Jedro

Kljub temu, da očitano ravnanje (neresnično prikazovanje podatkov prometne nesreče z namenom prejema odškodnine) nima neposredne zveze z delovnim razmerjem tožnika, mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je šlo za škodljivo ravnanje, ki je nasprotovalo interesom delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.9.2003, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu od 23.9.2003 do vrnitve na delo poračunati vse neizplačane plače in prispevke in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni je s sklepom zavrglo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in sojenje.

Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar se ne more preizkusiti, zlasti pa ni razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe so med seboj v nasprotju oz. nasprotujejo listinam in izpovedbam v spisu.

Najprej je uveljavljal zastaranje zaradi poteka vseh zastaralnih rokov, saj dne 9.5.2002 ni storil nobene kršitve. Zoper njega je voden postopek za dejanje storjeno 9.5.2002, ko je imel nesporno prometno nesrečo, in sicer kot sopotnik v vozilu, ki ga je vozila njegova žena. Iz zavarovalne police je prvič zahteval zavarovalnino 27.6.2002 in v kolikor bi šlo za kršitev delovne obveznosti, bi bila podana šele z uveljavljanjem zavarovalnine in ne zaradi nesreče. Sodišče je samo brez predloga in zahteve tožene stranke popravilo datum storitve v obrazložitvi sodbe na datum 20.5.2002 in 27.6.2002. Navaja, da mu ves čas postopka ni znano, kaj se mu sploh očita. Šele v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je naveden očitek, da je kršil 35. člen ZDR, ker naj bi naklepoma huje kršil delovne obveznosti, saj naj bi z opisanim ravnanjem pokazal nelojalnost do delodajalca in ga oškodoval za izplačani znesek. Tožnik se je ves čas zagovarjal, da ni storil kršitve po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ker očitana nesreča dne 9.5.2002 nima zveze z delovnim razmerjem. Z zavarovalnico je sklenil zavarovalno pogodbo za lasten osebni avto in iz te zavarovalne pogodbe je tudi zahteval pravice. S tem vendar ni kršil delovne obveznosti, slednje bi storil v primeru, če bi izrabil svoje delovno razmerje za neupravičeno plačilo, tako pa je potekalo uveljavljanje zavarovalnine in odškodnine povsem ločeno. Razlogi sodbe so si v nasprotju tudi glede bistvenih okoliščin o poteku zastaralnih rokov. Sodišče ugotovi, da sta bila policijska zapisnika z dne 11.9. in 20.9.2002 v likvidacijskih spisih junija 2003, kljub temu pa zaključi, da naj bi sodišče ugotovilo, da je za očitano kršitev tožena stranka zvedela šele 9.9.2003, ko je P.T. prejel pisno poročilo S.B., s čemer naj bi se seznanil z vsemi okoliščinami, ki utemeljujejo izredno odpoved. Kljub ugotovitvi sodišča, kdaj so se policijski zapisniki nahajali v spisu, ne izpelje zaključka, ki bi upoštevalo pričanje D.K., izvršilnega direktorja tožene stranke, ki je pojasnil, da je 12.6.2003 sam osebno šel v arhiv in preskrbel naknadna dva policijska zapisnika in o tem obvestil takratnega direktorja T. V septembru 2003 so delo na spisu nadaljevali z vpogledom v spis. Navedeno dokazuje, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni subjektivni rok po 110. členu Zakona o delovnih razmerjih.

Sodišče prve stopnje iz izpeljave 35. člena Zakona o delovnih razmerjih zaključuje, da prepoved škodljivih ravnanj določena z zakonom pomeni, da ni potrebno, da bi se to nanašalo na delo, ki ga delavec opravlja in na podlagi tega zaključuje, da je očitana kršitev (neresnično prikazovanje okoliščin nesreče 9.5.2002) tožniku dokazana. Navedeni miselni konstrukt je napravilo šele sodišče, zato se sprašuje, kakšni dokazi so bili izpeljani v smeri izkazovanja očitka tožnika in kdaj. Noben dokaz v tej smeri ni bil izpeljan in nihče ni tožniku do sedaj dokazoval, da je neresnično prikazoval okoliščine prometne nesreče. Tako je bil tožnik kaznovan na podlagi domnevne krivde. Sklicuje se na 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki kljub vsemu določa zanj pravico do poštenega sojenja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje vodilo postopek po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim je poudarjeno načelo oficialnosti postopka.

Tožnik je kršitev nedvomno storil že 9.5.2002, ko je z lažnim prikazovanjem okoliščin prometne nesreče ustvaril pogoje za kasnejše uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper zavarovalnico, ki je bila hkrati tudi njegov delodajalec. Glede zatrjevanja tožnika, da ni storil kršitve delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, ker dejanje ni povezano z njegovim delom, navaja, da je tožnik imel sklenjeno zavarovanje pri svojem delodajalcu. Glede na naravo dela je poudarjena zahteva, da so zaposleni delavci do delodajalca lojalni in da varujejo ugled delodajalca, tožena stranka pa svoje delavce tudi ves čas izobražuje v tej smeri.

