Jedro

Pooblastilo za zastopanje pravne osebe lahko na odvetnika prenese le oseba, ki je zakoniti zastopnik pravne osebe. Poziva tožeči stranki po 29. členu ZUS za odpravo pomanjkljivosti tožbe ni potrebno poslati v obliki sklepa, saj tega ta člen ne navaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 324/98-13 z dne 6.12.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) kot neprimerno zavrglo tožbo tožeče stranke, ker je kot nepopolne ni moglo obravnavati. Tožeča stranka je dne 14.10.1998 vložila tožbo zaradi odprave odločbe tožene stranke. Tožbo je vložil odvetnik J. P. iz L. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da iz tožbi priloženega pooblastila z dne 23.9.1998 ni izhajalo, kdo je oseba, ki je pooblastilo dala in ali je ta oseba zakoniti zastopnik tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, da v roku 10 dni odpravi pomanjkljivosti pooblastila in ga hkrati opozorilo na posledice, če ne bo odpravil pomanjkljivosti tožbe. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo 80. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, ZPP), ki se uporablja v upravnih sporih, v zvezi z 16. členom ZUS. Sodišče prve stopnje tudi navaja, da pravna oseba sama po sebi namreč ni procesno sposobna in jo zato zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali z aktom o ustanovitvi družbe. Ker imajo po določbi 92. člena ZPP pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka, lahko pooblastilo za zastopanje prenese na odvetnika samo oseba, ki je zakoniti zastopnik pravne osebe. Odvetnik v roku, ki mu ga je določilo sodišče prve stopnje (po prejemu poziva, ki mu je bil vročen dne 28.10.1999), niti v naknadno določenem roku (po prejemu poziva, ki mu je bil vročen dne 21.11.2001) dokazil, ki jih je zahtevalo sodišče prve stopnje, ni predložil, tega pa ni storil niti do izdaje izpodbijanega sklepa (6.12.2001).

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče prve stopnje le ugotavlja, da v bistvu ne uspe prebrati podpisa njenega zakonitega zastopnika na pooblastilu odvetniku. Razlog nečitljivosti podpisa ni razlog za zavrženje tožbe. Zato je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP s tem, ko je zavrglo tožbo. Njen pooblaščenec je priložil pooblastilo za zastopanje. Sodišče prve stopnje tako nima pravne podlage, da od pooblaščenca ponovno terja še eno pooblastilo, ki je bilo namreč nesporno pravočasno. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so njene navedene pritožbene navedbe neutemeljene, pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje, v nasprotju z določbami ZPP, zavrglo tožbo, in sicer zaradi tega, ker ji bodisi ni naložilo, naj dokaže, da ni pravdno sposobna, bodisi, ker ni naložilo njenemu pooblaščencu, da predloži pooblastilo. Glede na določbe 128. člena ZPP namreč lahko sodišče prve stopnje odloča le s sodbo ali s sklepom, ne pa tudi z dopisom. Glede na dejstvo, da je pravdna sposobnost oziroma obstoj pooblastila procesno vprašanje, bi moralo sodišče prve stopnje bodisi eno, bodisi drugo njej naložiti s sklepom. Poslalo pa je le dva dopisa, ki pa, po njenem mnenju, seveda ne moreta ustvarjati pravnih posledic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in naloži sodišču prve stopnje, da odloči o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi ne gre za ugotavljanje pravdne sposobnosti ali nesposobnosti tožeče stranke in za zahtevo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka oziroma njen pooblaščenec predloži novo pooblastilo, pač pa le za ugotovitev, da lahko pooblastilo za zastopanje prenese na odvetnika samo oseba, ki je zakoniti zastopnik pravne osebe.

V konkretnem primeru je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravna oseba sama po sebi namreč ni procesno sposobna in da jo zato zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali z aktom o ustanovitvi družbe. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo 92. člena ZPP, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno pozvalo odvetnika, da v roku, ki mu ga je določilo sodišče (deset dni po prejemu poziva, ki mu je bil vročen dne 28.10.1999), in še v naknadno določenem roku (deset dni od prejema poziva, ki mu je bil vročen dne 21.11.2001), predloži dokazilo o statusu osebe, ki je podpisala pooblastilo. Hkrati ga je opozorilo, da, če v odmerjenem roku ne bo odpravil pomanjkljivosti in zaradi tega zadeve pred sodiščem prve stopnje ne bo mogoče obravnavati, izpodbijani upravni akt pa ni ničen, bo tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS.

Iz sodnega spisa je razvidno, da je odvetnik tožeče stranke poslal dokazilo o statusu osebe, ki je podpisala pooblastilo kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, s priporočeno pošto šele 12.12.2001 in je le-ta prispela na sodišče prve stopnje 13.12.2001, to je po datumu izdaje izpodbijanega sklepa (6.12.2001), ki je bil vročen toženi stranki prav tako 13.12.2001. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke kot neprimerno, v skladu z določbo 2. odstavka 29. člena ZUS, saj tako nepopolne tožbe ni moglo obravnavati, ker odvetnik tožeče stranke niti po ponovnem pozivu in na novo določenem roku ni odpravil njene pomanjkljivosti, s predložitvijo dokazila o statusu osebe, ki mu je podpisala pooblastilo. To je storil šele po tem, ko je bil izdan izpodbijani sklep in je njegova vloga prispela na sodišče prve stopnje istega dne, ko je bil izpodbijani sklep vročen tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče meni, da je neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na določbo 128. člena ZPP, izdati sklep, s katerim bi naložilo tožeči stranki naj dokaže, da ni pravdno nesposobna, ali pa bi naložilo pooblaščencu, da priloži pooblastilo. V konkretni zadevi to ni bilo potrebno, saj ni šlo za ugotavljanje procesne sposobnosti tožeče stranke in za predložitev novega pooblastila pooblaščenca, pač pa za ugotavljanje, ali sta tožeča stranka oziroma njen pooblaščenec odpravila pomanjkljivost nepopolne tožbe, v zvezi z dokazilom o statusu osebe, ki je podpisala pooblastilo (izpisek iz registra), na podlagi 29. člena ZUS. Navedeni člen ZUS pa nič ne navaja o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje poziv tožeči stranki za odpravo pomanjkljivosti tožbe poslati v obliki sklepa. Zato sta navedena dopisa sodišča prve stopnje pooblaščencu tožeče stranke, z ustreznim opozorilom na posledice, ki bodo nastale, lahko ustvarila pravne posledice v zvezi s pozivom za predložitev ustreznega dokazila, da bi lahko sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo tožbo.

Zato so pritožbene navedbe tožeče stranke neupoštevne in je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljen na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS.