mnenja, ki se opira na podatke v bruto bilanci na dan 27. 11. 2023 in 12. 12. 2023, izhaja, da je družba E. od 31. 12. 2018 dalje izkazovala negativen kapital (27. 11. 2023 v znesku -6.376.699,97 EUR), ki je posledica izgube pri prodaji nepremičnine v preteklih letih in izgub v posameznem obračunskem obdobju. Zaradi navedenega je bila družba E., tudi po navedenem mnenju, od leta 2019 dalje dolgoročno plačilno nesposobna, saj je bila vrednost premoženja družbe manjša od vsote njenih obveznosti. To naj bi se spremenilo dne 27. 11. 2023, ko je edina družbenica sprejela sklep o naknadnem vplačilu kapitala v znesku 7.527.740,36 EUR. Dolgoročno plačilno sposobna naj bi zato družba E. postala z dokapitalizacijo v znesku 7.527.740,36 EUR (prenosom terjatve v kapital - kapitalske rezerve). Po dokapitalizaciji naj bi kapital družbe E. znašal 1.151.040,39 EUR.

25. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, dolžnik v postopku ni (določno) navedel, katera terjatev naj bi bila predmet dokapitalizacije. Tega pa ni navedel niti v pritožbi. Zgolj z navedbo, da gre za terjatev, ki temelji na izvensodni poravnani z dne 4. 2. 2019, zahtevi za individualizacijo terjatve ni zadostil, da bi se upnica in sodišče lahko prepričala o njene obstoju. Upnica je namreč, glede na bilančne podatke iz prejšnjih let, prerekala dolžnikovo navedbo, da bi imela družba K. do družbe E. terjatev v vrednosti 7,5 mio EUR. Tako je treba ponoviti, da bi lahko dolžnik, kot zakoniti zastopnik družbe E., navedel pravno podlago terjatve, čas njenega nastanka ter druge elemente, s katerimi bi bila ta terjatev identificirana. Dolžnik v pritožbi sicer navaja, da je bila med obveznostmi družbe E. knjižena prav ta terjatev, ki naj bi bila predmet kasnejše dokapitalizacije, česar pa ni dokazal, saj ni v zvezi s tem podal nobenih konkretnih navedb. S predloženimi dokazili (mnenje izvedenca, bilance) dolžnik dokapitalizacije v znesku 7.527.740,36 EUR ni uspel dokazati, zato tudi ni dokazana dolžnikova trditev, da družba E. po 27. 11. 2023 nima več negativnega kapitala in je dolgoročno plačilno sposobna.

