Jedro

Tožena stranka je razpolagala z vsemi podatki, ki so ji omogočali podajo konkretnega ugovora stroškom po vtoževanih razdelilnikih. Kljub temu je zgolj pavšalno zatrjevala, da so bili stroški po vtoževanih razdelilnikih za njena parkirna mesta previsoko obračunani in je bila tako tožeča stranka neupravičeno obogatena na račun preostalih lastnikov parkirnih mest. Dejstva glede previsokega obračunavanja stroškov in neupravičene obogatitve tožeče stranke bi se s predložitvijo listin šele ugotavljala in ne zgolj dokazovala. Zavrnitev dokaznega predloga je zato pravilna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 275,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 51,69 EUR od 24. 11. 2022 dalje, od zneska 55,90 EUR od 23. 12. 2022 dalje, od zneska 66,90 EUR od 25. 1. 2023 dalje, od zneska 49,93 EUR od 25. 2. 2023 dalje in od zneska 50,87 EUR od 23. 3. 2023 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je plačilo zneska 0,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 0,03 EUR od 24. 11. 2022 dalje, od zneska 0,04 EUR od 23. 12. 2022 dalje, od zneska 0,04 EUR od 25. 1. 2023 dalje, od zneska 0,04 EUR od 25. 2. 2023 dalje in od zneska 0,56 EUR od 23. 3. 2023 dalje, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 576,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je 17. 1. 2025 izdalo popravni sklep s katerim je v II. točki izreka popravilo pravopisno pomoto in znesek 0,72 EUR je nadomestilo z zneskom 0,71 EUR.

2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Iz nadaljevanja pritožbe je razvidno, da se pritožuje zoper ugodilni del (I. točka izreka) in stroške (III. točka izreka), saj pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da povrne toženi stranki vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi. Podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6.Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo petih razdelilnikov iz obdobja od novembra 2022 do vključno marca 2023.

7.Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko ni pozivalo tožeče stranke k predložitvi listin o višini stroškov za parkirna mesta, ki so v lasti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot razlog za zavrnitev izvedbe dokaza navedlo, da tožena stranka višine tožbenega zahtevka ni konkretizirano prerekala, kot tudi ni pojasnila koliko naj bi znašali realni stroški po posameznih postavkah v razdelilnikih. Navedenemu pritožbeno sodišče pritrjuje. Tožeča stranka je v svojih vlogah navedla ključe delitve kot tudi katere stroške vtožuje, v kakšni višini ter zneske celotnih računov izvajalcev oziroma dobaviteljev (navedeno je razvidno iz tabel Izpis za pravdni postopek). Prav tako je predložila vse razdelilnike in račune dobaviteljev. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, je bil izračun tožeče stranke preverljiv. Kljub temu, da je tožena stranka razpolagala z vsemi podatki, ki so ji omogočali preračun pravilnosti razdelitve stroškov in podajo konkretnih navedb o tem katere stroške ji tožeča stranka zaračunava neutemeljeno oziroma kateri stroški so previsoki in katere storitve so bile nepotrebne, konkretiziranih navedb ni podala. Prav tako ni zatrjevala, da bi bili ključi delitvi napačni (npr. ker ključ delitve ne zajema tudi parkirnih mest, ki so v lasti tožeče stranke), ali da bi moral biti posamezni strošek, ki odpade na toženo stranko po kateri izmed postavk po razdelilniku glede na znesek iz računa dobavitelja in zatrjevan ključ delitve, nižji. Glede na navedeno tožena stranka ni podala zadostnih trditev, iz katerih bi konkretno izhajalo, da so bili stroški po vtoževanih razdelilnikih za njena parkirna mesta previsoko obračunani in je bila tako tožeča stranka neupravičeno obogatena na račun preostalih lastnikov parkirnih mest, temveč je to zatrjevala zgolj pavšalno. Dejstva glede previsokega obračunavanja stroškov in neupravičene obogatitve tožeče stranke bi se tako s predložitvijo listin šele ugotavljala in ne zgolj dokazovala. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je obseg dokaznega postopka vezan na predhodno trditveno podlago pravdnih strank, zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga ni kršilo pravil postopka.

8.Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP v povezavi z 214. člena ZPP. Iz njenih pritožbenih navedb je razvidno, da nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je sklenitev pogodb z dobavitelji in izvedbo storitev zanikala zgolj pavšalno oziroma brez razlogov in torej da sodišče prve stopnje teh dejstev ne bi smelo šteti za priznana skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP. S tem pritožbenim očitkom tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta je v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato tožena stranka s temi navedbami ne more uspeti.

9.V zvezi s previsoko višino zahtevka tožena stranka tudi ne more uspeti z navajanjem, da bi višino lahko preveril in potrdil izvedenec, ki ga je kot dokaz predlagala tožeča stranka pa je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo. Vsaka stranka je namreč samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke.

10.Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

11.Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi iz drugih razlogov, kot jih je navajala tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, njeni stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP), zato jih krije sama.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2, 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.