Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti (79. čl. ZTLR), pri tem pa ne more prepovedati vsakršnega nadaljnjega motilnega dejanja, ampak zgolj tako opredeljena motilna dejanja, kot jih je obravnavalo pri svojem odločanju.
Ob reševanju pritožbe tožene stranke se izpodbijani sklep razveljavi po uradni dolžnosti in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče tožencu prepovedalo vsakršno nadaljnje motenje tožničine posesti na stanovanju v II.
nadstropju stanovanjske hiše v K., sicer bo moral toženec plačati 90.000,00 SIT denarne kazni. Istočasno mu je naložilo tudi vzpostavitev prejšnega stanja. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožencu naložilo, naj tožnici povrne 62.000,00 SIT pravdnih stroškov.
Zoper to sodbo se pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je celotna hiša v K. njegova last. Po razvezi je začel spati v spodnjih prostorih hiše. Trdi, da se je lahko po celotni hiši sproščeno gibal, kar lahko potrdijo tudi priče, kljub temu, da ni imel ključa drugega nadstropja hiše. Navaja tudi, da je bil ob številnih priložnostih v drugem nadstropju in da sta bila z bivšo ženo, tožnico, večkrat skupaj, tako v drugem kot v prvem nadstropju. Ženino neplačevanje računov za vodo ga je nekoč tako ujezilo, da je s pestjo udaril po steklu verande tako, da je počilo. Ko je mesec dni zatem ponovno terjal plačilo računov za vodo, ga je neprimerno obnašanje tožnice ponovo tako razjezilo, da je spet udaril po steklu. V pritožbi še navaja, da je bilo odločanje sodišča "realsocialno" in sila pristransko in zahteva, da se mu omogoči dostop do podstrešja, da se aktivira sončni sistem za ogrevanje, da tožnica poravna račune za vodo in da je tožnica dolžna poravnati 40 % kredita za hišo (takšen delež hiše namreč uporablja).
Ob reševanju pritožbe tožene stranke je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljaviti po uradni dolžnosti, saj je pri preizkusu sklepa ugotovilo, da je bilo delno napačno uporabljeno materialno pravo, deloma pa je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.
Na obe navedeni kršitvi pa mora pritožbeno sodišče po 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. 79. čl. ZTLR določa, da sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja. Pri tem pa sodišče ne more prepovedati vsakršnega nadaljnjega motilnega dejanja, lahko namreč prepove zgolj tako opredeljena motilna dejanja, kot jih je obravnavalo pri svojem odločanju. Prvostopno sodišče zato ni imelo materialnopravne podlage za prepoved vsakršnega nadaljnjega motenja. Omejitev prepovedi le na takšna ravnanja, kot jih je sodišče obravnavalo v dokaznem postopku, pa izhaja tudi iz 228. čl. ZIP, ko sodišče lahko na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova izda nov sklep o izvršbi, če je bila na podlagi prvotnega izvršilnega naslova, izhajajočega iz postopka zaradi motenja posesti, opravljena izvršba oz. če je dolžnik prostovoljnjo izpolnil svojo obveznost, pa je potem znova motil posest in se to v bistvu ni razlikovalo od prejšnjega motenja.
V delu, kolikor je prvostopno sodišče tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja, pa izpodbijani sklep ni izvršljiv, saj ni določen.
Ni namreč jasno, na kakšen način in v katerem obsegu je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje. Tudi iz obrazložitve sklepa ni mogoče ugotoviti, kakšno ravnanje se tožencu s sklepom nalaga. Iz obeh opisanih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. (2. odst. 365. čl. ZPP ter 369., 380. in 381. čl. ZPP).
Sicer pa toženčeva pritožba ni utemeljena, saj je sam v pritožbi potrdil, da tožnica že od razveze zakonske zveze (od leta 1993 dalje) stanuje v drugem nadstropju hiše, sam pa v prvem nadstropju, da ključ od drugega nadstropja ni imel in da je moral, če je želel vstopiti v to nadstropje, potrkati ali pozvoniti. Tako je dejanska posest tožnice glede II. nadstropja izkazana. Dejstvo, da je toženec v stanovanje prihajal ob različnih priložnostih v soglasju s tožnico, sicer ni sporno, vendar takšni toženčevi obiski še ne predstavljajo posesti, saj je zanje moral imeti soglasje tožnice. Tudi tožnikove navedbe glede lastništva nepremičnine glede na 78. čl. ZTLR niso pravno relevantne, saj sodišče daje varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti glede na zadnje stanje posesti in se pri tem ne upoštevajo pravice do posesti pravni naslov ali dobrovernost posestnika. Sicer pa v pritožbi toženec motilni dogodek tudi priznava, zato tudi samo dejanje med strankami ni bilo sporno.