26. Poleg tega je mogoče ugotoviti, da dolžnik tudi po ugovoru upnice ni pojasnil, katere terjatve so bile v bilanci knjižene na strani obveznosti, niti ni predložil seznama odprtih obveznosti družbe z navedbo dolžnikov, zapadlosti terjatev, pravne podlage terjatev, listin, ki dokazujejo pravno podlago teh terjatev in drugih listin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, katere obveznosti družbe so bile upoštevane v bilanci. Prav tako ni pojasnil, kaj sestavlja premoženje družbe ter predložil dokazil, kot so izpis osnovnih sredstev družbe E., izpis vseh terjatev navedene družbe ter drugih dokazil, da bi bilo mogoče preveriti ustreznost vrednotenja sredstev ter njihovo unovčljivo vrednost. Pritožbene trditve o sredstvih družbe E. se tako opirajo zgolj na podatke iz bruto bilance, kar pa glede na zgoraj navedeni ugovor upnice ne zadošča, saj ni mogoče ugotoviti kaj predstavlja premoženje družbe, niti ugotoviti njegove vrednosti. Prav tako ni mogoče spregledati, tako kot to trdi upnica, da ima družba E. po bruto bilanci z dne 12. 12. 2023 (zgolj) za 1.379.848,02 EUR dolgoročnih sredstev ter 6.002.761,43 kratkoročnih sredstev. Razliko do skupne bilančne vrednosti 13.753.738,99 EUR predstavlja znesek 6.369.199,97 EUR, ki se nanaša na preneseno izgubo preteklih let (konto 9) ter stroške v znesku 1.929,57 EUR (konto 4). To pa pomeni, da ne gre za sredstva družbe, namenjena za poplačilo upnikov. Poleg navedenega dolžnik tudi ni izkazal, da bi bila v predloženih bilancah upoštevana obveznost družbe E. do družbe C. v višini 3.450.000,00 EUR, posebej glede na to, da obstoj te obveznosti zanika. Trditev dolžnika, da je v bilanci premoženje ovrednoteno po knjigovodski vrednost ter da bi bila njegova tržna vrednost kvečjemu višja, je zaradi izostanka konkretnih trditev o tem, kaj predstavlja to premoženja, zgolj pavšalno navržena. Pri tem je upnica opozorila tudi na to, da je celotno premoženje hčerinskih družb obremenjeno z maksimalno hipoteko v višini cca 58.000.000,00 EUR, kar pomeni, da je premoženje teh družb brez vrednosti, s tem pa tudi vrednost poslovnega deleža družbe E. v teh družbah. Navedeno kaže na to, da je treba pritrditi upnici, da izkazuje družba E., tudi ob upoštevanju dokapitalizacije, še vedno negativen kapital. 27. Dolžnik, kot zakoniti zastopnik te družbe, bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe E., vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe E. in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe, to pa bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik te družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev glede premoženja družbe in njenih obveznosti ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe E., sodišče prve stopnje ni bilo dolžno (niti upravičeno) izvesti dokaznega predloga z zaslišanjem sodnega izvedenca J. J. oziroma s postavitvijo novega izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje družbe E. 28. Terjatev upnice do družbe E. na podlagi Pogodbe o prodaji poslovnih deležev v višini 3.450.000,00 EUR, je veljavno nastala, saj je sodišče ugotovilo zgolj delno ničnost te pogodbe, to je ničnost pogodbenega določila o dvanajst letnem plačilnem roku. Če je nično posamezno pogodbeno določilo naj, če je to le mogoče, po 88. členu OZ, pogodba velja brez ničnega določila. Delna neveljavnost lahko pride v poštev tudi v primeru, kadar je namen ugotovitve ničnosti ravno v tem, da bi pogodba veljala brez ničnega določila.12 Rok plačila se zato šteje kot nedogovorjen, upnik pa lahko zahteva takojšnje plačilo.13 Upnica ima zato zapadlo terjatev do družbe E. iz naslova sklenjene Pogodbe o prodaji poslovnih deležev, saj dolžnik ni dokazal, da bi ta terjatev prenehala zaradi izpolnitve oziroma da bi bila veljavno odstopljena tretjemu (družbi R.). Po povedanem so neutemeljene dolžnikove trditve, da bi bilo potrebno vložiti oblikovalno tožbo, s katero bi upnica izničila 12-letni rok plačila.

29. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje tudi na prvi odstavek 278. člena ZFPPIPP o uveljavljanju povračilnega zahtevka. Ne gre namreč za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka po določbah ZFPPIPP, temveč zatrjuje upnica ničnost pogodb o odstopu terjatev. Ker pa niti ni bila podana trditvena podlaga glede plačila po pogodbah o odplačnem odstopu terjatev, tudi iz tega razloga ni podlage za sklep, da bi zaradi neveljavnosti pogodb nastala (kakršnakoli) vrnitvena obveznost po 87. členu OZ.

**Še glede ničnosti sklepa skupščine E. o naknadnem plačilu kapitala**

30. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v sodni register vpisana (zgolj) sprememba družbene pogodbe, ki šele omogoča naknadno povečanje kapitala s stvarnimi vložki. Ta ostaja v veljavi, pač pa je ničen sklep družbenice o naknadnem vplačilu kapitala z dne 27. 11. 2023.14 Sodišče prve stopnje je zato sklenilo, da dokapitalizacija ni bila izvedena.

31. Po noveli ZGD-F se ničnost ne uveljavlja zgolj z ničnostno tožbo. Velja splošna ureditev. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Ničnost se lahko uveljavlja na vsak primeren način, predvsem z zagovorom, lahko pa se zainteresirana oseba nanjo sklicuje.15 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS III Ips 56/2016 prav tako izhaja, da po veljavni ureditvi ZGD-1 sodišče pazi na ničnost sklepa skupščine po uradni dolžnosti. Določba prvega odstavka 362. člena ZGD, da se ničnost sklepa skupščine uveljavlja s tožbo, je bila namreč črtana z novelo ZGD-F iz leta 2001. 32. Kot izhaja iz že navedenega v zvezi z insolventnostjo družbe E., vprašanje dokapitalizacije za odločitev v zadevi niti ni bistveno, saj izkazuje družba E., tudi ob upoštevanju dokapitalizacije, še vedno negativen kapital. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je družba E. v letu 2019 postala insolventna in kupnine upnici od tedaj dalje ni bila sposobna poravnati. Upnica je navedla, da je družbo E. z dopisom z dne 20. 2. 2023 pozvala, da ji plača zahtevano kupnino, na katerega se družba E. ni odzvala ter terjatve ni plačala. Teh trditev pa dolžnik ni prerekal. **O terjatvi upnice do dolžnika, o zamudi dolžnika ter o insolventnosti dolžnika**

