Jedro

Pravilnosti obračunov in izračunov plač kot tožbene podlage ni mogoče izpodbijati s pavšalnimi ugovori. Ker je šteti obračun za zasebne listine, jih sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov, saj niso podvržene dokaznemu pomenu iz 1. odstavka 230. člena ZPP-77.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožnikov iz naslova plače, razlike v plači, regresa in jubilejne nagrade (za M. V.) proti toženi stranki, ki se izplačajo v skladu z 2. odstavkom 150. člena (pravilno 160. člena) Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 do 52/99 - ZPPSL), s tem, da je prisodilo posamezne zneske terjatev z zamudnimi obrestmi, ter datume dospelosti tako določenih glavnih in stranskih terjatev. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo, da mora tožnikom povrniti odmerjene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožniki v času od septembra 1993 do vključno januarja 1994, vse do uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko dne 27.1.1994, niso prejeli plače, prav tako ne razlike do neto plač, ki bi jim šla po kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91) od julija 1991 do avgusta 1993, regresa za leto 1993 in M. V. jubilejne nagrade za leto 1993. Višino prisojenih zneskov iz posameznih naslovov je sodišče ugotovilo na podlagi izračunov tožeče stranke, izpovedbe prič ter primerjave s splošno znanimi podatki, to je izračunom izhodiščnih plač za obdobje 1993 do 1995, ki ga je objavila Gospodarska zbornica Slovenije, ter pri izračunu upoštevalo dolgovane zneske, kot so bili prijavljeni v stečajnem postopku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb prve in druge stopnje oziroma podredno njuni razveljavitvi ter novo sojenje na prvi stopnji. Bistvena vsebina revizijskih razlogov je naslednja: obračuni in prisojeni zneski razlike plač za obdobje od 1.6.1991 do 31.8.1993 se ne dajo preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, upoštevana pa tudi ni sklenjena prisilna poravnava iz leta 1990, ki je izvršilni naslov. Izračun plač za čas od 1.9.1993 do 7.1.1994 ni pravilen, saj niso bila upoštevana takrat veljavna izhodišča za posamezne tarifne razrede. Sodišči prve in druge stopnje sta kršili določbo 212. člena ZPP, saj nista od tožnikov zahtevali predložitve dokazov, na katere opirajo svoj zahtevek. Šele potem bi se lahko tožena stranka izjasnila o zahtevku. Sodišči sta tudi v nasprotju z določbo 160. člena ZPPSL odločili, da se ugotovljene terjatve izplačajo v skladu z njegovim 2. odstavkom, saj takšna odločitev ni v pristojnosti delovnih sodišč.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 - ZPP-77, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Ugotovilo tudi ni uveljavljene bistvene kršitve določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi obstoja prerekanih terjatev te terjatve, ki se nanašajo na plače delavcev tožene stranke, opredelilo po svoji pravni naravi kot stroške stečajnega postopka, ni pa sprejelo odločitve o načinu njihovega poplačila, ki je v pristojnosti stečajnega senata.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo druge očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Po določbi 2. odstavka 7. člena ZPP-77 morajo stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To načelo (materialne resnice) je ponovljeno v uvodu določb poglavja o dokaznem postopku (XVIII.

poglavje ZPP-77) in obenem dopolnjeno tako, da se nanaša tudi na izpodbijanje navedb in dokazov nasprotnika (219. člen). Po določbi 1. odstavka 7. člena ZPP-77 mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Na to načelno določbo se navezuje 220. člen ZPP-77 (dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo - 1. odstavek), ki določa procesno vlogo sodišča pri izvajanju načela iskanja materialne resnice. Pri tem ZPP-77 v XVIII. poglavju obravnava vrsto dokazov (ogled, listine, priče, izvedenci, zaslišanje strank), ne da bi bilo v njem predpisano takoimenovano dokazno pravilo, ko zakonodajalec vnaprej abstraktno določi vrednost določenega dokaza. Izjema je le pravilo o vrednotenju javnih listin. Na omenjeni zakonski določbi 1. odstavka 7. člena in 2. odstavka 220. člena se navezuje določba 8. člena, po kateri sodišče o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov).

Določbe 8. člena ZPP-77 praviloma omejujejo pritožbeno sodišče glede preizkusa uporabe določb 1. odstavka 7. člena in 2. odstavka 220. člena ZPP-77 v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na revizijski stopnji je ta preizkus po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP-77 prepovedan, saj z revizijo ni dovoljeno izpodbijanje dejanske podlage sodbe. Samo izjemoma se v primeru zavrnitve kakšnega dokaznega predloga stranki (odločilnega - glede na 2. odstavek 7. člena ZPP-77) lahko izkaže, da je šlo pri uporabi procesnih pooblastil, ki jih daje sodišču 2. odstavek 220. člena ZPP-77 v zvezi s 1. odstavkom in 1. odstavkom 7. člena ZPP-77 - za napačno odločitev procesnega vodstva, ki se opira na zmotno materialno pravno presojo. Seveda ob nadaljnjem pogoju, da je kršitev določb 7. člena ZPP-77 vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP-77). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Tožeča stranka je za dokazovanje utemeljenosti svojega tožbenega zahtevka predlagala in sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listin (list. št. 97) med drugim: obračunov razlik do kolektivne pogodbe za leto 1991, 1992 in 1993, izpisov vsebine diskete s podatki o dohodkih izplačanih v letu 1991, povzetka obračuna dohodkov izplačanih v obdobju 1992 od 1.1. do 31.12.1992 in 1993, obračuni plač za september do december 1993 in januar 1994, pogodbo o preoblikovanju in prenosu družbenega kapitala od 22.9.1992, evidence o dnevnih insolventnostih med dnevi od 1.1.1991 in 8.6.1995, razporeditve rezultatov kot sestavnih delov bilanc za leto 1989, 1990, 1991, 1992 in 1993, pregleda izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah, ter zbirni obračun plač. Tožena stranka je sicer skladno določilu 219. člena ZPP-77 izpodbijala navedbe tožnikov, ni pa predložila nasprotnih dokazov, na katere je opirala svoje ugovore nenastalih oziroma uglaslih pravic tožeče stranke.

V okviru materialnega procesnega vodstva je sodišče prve stopnje ravnalo skladno določbi 298. člena ZPP-77 in večkrat pozvalo toženo stranko na predložitev nasprotnih dokazov (list. št. 89), vendar brez uspeha. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala konkretnih nepravilnosti navedenih izračunov. To pa bi morala, kot že povedano, storiti po 219. členu ZPP-77, saj s povsem pavšalnimi ugovori ni mogoče izpodbijati pravilnosti obračunov in izračunov kot tožbene podlage. Ker je v spis predložene izračune šteti za zasebne listine, zanje ni predpisano nobeno dokazno pravilo. Zato jih sodišče ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP-77. Za svojo odločitev o delni ugoditvi tožbenim zahtevkom je torej sodišče imelo podlago v 1. odstavku 7. člena, 2. odstavku 220. člena in 8. člena ZPP-77. Zato graja očitane bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ni utemeljena.

Revizijskih ugovorov glede kršitve določb zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji iz leta 1989, revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj niso predmet postopka, začetega na podlagi 144. člena ZPPSL.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).