Meni, da uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zastarala. Za začetek postopka je pomembno, da se s konkretnimi podatki seznani tisti, ki je pooblaščen za uvedbo postopka. Delovno sodišče tudi ni vezano na kazenski postopek in ni dolžno ugotavljati kazenske odgovornosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. V zvezi s pritožbenim očitkom o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podan. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, predvsem glede vprašanja zastaranja ter o tem, katero dejanje se tožniku očita in zaradi katerega je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe, kot jih podaja tožnik, dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delavca, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002) in sicer iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR/02 (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR/02 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku očitana kršitev - neresnično prikazovanje okoliščin prometne nezgode dne 9.5.2002, v posledici česar je tožnik pri toženi stranki dosegel izplačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, dokazana. Ugotovljeno ravnanje tožnika predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR/02 v zvezi s 35. členom ZDR/02. Ugotovilo je, da ravnanje tožnika, ki ima tudi znake kaznivega dejanja goljufije, predstavlja za toženo stranko škodljivo ravnanje.

V zvezi s podanim pritožbenim ugovorom o tem, da je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je prekluziven, ne zastaralen), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni enaka disciplinskemu postopku po prejšnjih delovno-pravnih predpisih, zato je tudi pritožbeni očitek o "zastaranju uvedbe postopka" neutemeljen.

Drugi odstavek 110. člena ZDR/02 določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi (subjektivni rok), ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok).V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh, od kar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pomembna je torej seznanitev delodajalca s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s storilcem ali z razlogi za izredno odpoved, torej z razlogi, ki so določeni v 111. členu ZDR/02. Seznanitev je glede na dejanske okoliščine lahko že takoj, ko je do kršitve prišlo, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR/02. Zagovor je torej le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Delodajalec se je seznanil s celotno zadevo šele v septembru 2003 (9.9.2003), po vpogledu v kazenski spis. Tožena stranka je tožniku očitala kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je z lažnim prikazovanjem okoliščin prometne nesreče dosegel pri toženi stranki izplačilo materialne in nematerialne škode. Tožena stranka je bila z razlogi seznanjena šele z vpogledom v spis pri Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru, iz katerega izhaja utemeljen sum, da je prometno nesrečo povzročil tožnik sam in ne njegova žena, zato obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zavarovalniške goljufije. Zagovor je bil opravljen 22.9.2003, dne 23.9.2003 pa je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru 15-dnevnega prekluzivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR/02. V skladu z 2. odstavkom 86. člena ZDR/02 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti, vendar pa ta določba ne pomeni, da je sodišče, še zlasti, ko gre za razliko med 1. in 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR/02, vezano na pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, vezano pa je na dejanske razloge. Ena od temeljnih obveznosti vsakega delavca je, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja delodajalec, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR/02). Za kršitev delovne obveznosti po 1. alinei 111. člena ZDR/02 morajo biti podani vsi znaki kaznivega dejanja, ni pa v individualnem delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno posebej ugotavljati elementov kaznivega dejanja. Elementi kaznivega dejanja so človekovo voljno ravnanje, družbena nevarnost, protipravnost, določenost v zakonu in storilčeva kazenska odgovornost. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS št. 63/94 in nadaljnji). Znake tega kaznivega dejanja izpolni kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik okoliščine prometne nezgode, ki se je zgodila 9.5.2002 prikazoval neresnično. Po nesreči je povedal policistom, da je osebni avtomobil vozila njegova žena, kasneje pa je bilo v policijskem postopku na podlagi zbranih dokazil in izvedenskega mnenja ugotovljeno, da je vozil tožnik. Zoper tožnika je bila zato podana kazenska ovadba. Z neresničnim prikazovanjem okoliščin nesreče je pri toženi stranki dosegel izplačilo odškodnine, saj se je o okoliščinah nesreče tožena stranka seznanila šele po opravljenih izplačilih. Dejanje, ki se očita tožniku, to je uveljavljanje zavarovalnih zahtevkov in izplačilo odškodnine, sicer res nima neposredne zveze z delovnim razmerjem tožnika, vendar je tožnik kot delavec tožene stranke, ki je bil obenem tudi zavarovanec pri toženi stranki, dosegel izplačilo odškodnine, kljub temu, da je vedel, da je zoper njega podana kazenska ovadba. Zato je šteti njegovo ravnanje kot škodljivo ravnanje, ki je nasprotno interesom tožene stranke. Odločitev tožene stranke tudi ni vezana na pravnomočno ugotovljeno kazensko odgovornost delavca, temveč zadostuje, da delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tudi če bi sodišče prve stopnje sledilo stališču tožnika, da ni podan razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR/02, to na samo zakonitost ne bi imelo nobenega vpliva, ker je vsekakor podana kršitev po 2. alinei in to zadostuje.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajajo razlogi, ki so določeni z zakonom, delodajalec je upošteval vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ter pravilno ugotovil, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom niti do izteka odpovednega roka, ni možno, saj je medsebojni pogodbeni odnos porušen in delodajalec nima več zaupanje v delavca.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za zadevo niso relevantne.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.