33. Sodišče prve stopnje je utemeljilo tudi višino škode, ki jo je dolžnik povzročil pri poslovodenju družbe E. V zvezi s tem je upnica navedla, da iz javno objavljenih podatkov v izkazu poslovnega izida za družbo E. za leto 2019 izhajajo izredni dohodki te družbe v višini 10.000.000,00 EUR. Trdila je, da je dolžnik naklepno odtujil premoženje družbe. Ne v zvezi s temi odhodki, kot tudi ne glede visokega negativnega kapitala te družbe, ki izvira iz leta 2019, ni dolžnik podal nobenih pojasnil. Iz izkaza poslovnega izida za leto 2019 tako izhaja izguba obračunskega obdobja v višini -6.615.826,17 EUR, čeprav je družba v tem letu ustvarila finančne prihodke iz deležev v višini 3.493.871,69 EUR. Pri tem je dolžnik tudi sam potrdil, da je bil v tem letu realiziran nadaljnji posel prodaje deleža družb kupcu L. L., torej je družba E. prejela plačilo iz tega naslova. Tudi v zvezi s tem dolžnik ni podal nobenih navedb, čeprav se je trditveno in dokazno breme prevesilo nanj in bi, kot zakoniti zastopnik te družbe, takšna pojasnila lahko podal. Upnica je svoji trditveni obveznosti glede elementov odškodninske odgovornost dolžnika zadostila, dolžnik pa bi moral sam trditi in dokazati, da je pri poslovodenju družbe ravnal z dolžno skrbnostjo, da bi se razbremenil svoje odgovornosti, česar pa ni storil. Odškodninska obveznost dolžnika je bila tako dokazana.

34. Upnica je tudi navedla, da je dolžnika pozvala k plačilu njegove odškodninske obveznosti. Ker pa odškodninska obveznost zapade z nastankom škode (165. člen OZ), je ugovor dolžnika, da ni bil pozvan k plačilu škode, tudi sicer nerelevanten. Iz določbe četrtega odstavka 263. člena ZGD-1 pa ne izhaja, da bi morala upnica najprej s tožbo zahtevati plačilo kupnine od družbe E., temveč zadošča ugotovitev sodišča v tem postopka, da upnice družba ne more poplačati.

35. Sodišče prve stopnje je obstoj odškodninske terjatve upnice do dolžnika ugotovilo po izvedenem kontradiktornem postopku. Dolžnik je imel v tem postopku vse možnosti, da poda relevantne navedbe v zvezi z očitano odškodninsko obveznostjo, kot tudi v zvezi s svojo solventnostjo, pa takih navedb ni podal. Po povedanem je bila zato dokazana tudi insolventnost dolžnika kot materialnopravna predpostavka za začetek stečajnega postopka.

**Glede uveljavljenih procesnih kršitev ter glede kršitve 22. člena Ustave RS**

36. Do uveljavljenih procesnih kršitev se je pritožbeno sodišče smiselno že opredelilo. Ugotovilo je, da dolžnik ni na substanciran način obrazložil svojih trditev, zaradi česar sodišče prve stopnje ni izvajalo (drugih) predlaganih dokazov (z zaslišanjem prič, postavitvijo izvedenca, z vpogledom v predloženi USB ključek,...). Ne gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, kot sodišču neutemeljeno očita dolžnik. Iz vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa so tudi razvidni razlogi sodišča prve stopnje, ki teh predlaganih dokazov ni izvedlo. Po presoji pritožbenega sodišča tako tudi kršitev pravice do izjave ni podana. Sodišče prve stopnje trditev dolžnika ni preslišalo ter njegovih dokaznih predlogov ni spregledalo, pač pa jim ni sledilo, kot je razvidno iz izčrpno obrazložene odločbe. Očitki procesnih kršitev ter kršitve pravice do izjave po 22. členu Ustave RS so, po mnenju pritožbenega sodišča, neutemeljeni.

37. Po povedanem je pritožba dolžnika neutemeljena. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

38. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžnik v pritožbenem postopku ni uspel, upnik pa je svoje stroške dolžan nositi v skladu z določbo 129. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Dolžnik je navedel poslovne dogodke, iz katerih naj bi izhajalo, da terjatev upnice ne obstoji več oziroma je bila odstopljena tretjemu: (1) pogodba o odplačnem odstopu terjatve z dne 31. 12. 2017, s katero je družba C. svojo terjatev do I. v višini delnega zneska 15,30 EUR odstopila družbi E. (dokaz pogodba in temeljnica št. 5 z dne 31. 12. 2017), (2) pogodba o odplačnem odstopu terjatve z dne 31. 12. 2017, s katero je D. A. svojo terjatev do družbe C. v višini delnega zneska 344.789,65 EUR odstopila družbi E. (dokaz pogodba in temeljnica št. 6 z dne 31. 12. 2017), skupaj s pogodbo o pobotu medsebojnih terjatve in obveznosti med družbo C. in družbo E. z dne 31. 12. 2017 (dokaz pogodba in temeljnica št. 7 z dne 31. 12. 2017), (3) pogodba o odplačnem odstopu terjatve z dne 31. 12. 2017, s katero je družba C. svojo terjatev do družbe M. v višini delnega zneska 551.060,13 EUR odstopila družbi E. ter pogodba o odplačnem odstopu terjatve z dne 31. 12. 2017, s katero je družba C. svojo terjatev v višini delnega zneska 618.274,65 EUR do družbe N. odstopila družbi E. (dokaz pogodbi in temeljnici št. 8, 9 z dne 31. 12. 2017),(4) pogodba o odplačnem odstopu terjatve z dne 31. 12. 2017, s katero je družba C. svojo terjatev do družbe E. v višini delnega zneska 4.274.560,43 EUR odstopila družbi R. (dokaz pogodba in temeljnica št. 10 z dne 31. 12. 2017). 2 Če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona, bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo (prvi odstavek 56. člena OZ). 3 M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 573 in 574. 4 V vseh pogodbah o odplačnem odstopu terjatve je celo zapisano, da gre za "delni" znesek v višini. 5 M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 572. 6 Dolžnik je tako npr. navajal, da so "obstajale prave in resnične obveznosti družbe, ki so se zapirale s plačili, cesijami ali asignacijami v okviru internega kliringa. Določene obveznosti družb so nastale več kot 18 let nazaj, kar pomeni, da so se finančne obveznosti sporazumno prolongirale ali dogovorno zapirale. Navedeno je lahko pomenilo, da se je določena terjatve, ki je nastala npr. v letu 2004 cepila ali delno prenašala, ter kasneje zaprla s terjatvijo npr. družbe C. d. o. o." 7 dr. M. Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in Delo 2011, številka 6-7, stran 1467. 8 Iz Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP) izhaja, da kadar zakon ali drug predpis določa pisno obliko, se šteje, da je elektronska oblika enakovredna pisni obliki, če so podatki v elektronski obliki dosegljivi in primerni za kasnejšo uporabo (prvi odstavek 13. člena ZEPEP). 9 Sklicuje se na sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala v družbi C., ki ga je sprejela skupščina družbe C. 14. 11. 2008. Registrsko sodišče je na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 429/12 z dne 16. 5. 2012 izdalo sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala opr. št. Srg 2012/20665 z dne 30. 5. 2012. 10 Predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave je treba poleg listin iz 1., 3. in 5. točke drugega odstavka 141. člena tega zakona priložiti izjavo dolžnika, da poročilo iz 1. točke drugega odstavka 141. člena tega zakona resnično in pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje. Izjava mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek tedaj veljavnega 221.d člena ZFFPPIPP). 11 Za identifikacijo služijo predvsem navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve morebitnega zavarovanja in podobno, kar pa pogodb o prenosu terjatve ne izhaja. 12 A. Polanjnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 516. 13 Če rok ni določen pa lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti (289. člen OZ). 14 Dolžnik je v postopku predložil zgolj sklep družbenice o naknadnem vplačilu kapitala. 15 Š. Ivanjko, M. Kocbek, Korporacijsko pravo, GV založba, Ljubljana 2003, stran 697.